|  Do kolen..grla v blatu,
plazeči se megli, v mraku
notranjih bitk, trpljenja,
kriči..kliče duša moja;
kot krik..let izgubljenih
ptic v iskanju poti drugih,
v odločanju cilja….smeri,
doni klic v nebo…v meni;
zapušča me…..telo moje,
izmučena od obljub..vsega
se vrača k meni……vame
v dneve mojega vsakdana;
čeprav toneva…skupaj sva,
je moja in jaz sem samo njen,
z njo zagledal luč sveta sem,
in, ko bom zaspal, bo spet odšla.
|
NE ZAMUDITE
Ko bom....
Prispeval/a: dunja dne nedelja, 30. november 2008 @ 16:33 CET
Kanika, što reći, na ovu veoma tužnu pjesmu.
" Nedaj se Ines"
Postoje vrata, na koja nikada nismo pokucali,
Iza njih se krije, tišina i ljepota sreće,
Neke od nas to nikada nije htjelo
a znam, da neke nikada i neće.
Kanika sve ljepo od mene,
Dunja
Ko bom....
Prispeval/a: kanika59 dne nedelja, 30. november 2008 @ 18:14 CET
V vrt se odpirajo vrata lesena..svilena,
v njen vrt..gredico njeno..temno,
s poljubom sem jih nežno odpiral,
vdiral z občutkom..počival, nanj se nisem oziral,
se je nekaj obiral...sabotiral,
kaznoval sem ga, njo...vrt sem zapustil.
Toliko o vratih Dunjo, z vrati so vedno težave, hi, hi. Brez zamere, če sem uporabil tvoj verz malo drugače.
Objavi še Ti kaj, lepo te je brati.
Vse lepo...vesel december tudi tebi, by
lp, Franci-Kanika