Pogosto sem slišal, a nikoli verjel doslej, da obstajajo takšni, ki s silnimi uroki podrejajo svojim sprijenim namenom zakone narave.
Milton

V “Korespondenci” tega meseca številna pisma pričajo o močnem vtisu, ki ga je na nekatere pustil naš članek iz preteklega meseca, “Praktični Okultizem”. Ta pisma dokazujejo in podpirajo dva logična zaključka:

(a) da obstaja veliko več dobro izobraženih in mislečih ljudi, ki verjamejo v obstoj Okultizma in Magije (ki se med seboj precej razlikujeta) kot si to domišlja sodobni materialist; in
(b) da večina verujočih (vključno s številnimi teozofi) nima določne predstave o naravi Okultizma in da ga mešajo z Okultnimi znanostmi na splošno, vključno s “Črno umetnostjo”.

Njihove predstave o močeh, ki jih ta podeljuje človeku, in sredstev, ki jih je potrebno uporabiti, da bi jih pridobili, so tako raznovrstne kot so čudaške. Nekateri si domišljajo, da je vse, kar je potrebno, da se postane Zanoni, nek mojster v tej umetnosti, ki bo pokazal pot. Drugi, da mora človek le prestopiti sueški kanal in se napotiti v Indijo, da bi nato zacvetel kot Roger Bacon ali celo kot Grof St. Germain. Mnogi imajo za svoj ideal Margravea z njegovo stalno obnavljajočo se mladostjo in le malo skrbijo za dušo, kot za ceno, ki jo je potrebno zanjo plačati.

Ne redki, ki čisto in preprosto “Čarovnico-Endorizma” mešajo z Okultizmom - in ki “skozi zevajočo Zemljo v stigijskem polmraku prikličejo suhljati duh, da hodi v luči,” pa hočejo, da se zaradi te spretnosti na njih gleda kot na popolne Adepte. “Ceremonialna Magija” je, v skladu s pravili, ki jih je posmehljivo zapisal Eliphas Levi, drug namišljen alter-ego filozofije starodavnih Arhatov. Na kratko, prizme, skozi katere vidijo Okultizem tisti, ki ne poznajo filozofije, so tako večbarvne in raznovrstne kot jih le lahko ustvari človeška domišljija.

Ali bodo ti kandidati za Modrost in Moč zelo užaljeni, če se jim pove suho resnico? Ni le koristno, ampak je sedaj postalo tudi nujno, da se večini teh odpre oči, preden bo prepozno. To resnico je mogoče povedati z nekaj besedami. Na zahodu ni med vnetimi stotinami tistih, ki sami sebe imenujejo “Okultisti”, niti pol ducata takšnih, ki bi imeli vsaj približno točno predstavo o naravi Znanosti, v kateri se želijo izpopolniti. Z redkimi izjemami se vsi nahajajo na široki poti k Čarovništvu.

Poskušajmo vzpostaviti nek red v kaosu, ki vlada v njihovih umih, še preden bodo začeli protestirati zoper to trditev. Naj se najprej podučijo o resničnem odnosu Okultne Znanosti do Okultizma in razlike med njima, nakar so še vedno lahko jezni, če bodo še vedno mislili, da imajo prav. Torej, naučijo se naj, da se Okultizem razlikuje od Magije in drugih skrivnih Znanosti tako, kot se razlikuje veličastno sonce od nočne svetilke, tako, kot se nespremenljivi in nesmrtni Človekov Duh - odsev absolutnega, brez-vzročnega in nespoznavnega VSE - razlikuje od smrtne gline - človeškega telesa.

Na našem visoko civiliziranem zahodu so se sodobni jeziki izoblikovali in besede skovale na podlagi idej in zamisli - kar se je zgodilo v vsakem jeziku - in bolj ko je ta postal materializiran v hladnem ozračju zahodne sebičnosti in njegovega nenehnega lova za dobrinami tega sveta, manj je bilo čutiti kakršnokoli potrebo po ustvarjanju novih izrazov, ki bi izražali to, kar je bilo na tiho sprejeto kot absolutno in zastarelo “vraževerje”. Takšne besede bi se lahko nanašale na ideje, katerim nek kulturen človek domnevno sploh ne bi smel nuditi zavetja v svojem umu. “Magija”, sinonim za trike, “Čarovništvo” isto kot robata nevednost, in “Okultizem” žalostni ostanek slaboumnih srednjeveških filozofov-ognja, Jacoba Boehmeja in St. Martina, so izrazi, ki več kot zadostujejo, da se z njimi pokrije celotno polje “sleparstva”.

