Duhovna bitja smo, duše v fizičnem telesu. Kot takšni živimo neskončno dolgo. Duša teži k duhovni rasti in ena od najboljših možnosti za novo izkušnjo je utelešenje v fizičnem svetu.

Predenj se utelesi naredi približen plan izkušenj, ki jih potrebuje in izbere primerno okolje za uresničitev tega namena.

Vendar zaradi načina kako prihajamo na ta svet pozabimo po kaj in zakaj smo prišli.
Pozabimo kdo smo!

Znaki napada panike so: močan občutek strahu, občutek prekletstva in občutek nerealnosti.

Fizični znaki so: hitro bitje srca, težko dihanje, potenje, tresenje, davljenje, bolečine v prsih, vrtoglavica, strah pred izgubo nadzora, strah da bi umrli zaradi srčnega napada ali kapi, strah pred tem, da se bo zgodilo nekaj groznega …

Glavna težava pri paničnih napadih je, da več kot jih imate, bolj vas je strah, da se bodo ponovili in zato se večkrat ponovijo… Vaš glavni strah je strah pred paničnim napadom. Zaradi tega strahu ste ujetnik v lastnem domu, kjer samo čakate, da se napad ponovi. Zaradi tega ne morete delati nobenih planov v življenju. Če trezno pomislite, ni še nihče umrl zaradi napada panike.

Ali ste se že kdaj vprašali ali gojite, razvijate in si želite odnosa z Bogom, ki je takšen, kakršen je v resnici ali odnosa z vašimi predstavami o njem? Od česa je odvisno, koliko imata vaš Bog in Bog, ki je »Jaz sem, ki sem«, skupnega.

Predstava o Bogu, ki jo človek nosi v sebi pogojuje njegov svet vrednot, meril, prepričanj in stališč, na osnovi katerih se odloča in na osnovi katerih išče svoje ideale v življenju. Predstava o tem ali je naš Bog prijazen, dober in ljubeč ali pa je krut in neusmiljen sodnik določa naše vzgibe in nas navaja k našemu vedenju.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Modrosti domorodcev so ji postale glavni vir globljega spoznavanja sebe in sveta
»Ujetnica pragozda« je resnična zgodba svetovne popotnice Katje Brvar (www.izveniluzije.com), kulturologinje ter praktikantke in facilitatorke dihalnih tehnik in holističnega zdravljenja kambo. Posvetila jo je kar Velikemu duhu, ki domuje v nas vseh … Knjiga ni navaden potopis, saj v stiku z nekaterimi najbolj nedostopnimi civilizacijami prinaša precej nenavadne dogodivščine in spoznanja.

Med drugim je bivala med Indijanci Kogi v Kolumbijskem gorovju, se srečala s čarovniki, šamani, doživela črno magijo, paranormalne pojave ter s pomočjo domorodske medicine Amazonije prišla do globokih uvidov glede uglaševanja telesa, uma in duha z naravo in z višjo silo.

Modrosti domorodcev in narava so postale njen glavni vir učenja in globljega spoznavanja sebe ter sveta. A zavoljo spoznavanja svetlobe je morala sama skozi temačno preizkušnjo, ki ji je življenje obrnilo na glavo, vendar je iz samotne bitke pogumno našla pot ven.

Med starodavne modrosti uvrščamo med drugim tudi zdravilne energijske in meditacijske tehnike, s pomočjo katerih lahko izboljšamo svoje zdravje, dobro počutje, odnose ...., dvignemo energijo in zavest. Če hočemo odpraviti simptome bolezni ali slabega počutja, se moramo dokopati do vzrokov. Disciplina in namera pa sta stalni in nujni spremljevalki dela na sebi, če seveda želimo na tej poti kaj dejansko doseči in spremeniti.

