Sanje se nikoli
ne dotaknejo postelje.
Kot črede oblakov tavajo po nebu.
So izmuzljive jate rib, ki plujejo po morju
in s svojimi luskinami ranijo tvoje oči.
Zvečer se spremenijo v speče ptice,
ki posedajo pod napuščem
in tkejo mesečino iluzij.
Pijanost določa bistvo lastnega
oprijemanja postelje
le v snu današnjega izsanjanega dne
v dejanju, ki ga več ne more meriti čas.
Vsi predmeti se smejijo
omamljenim negibnostim.

Vsi imajo mojo kri.
Po žilah potuje karavana astrologov,
ki tehtajo zlato zvezd.
Prižgan je goreč razpihan veter,
ki odnaša na vse strani neba zrcala luči.
Slikanice s trenutnim lepilom,
pritrjene na robove astralnih teles,
dokler vse zlato ne razpade
skozi goreče line,
ki odpirajo pogled v neskončnost.
Niti ena zvezda ni zadrhtela,
ko so ustnice izsesale vse mleko
iz hudournikov in odrte kože neba.
V seniku se je izgubila le šivanka;
skozi njeno uho sem uravnavala
svojo samoto in odkrivala
z magnetno resonančno tomografijo
območja, ki porajajo iluzije.
Sentiment povešenega jadra sredi oceana
mi je razsvetlil pot, da sem kot feniks
znova vstala iz okopa upepeljenih sanj.

www.tatjana-malec.si