To so izrazi zaničevanja in na splošno v uporabi le v zvezi z usedlinami in ostanki temačnih dob in predhodnimi obdobji poganstva. Zato v angleškem jeziku nimamo nobenih izrazov, s katerimi bi lahko opredelili in osvetlili razliko med takšnimi nenormalnimi močmi ali znanostmi, ki vodijo do njih pridobitve, s takšno lepoto, kot je to mogoče z vzhodnjaških jeziki - še posebej s Sanskrtom. Kaj sporočata besedi “čudež” in “očaranost” (besedi, ki sta navsezadnje pomensko istovetni, saj obe izražata idejo o ustvarjanju čudovitih stvari s kršenjem zakonov narave (!!), kakor to pojasnjujejo priznane avtoritete) umom tistih, ki ju slišijo ali izgovorijo? Kristjan - ki ne krši “zakonov narave” - se bo, medtem ko trdno verjame v čudeže, ker mu je bilo povedano, da jih je ustvaril Bog preko Mojzesa, najsi norčeval iz čarov, ki so jih izvajali faraonovi magi, ali pa jih pripisoval hudiču.

In prav slednjega naši pobožni nasprotniki povezujejo z Okultizmom, medtem ko se njihovi neverni sovražniki, pogani, smejejo Mojzesu, Magom in Okultistom ter upirajo, da bi sploh namenili kakšno resno misel takšnim “vraževerjem”. To pa zato, ker ne obstaja noben izraz, ki bi pokazal na razliko, nobena beseda, ki ponazarjala luči in sence ter potegnila razmejitveno linijo med vzvišenim in resničnim ter absurdnim in smešnim. Zadnji sta teološki tolmačenji, ki učita o “kršenju zakonov Narave” s strani človeka, Boga ali hudiča; prvi pa znanstveni “čudeži” in čari Mojzesa in Magov v skladu z naravnimi zakoni, ki so bili vpeljani v Modrost Svetišč, ki so bila “Kraljevska Društva” tistih dni, in v resnični OKULTIZEM. Ta zadnja beseda je gotovo zavajajoča, prevedena, kot se zdi, iz sestavljene besede Gupta-Vidya, “Sveto Znanje”. Toda znanje o čem? Pri tem nam lahko pomagajo nekateri sanskrtski izrazi.

Obstajajo štiri (med številnimi drugimi) imena za različne vrste Ezoteričnega Znanja ali Znanosti, ki so podana celo v ezoteričnih Puranah. Ta so (1) Yajna-Vidya, [1] znanje o okultnih močeh, prebujenih v Naravi z izvajanjem določenih religioznih ceremonij in obredov. (2) Maha-Vidya, “veliko znanje”, magija Kabalistov in čaščenje Tantrikov, pogosto Čarovništvo najslabše vrste. (3) Guhya-Vidya, znanje o mističnih močeh, ki počivajo v Zvoku (Ethru), in zato v Mantrah (petih molitvah ali zaklinjanjih) ter odvisnih od uporabljenega ritma in melodije; z drugimi besedami, izvajanje magije, ki temelji na Poznavanju Sil Narave in njihovih medsebojnih odnosov. In (4) ATMA-VIDYA, izraz, ki se prevaja preprosto “znanje o Duši”, resnična Modrost po orientalistih, ki pa dejansko pomeni veliko več.

To zadnje je edina vrsta Okultizma, ki naj bi si jo prizadeval doseči vsak teozof, ki občuduje Luč na Pot in ki naj bi bil moder in nesebičen. Vse ostalo je neka veja “Okultnih Znanosti”, to je, umetelnosti, ki temeljijo na poznavanju končnega bistva vseh stvari v Kraljestvih Narave - kot so mineralov, rastlin in živali - torej stvari, ki pripadajo kraljestvu materialne narave, ne glede na to, kako nevidna je ta snov lahko in kako zelo se je zaradi tega izognila prijemu Znanosti. Alkimija, Astrologija, Okultna Fiziologija, Kiromancija, obstajajo v Naravi in eksaktne Znanosti - morda se tako imenujejo zato, ker je v tej dobi protislovnih filozofij vse postavljeno na glavo - so že odkrile nemalo skrivnosti omenjenih umetelnosti.