Skozi tisočletja se je v različnih kulturah po svetu ohranjalo znanje o veščinah, ki pomagajo človeku tako do fizičnega kot duševnega zdravja. Dostopno je bilo le izbranim učencem in zaradi strahu pred zlorabo ezoteričnega znanja se je le-to prenašalo tajno. Danes je to znanje dostopno vsakomur, ki je pripravljen svoje življenje izboljšati v duhovnem in materialnem smislu.

Polje zavesti Stvarnika je kot brsteča plodna prst na kateri nastaja cvetlični travnik, z vso pestrostjo življenja. Smo kot cvetlice, ki odpirajo svoje cvetove. Šele kot odprti cvetovi se bomo lahko uzrli v vsej svoji lepoti. Ko se cvet odpre, se odpre tretje oko.

Videli bomo vse tisto, za kar smo prej potrebovali ogledalo. Videli bomo vsako vlakno svojega bitja. Videli bomo, kam segajo naše korenine. Videli bomo rodovitno prst, od koder črpamo svojo lepoto.

Vse kar je, raste iz te prsti. Iz nje črpa bit svojega obstoja in ne more postati nekaj, kar ni skladno s tem, iz česar nastaja. Če ne bi bilo tako, bi bil prapok kot pok praznega balona in vse ostalo čisti kaos.

Večina žensk, ki poišče pomoč pri meni, ima težave s samozavestjo, odnosom do sebe, ne znajo se imeti rade in si ne nudijo potrebne ljubezni, podpore, sprejemanja ali časa in prostora, da bi izrazile sebe in svoje potrebe.

Navkljub temu, da menijo, da so v življenju dosegle nekaj, imajo družino in službo, so finančno neodvisne, imajo lep dom in podobno, čutijo znotraj sebe praznino in nezadovoljstvo, za katere ne najdejo vzroka. Zmedene so, ker si mislijo, da bi glede na zunanje okoliščine in ker so dosegle zastavljene cilje (ali vsaj nekatere izmed njih) morale živeti v miru in harmoniji.

Ko se poglobimo v svojo notranjost, se vprašajmo, kaj nas res osrečuje tako, da svoje sreče ne skrivamo pred drugimi? Kaj je tisto, kar nas ločuje od časov, ko smo bili nezadovoljni sami s sabo? Ljubezen. Ljubezen je ena in edina, ki nas vedno pripelje do sreče, notranjega zadovoljstva, miru, medsebojnega razumevanja... Najprej ljubezen do samega sebe, potem do vseh ostalih.

Zakaj ne dopuščamo sreči, da potrka na naša vrata, česa nas je strah? Najprej samih sebe, ko si ne priznamo, da je biti srečen lepo, da drugi, ki niso srečni, ne bodo trpeli ob naši sreči. Ko pokažemo srečo navzven, postane del nas. Ko se zazremo vase in si rečemo, jaz sem srečen in to bom vsem pokazal-a, se nevoščljivci v naši bližini počasi kar sami oddaljijo od nas, saj se ob naši sreči še bolj začnejo zavedati svoje nesreče oz. nezadovoljstva, ki ga nosijo v sebi.

Nara Petrovič, revija Sodobnost, junij 2007

V moji sobici je najdaljša dimenzija višina. Najdaljši predmet je vrvica za perilo med vogaloma. Med vogaloma, da sploh lahko kaj obesim na njo. Ko zaprem eno oko, se vogal in vrvica sploščita v križ, na katerega je pribita moja domišljija. Tri krila ventilatorja mirujejo pod stropom kot jutri in včeraj in danes. Pod motno neonsko svetlobo so ozke umazane rjuhe videti še bolj sive. Celo bolj sive kot zlizan omet. Še sreča, da zdaj zatiskam oči, lahkotno dremam in ne vidim tesnobne sivine.

Plujem pod jutranjim soncem in nebesno modrino po zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Za zaprtimi očmi se dimenzije udinjajo hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in včasih celo sprejme kak moj režijski poseg, priznam pa, da redko. Morda zato, ker je zunanji svet preploščat, da bi duša v njem našla dom. Torej ga išče tam, kjer ga lahko.

