Zaznavam te kot pepel
med zublji najine daritve.
Ne mislim, kako mi boš pil sok,
kako bom jaz nektar tvoje žeje.
Na svilenih blazinah jemlješ,
kar telesu pripada.
Ko zaspim, me budiš.
Ko zaspiš ti, te iščem.
Tako mi je ostala obtežena roka
s težo noči, ko je božala tvoje
speče telo, ki je ni prepoznalo.
In jaz sem se obzirno umaknila
z ovalnim kamnom v roki.
Ni mi všeč, ko se odmakneš
in poviješ najino ljubezen v stare krpe.
Kamen, ki ga držim v roki
je ves gladek, tako ga krotim,
ko hoče spremeniti smer
mimo moje volje.
Z vsemi obrazi te vidim,
najljubši mi je tisti,
v katerem sije dobrota.
Včasih se dajemo navzven,
Včasih se dajemo navznoter.
Zaznavam te kot pepel