Toda jasnovidnost, ki jo v Indiji simbolizira “Oko Sive”, na Japonskem pa se imenuje “Neskončen Pogled”, ni Hipnotizem, nezakonski otrok Mesmerizma, in je ni mogoče pridobiti s takšnimi umetelnostmi. Vse ostale je mogoče izpopolniti in doseči določene rezultate, najsi dobre, slabe ali nevtralne; vendar pa jim Atma-Vidya pripisuje majhno vrednost. Vključuje vse te in jih občasno celo lahko uporablja, vendar pa to počne šele potem, ko jih očisti njihovih usedlin, in to za dobrodelne namene in s skrbjo, da je odstranjena vsaka prvina sebičnega vzgiba. Naj pojasnimo: vsak moški ali ženska lahko začne preučevati eno ali vse zgoraj omenjene “Okultne Umetelnosti” brez kakršnekoli velike vnaprejšnje priprave in celo brez prevzetja kakršnegakoli preveč vzdržnega načina življenja.

Človek za to celo ne potrebuje nobenih visokih meril moralnosti. V zadnjem primeru se bo seveda vsak študent razcvetel v zelo spodobno vrsto čarovnika in strmoglavil v črno magijo. Toda zakaj bi bilo to pomembno? Vodoojci in Dugpe jedo, pijejo in se veselijo nad hekatombami žrtev svojih peklenski umetelnosti. In to isto počnejo ljubeznivi gospodje vivisektorji in diplomirani “Hipnotizerji” z medicinskih fakultet; s to edino razliko med tema dvema razredoma, da so Voodujci in Dugpe zavestni, Charcot-Richetova četa pa ne-zavestni Čarovniki. Ker morajo oboji požeti sadove svojih delovanj in dosežkov v črni umetnosti, zahodni zdravniki ne bi smeli biti deležni kazni in ugleda brez dobičkov in radosti, ki jih lahko pridobijo iz njih.

Kajti ponovno povejmo, hipnotizem in vivisekcija, takšna, kot se izvajata v naših šolah, sta šoli, sta čisto in preprosto Čarovništvo, a brez znanja, ki ga uživajo Voodujci in Dugpe in katerega si Charcot-Richet ne more pridobiti niti v petdesetih letih trdega študija in eksperimentalnega opazovanja. Zato naj tisti, ki se bodo umazali z magijo, najsi razumejo njeno naravo ali ne, in za katere so pravila, ki so naložena študentom, pretrda, zaradi česar dajo Atma-Vidyo ali Okultizem na stran - nadaljujejo brez njiju. Naj vsekakor postanejo magi, celo če bodo postali Voodujci in Dugpe za naslednjih deset inkarnacij.

Toda zanimanje naših bralcev se bo verjetno osredotočilo na tiste, ki jih nepremagljivo privlači “Okultno”, ki pa še niso, najsi spoznali resnično naravo tega, proti čemer stremijo, niti postali brez-strastni, še manj pa resnično nesebični.

Kaj naj s temi nesrečniki, nas boste vprašali, ki jih cepijo na dvoje nasprotujoče si sile? Kajti prepogosto smo že povedali, da bi bilo potrebno ponavljati, samo dejstvo pa je očitno vsakemu opazovalcu, da, ko se v človekovem srcu enkrat prebudi želja po Okultizmu, potem on nima več upanja na mir, na to, da bi na tem svetu še našel kakšen kraj počitka in udobja. Stalno-razjedajoči nemir, ki se mu ne more upreti, ga potegne v divje in neobljudene kraje življenja. Njegovo srce je preveč polno strasti in sebične želje, da bi mu dovoljevalo preiti Zlata Vrata; on ne more najti počitka ali miru v običajnem življenju. Ali mora zato neizogibno pasti v čarovništvo in črno magijo ter si skozi mnoge inkarnacije nakopičiti strašno Karmo? Ali zanj ni nobene druge poti?

Dejansko je, odgovarjamo. Naj ne stremi po višjem kot tem, kar je sposoben doseči. Naj ne prevzame težjega bremena, kot ga je sposoben nositi. Ne da bi kdajkoli želel postati “Mahatma”, Buddha ali Velik Svetnik, naj preučuje filozofijo in “Znanost Duše”, pa bo lahko postal eden od preprostih dobrotnikov človeštva, brez kakršnihkoli nadčloveških moči. Siddhiji (ali moči Arhata) so le za tiste, ki so sposobni “voditi življenje” na takšen način, da se lahko podredijo strašnim žrtvovanjem, ki so potrebna za takšno urjenje, in da se jim podredijo do zadnje črke. Naj takoj vedo in za vedno zapomnijo, da je resnični Okultizem ali Teozofija “Velika Odpoved JAZA”, brezpogojna in absolutna, v mišljenju in delovanju. Je ALTRUIZEM, in v celoti zavrže tistega, ki ga izvaja iz preračunljivosti.

