Vse bolj tonem v temo dneva,
izgubljam se v množico čakanja,
vse, kar je tvojega, beži..izginja
v meglena jutra..iz mojega sveta;
še vedno si lepa kot takrat, tam
nekje, ko prvič sem te na tistem
»tam nekje« poljubil, da sanjam,
sem takrat si mislil, sedaj le še živim;
s teboj je bilo vedno tako lepo,
bilo je kot da sem nor, da luno
in sonce skupaj vabim..objemam,
z njima nekaj počnem….plešem;
dogodki časa me nosijo s seboj,
kot plaz z gora, grabijo..vlečejo
me, previsna stena med menoj,
teboj in iz dna se strmo dviga v nebo; |