Dnevi moji polzijo,
kot voda odtekajo
med razpoke časa..prsti roke,
bežijo v meni, z menoj v neskončnost;
izginjajo v večnost,
se izgubljajo v vesolje,
med planete..zvezde,
zaman iščejo cilj, smisel…..realnost;
samo otok sem v reki življenja,
ne okopa…zaščite ne iščem
pred drvečim hudournikom,
se hude ure ne bojim..izmikam,
da mimo mene gre, nikoli ne pričakujem;
to ni moje prekletstvo,
temveč le moja usoda,
sem otok v reki življenja,
sem njen otrok, ki se na njene grudi privija;
moj čas ni ta, ki teče..poteka,
kot noč pred dnevom,
moj teče v smeri brez cilja,
me ne pozna, ni z mano, JAZ nisem z njim.
Dnevi moji polzijo,