Varuhi majevskega dneva: Dieta lahko vpliva na spiritualno rast
Sprejela Theresa Crabtree - Dan 14  Ix 1

Jaz sem Ix. Hvala vam, ker ste si mi pridružili ta dan za naslednjo duhovno avanturo. Danes bi mi radi podelili z vami načine, na katere vi lahko razvijete vaše prirojene šamanske talente. Vsak od vas je rojen z darom, da bo jasnovidec. Kakorkoli že, strahovi in kode prepričanja, ki jih razvijete na poti,  vas zadržujejo, da bi bili resnični šaman, kar vi ste.

Zaradi  jasnosti bom jaz definiral besedo šaman kot »modrec«. Četudi imate vsi vi sposobnost, da se sporazumevate z živalmi in duhovi v nevidnem svetu, morate te  talente uriti, da postanete bolj spretni. Nekateri pridejo na svet z »darom«, ki je nepoškodovan. Bodite sigurni, da so bili v prejšnjem  življenju ali življenjih predniki, ki so brusili te darove mnogo let.

POMEMBEN JAVNI NAGOVOR LJUDI VISOKEGA ANDROMEDANSKEGA KONZILIJA & GALAKTIČNE FEDERACIJE PREBIVALCEM PLANETA ZEMLJE O PRVEM SKUPNEM SREČANJU

Predhodni predlog stika:

Pozdravljamo vas v imenu Galaktične federacije in Duhovne hierarhije. Radi bi vas prepričali, da smo bitja svetlobe, in da smo prišli do vas kot zastopniki našega Stvarnika, z namenom pomagati in svetovati vam, tako da boste bolje razumeli in se lažje odzvali na spremembe, ki bodo kmalu vplivale na vas in vaš planet.

Kako lep prekrasen dan! Ti si bil v cerkvi, jaz na meditaciji, ti na yogi, pa nekdo pri zidu molitve, odlični smo, mi smo pravi ljudje. Krademo iz tujega žepa, ampak posredno, zato se nas to ne tiče, mi smo čisti, mi verjamemo v svojo nedolžnost tako globoko, da se nam že delajo vozli na jeziku pogube.

Divjanje tukaj, tam, vsepovsod, kot v loncu kjer vse brbota od silne vročine, ki sili vodo v nemir. A vso to divjo, nedoraslo, gnilo golazen pokrivamo z debelimi deskami in ko-vtri, da se ne sliši, da se ne čuti smrdeči utrip gomazenja in utapljanja še zadnjih semen modrosti.

Ko se pogledamo v ogledalo, uzremo svojo fizično podobo. Duša ponazarja izlitje Božje energije v vsakega posameznika. Naš duh predstavlja našo vsemogočnost, ko se zlijemo s svojo notranjo samopodobo in damo ljubezen do sebe na prvo mesto. Duh ponazarja notranji mir in ravnovesje v vsakdanjem življenju.

Ko se obrnemo vase in v sebi začnemo iskati rešitve vseh nastalih težav, se naš duh poveže z našo notranjo zavestjo in nam nudi optimalne rešitve v simbiozi delovanja duhovnega sveta, katerega pomoč priteka nezavedno preko naše duše v našo notranjost, nas izpopolnjuje v vsakem trenutku naše notranje zavesti, nam daje moč in pogum za reševanje nastale situacije, kakor tudi prispeva k odpravi notranjega nemira.

Materialno načelo je, da je neuspeh steber uspeha. To lahko prenesemo tudi v duhovno življenje.

Neki zelo slaven govornik je rekel, da uspeh pomeni, da pri premagovanju neuspehov ne izgubimo volje. V resnici nikoli nismo neuspešni, dokler si ne nehamo odločno in goreče prizadevati.

Vizija, prava vizija je, da vidimo nevidno, čutimo neotipljivo in dosežemo nemogoče. Izzivi ali neuspehi so lahko odskočna deska ali ovira na poti do uspeha. Vse je odvisno od tega, kako gledamo na to.

