Če izluščim duhovni nauk mnogih ki prinašajo sporočila, je ego največje ovira na naši poti do razsvetljenja.

In če nismo že po naravi tista srečna čisto dozorela duša, nam bo ego delal kar precejšnje težave.

Seveda, če kažemo neke znake duhovne zrelosti, ki nas sili v notranje raziskovanje in samorefleksijo.

Blagor pa tistim, ki te potrebe nimajo in se jim ni potrebno z egom igrati mačke z miško.

Na duhovni poti naj bi se znebili vseh lastnosti, ki sestavljajo naš ego, da bi lahko zasijalo naše čisto srce.

Najprej je torej potrebno izprazniti kozarec, da si bomo lahko nalili čistega vina.

Čisto in nečisto vino se menda ne moreta mešati, tako da moramo biti v nekem trenutku praktično prazen kozarec, da se lahko potem napolnimo z novimi vsebinami. Jezus bi rekel, da smo takrat ubogi na duhu, ki bodo kmalu blagoslovljeni z prihodom božjega kraljestva.

Težko si predstavljam ta manever v kolektivni norosti zahodne družbe.

Že takrat, ko si poln čistega vina je za našo materialno pamet verjetno to malo čudno stanje.

Že Kitajski razsvetljeni modrec Lao Zi iz časov pred Jezusom je dejal, da ga ljudje vidijo kot nekoristnega tepca, ki se ne zna uveljaviti v svetu. Da deluje kot neumen brezdomec, brez motiva in cilja, brez želja in brez pričakovanj. Razlika od običajnega klošarja je samo v tem, da ni pijan od alkohola, temveč od Božjega kraljestva.

Hmm, ali mi zna kdo potem opisati stanje praznega kozarca?

Se pravi že takrat je bila razsvetljena zavest nekoliko družbeno moteča. Tudi danes bi bila. Mogoče ne toliko, da bi jo obravnavale uradne ustanove, bi bila pa deležna kar precejšnjega neodobravanja. Tako da razsvetljena zavest nima v materialni družbi kaj iskati, razen tistih, ki se čutijo za to poklicani. Ti so včasih romali in pridigali ljudem, danes pa uporabljajo digitalne in tiskane medije.

In na koncu se mi poraja vprašanje kaj bi izbrali, če bi lahko izbirali. Ali bi egu pustili, da je prvi na vasi ali bi se spustili v boj za kraljevi stolček...