S tesnobo v srcu spomnim se dni,
koder sovraštva mu plamen gori,
kjer ob alkoholom si lepšajo dan,
če njimi ne kimaš, si ustrahovan...
Leta so mimo, spomin že bledi,
a meč Demokljejev naprej še visi,
da nad resnico je zmagala laž,
temen jim madež ostal v okras.
Moral bi res postati naglušen,
resnico prikriti, jim biti poslušen,
se utapljati v vinu, morda biti slep,
z rimo zlagano spreminjal ves svet...
Vendar je v meni resnica svetost,
ne reči nasilju postala krepost,
odšel sem v noč, si našel moči,
dočakat v živjenju sončnih še dni...
Roka pravice si čas tam je vzela,
napraviti slepo se res ne bi smela...
da v vinu naprej resnica še umira,
ko za vse seboj resničnost podira...
S tesnobo v srcu spomnim se dni,