Na Veliki planini je živel planšar z imenom Martin. Sam, a ne osamljen! Imel je veliko dela, a tudi veselje z njim. Vsako leto je prav rad opazoval majhne teličke, ki so vsi navdušeni zrli v nov svet, ovohavali cvetove ter se preganjali po bližnjih pobočjih. A prišel je tudi na planino turizem in z njim obilica turistov. V Martinu, ki si je naštel 85 let, so videli le vir pomilovanje vrednega starčka in se delali še bolj pomembne.

Nekega dne, ko je že dišalo po zimi in snegu, so se od nikoder pojavili črni oblaki in zakrili pozno jesensko sonce tako močno, kot da bi se že zvečerilo. Pričelo je strahovito treskati po bližnjih vrhovih. Ravno ko je Martin prignal živino iz paše in je že kar močno pričelo deževati, so k planšarski koči pristopili trije moški srednjih let, po videzu in oblačilih sodeč premožnejši. Seveda jih je Martin vljudno sprejel v svojo kočo, dokler se nevihta ne bi polegla.

Piše: Polona Sepe Hitchcox

Beseda karma je podobno kot drugi izrazi vzhodnih filozofij, ki smo jih prevzeli, postala priljubljena v našem vsakodnevnem besednjaku. Čeprav jo pogosto uporabljamo, pa to še ne pomeni, da jo tudi razumemo. Še posebej mi, zahodnjaki, jo radi vpnemo v krščanski kontekst in jo razumemo kot nekakšen sistem nagrajevanja in kaznovanja.

Kot da tam nekje nad oblaki skrivnostna avtoriteta prešteva naše črne pike in čebelice, in ko ugotovi, da čebelice ne odtehtajo več črnih pik, se odloči, da nas bo kaznovala, ker smo postali slabi ljudje. Spominjam se elektronske pošte, ki je krožila po duhovnih krogih, ko se je zgodila katastrofalna poplava v New Orleansu, češ da je to posledica "slabe karme" Amerike in kazen za vse slabo, ki ga je prizadejala svetu.

Verniki imajo svečenike. Sledilci duhovnih praks imajo guruje. Neverniki nismo imeli nikogar, dokler se Richard Dawkins ni lotil povezovanja ljudi v boju proti brezumju nadnaravnega. G. Dawkins je evolucijski biolog, ki z živahnim jezikom na preprost način pojasnjuje razvoj življenja na Zemlji brez uporabe nadnaravnih sil. Poleg tega že vrsto let z znanstvenimi dokazi izpodbija (prazno)verske blebetarije 'duhovnih' skrajnežev. A ko je v svoji knjigi Sebični gen omenil meme, je (zdi se mi, da nevede in nehote) postavil most med znanostjo in duhovnimi bitji.

Zamisli se širijo po skoraj enakih pravilih kot geni. Pojavijo se v nekih možganih in se množijo z okuževanjem drugih možganov. Z razmišljanjem in preizkušanjem se postopoma spreminjajo, z zavračanjem in preprečevanjem izginjajo, z izobraževanjem in uporabo se dopolnjujejo, tekmujejo pa z razpravljanjem in primerjanjem.

Pot iz tesnobnega labirinta tega norega sveta najdemo po zaslugi prave informacije. Brez dvoma imajo nekatere informacije neprecenljivo vrednost. Vnaprej poznana dobitna kombinacija na lotu bi nam prinesla milijone – a tudi kopico novi težav. So tudi informacije, dragocenejše od denarja.

Ves čas iščemo in čakamo na pravo informacijo, a ne vemo, kakšna naj bi ta bila. Utopljeni v poplavi podatkov smo informacijsko otopeli in težko presodimo, kaj je res pomembno. A kriterij je preprost: vse, kar veča kakovost našega razumevanja, občutenja in sprejemanja, vse, kar nas odpira srčnosti in krepi naš notranji mir. Drugače povedano: vse kar je v sozvočju z življenjem in z zakoni vesolja.

