Ali ni občudovanja vredna
stalna volja po izrekanju.
Edinstvena priložnost biti.
Vtisi zaživijo, zasijejo
in napolnijo pomen,
razkrijejo poti,
po katerih smo hodili
in nas razložijo v tistem delu,
ko nismo bili prisotni
in nas je ukinil čas.

V labirintih znakov iščemo
razlage, zakaj smo se izseljevali
iz sebe, izruvali kamne preizkušenj,
prestopili reko neločljivih bregov,
si lizali bledi obraz
in se izključevali od svojega bistva.

Uganke brez odgovorov
na mnoga vprašanja človeštva,
okuženega s posamičnostmi
brezimnih, ki izgovarjajo kletve,
besede kesanja in dvoma.
Sredstva samoodrešitve,
ki nikogar ne morejo potešiti.

Naposled moramo verjeti,
kaj vse bi hoteli in ne le kaj hočemo.
Kar se nas tiče, se med glasovi
preteklosti oglaša tudi sočutna Pieta,
ki človeku najprej določi ime
in bedi nad obredom sežiganja.
Ko resnica razveže vnaprej
preračunane učinke nihilističnega
bistva, zasije uvid lastnega obraza,
ki svojega spoznanja nikomur ne more dati.

Objemam vas vse, ki bogatite
neločljivost veselja in žalosti.
Nekaj vedno obstaja, kar delimo z drugimi.
Morda je to ena izmed utemeljenih razlag,
zakaj nam je podarjeno življenje,
majhna lučka prav ob jamboru
lastne plovbe, ki poziva, da se vkrcamo
preden se izmuzne svetloba z njega.

www.tatjana-malec.si