Ljubezen lahko ponazorimo s trikotnikom. Prvi od teh kotov je ljubezen nič ne vprašuje. Ne berači … Beračeva ljubezen sploh ni ljubezen. Prvi pokazatelj ljubezni je to, da ljubezen nič ne vprašuje, medtem pa vse daje. To je resnično duhovno čaščenje, čaščenje skozi ljubezen.

Nekdaj je živel stari indijski cesar, ki je na svojem lovu po gozdu srečal veličastnega modreca. Ta modrec ga je tako očaral, da ga je povabil, naj se kasneje oglasi pri njemu v prestolnici, da ga bo obdaroval. Sprva je modrec povabilo zavrnil. A ker je cesar še naprej vztrajal, je modrec končno privolil. Ko je slednji prispel do palače, so ga popeljali h cesarju, ki mu je, ko ga je zagledal, dejal: "Malce se usedi in počakaj, da končam svojo molitev."

Ne pustite, da dobi strah velike oči
Življenje je večno potovanje, vi pa z njim večni popotniki. Čas, ki ga imate za vsako od potovanj, je bolj ali manj določen, lahko pa izbirate, kje in kako ga boste preživeli.

Pravi popotnik želi biti na svojih poteh čim bolj svoboden, zato se ne omejuje z do potankosti razdelanim načrtom potovanja. Ve pa tudi, česa ne sme prepuščati naključju in kje ni pametno improvizirati. Tega se je naučil na svojih prejšnjih poteh. Ker ve, da je po duši popotnik, nikoli ni v dvomih, ali naj gre na pot ali ne, čeprav je morda prejšnjič obtičal na letališču ali ga v hotelu ni čakala rezervirana soba.

Tokrat bom spregovorila o temi, o kateri se največkrat pogovarjamo na mojih svetovalnih urah in delavnicah. Kako se zaščititi, da nas ne preplavijo tuje energije in nismo popolnoma izžeti in brezvoljni, ter, kot radi rečemo, da smo popolnoma brez energije.

Sama sem bila dolgo časa precej glasna, kako smo vsi eno in ena sama ljubezen in ob misli na zaščite samo malomarno zamahnila z roko: »eh, kaj bi to, saj smo vsi eno«. Ja, tudi najbolj previdni človek se včasih spotakne in si prizna, da malo več pozornosti ne bo odveč.

Lahkotno bom šla po mehki travi mimo poljskih rož, mimo metuljev, dreves, ki jih vidim v daljavi, naprej, naprej, srečna, mirna v srcu in z občutkom božjega otroka. Nič se mi ne more zgoditi, ker me varuje On, ki je vedno z menoj, vedno ob meni, vedno v meni. Vidim ga, čutim ga, zavedam se ga.

Srečna sem, saj diham s polnimi pljuči, gledam z odprtimi očmi vsa čudesa sveta, prelepe barve narave in vsega stvarstva, katerega del sem. Gibljem se lahko kakor želim, svobodna in polna moči, hvaležnosti, radosti in sreče.

Vsak dan se srečujemo z dvojnostmi, ki nas spremljajo skozi življenje: sonce in noč, mraz in vročina (zima – poletje), modrost in neumnost, dobra volja in žalost, sožitje in nestrpnost, ljubezen in sovraštvo, egoizem in altruizem, dobro in zlo.

Ti je zgolj del mojega sveta. Vse se odvija na ravni Ti in Jaz. Človek se čuti odgovornega tudi za drugega, ne le zase. Vse je odvisno od etike, od samopostavitve. Filozof Imanuel Kant (1724-1804), ki velja za enega osrednjih predstavnikov sodobne filozofije; njegovo delo ima še danes vpliv na področja, kot so metafizika, epistemologija, etika, politična filozofija in estetika, je postavil individualizem v Kritiki političnega uma kot slo po nesmrtnosti. Ta ne izvira iz strahu pred smrtjo, temveč iz sle po nesmrtnosti.