“On živi, ne za sebe, ampak za svet”, takoj, ko se zaobljubi delu. Med prvimi leti preizkusne dobe je marsikaj oproščeno. Toda, takoj, ko je “sprejet”, mora njegova osebnost izginiti in postati mora zgolj dobrodejna sila v Naravi. Takrat sta pred njim dva pola, dve poti, in nobenega sredinskega kraja počitka. Ali se mora s trudom vzpenjati, korak za korakom, pogosto skozi številne inkarnacije in brez Devachanskega počitka, po zlati lestvi, ki vodi do življenja Mahatme (stanja Arhata ali Bodhisatve), ali pa si bo dovolil, da ob prvem napačnem koraku zdrsne z lestve in se skotalil navzdol v življenje Dugpe ...

Vse to je, najsi neznano, ali pa v celoti spregledano. Dejansko, tisti, ki je sposoben slediti tihi evoluciji pripravljalnih stremljenj kandidatov, pogosto odkrije nenavadne ideje, ki si tiho prilastijo njihove ume. Obstajajo takšni, katerih moči razmišljanja so tako izkrivili tuji vplivi, da si domišljajo, da je mogoče živalske strasti oplemenititi in povzdigniti, da lahko svoj bes, silo in ogenj, tako rečeno, obrnejo navzven; da jih je mogoče shraniti in zapreti v prsi, dokler se njihova energija, ne-izčrpana, ne usmeri proti višjim in bolj svetim namenom: in sicer, dokler njihova kolektivna in nerazvita moč ne usposobi njihovega posestnika, da vstopi v resnično Svetišče Duše in stoji tam v prisotnosti Mojstra - VIŠJEGA JAZA! Za ta namen se ne bodo borili s svojimi strastmi, niti jih pobili.

Preprosto bodo, z močnim naporom volje, pogasili silovite plamene in se jim postavili po robu v svojih naravah ter dovolili ognju, da tli pod tanko plastjo pepela. Radostno se bodo prepustili mukam špartanskega mladeniča, ki je dovolil lisici, da je požrla njegovo drobovje, namesto da bi se od nje ločil. Oh, ubogi, slepi sanjači!

To je isto, kot če bi upali, da bo truma opitih dimnikarjev, razgretih in mastnih od svojega dela, če bo zaprta v Svetišče in odeta v čista, bela, platnena oblačila, namesto da bi jih umazala in jih s svojo prisotnostjo spremenila v kup umazanih cunj, postala mojstri svetega zavetišča in se na koncu dvignila iz njega enako brezmadežna kot to zavetišče. Zakaj si ne bi raje domišljali, da bo ducat dihurjev, ujetih v čisto ozračje Dgon-pa (samostana), lahko prišlo iz njega prepojenih z vsemi dišavami uporabljenega kadila? ... Nenavadna blodnja človeškega uma. Ali je temu lahko tako? Poskušajmo razmisliti.

“Mojster” v Svetišču naših duš je “Višji Jaz” - božanski duh, katerega zavest temelji in izhaja le (vsekakor med smrtnim življenjem človeka, v katerega je ujet) iz Uma, za katerega smo se strinjali, da ga bomo imenovali Človeška Duša (pri čemer je “Duhovna Duša” nosilec Duha). Zato je prva (osebnostna ali človeška duša) v svoji najvišji obliki sestavljena iz duhovnih stremljenj, hotenja in božanske ljubezni; in v svojem nižjem aspektu iz živalskih želja in zemeljskih strasti, ki jih ji je podelilo njeno druženje s svojim nosilcem, sedežem vseh teh.

Tako predstavlja vez in posrednika med človekovo živalsko naravo, katere višji razum si skuša podrediti, in božansko duhovno naravo, proti kateri gravitira, kadarkoli ji uspe doseči zmago v njenem boju z notranjo živaljo. Slednja je instinktivna “živalska Duša” in leglo tistih strasti, ki so, kakor smo ravnokar prikazali, utišane, namesto da bi bile ubite, in zaprte v njihove prsi s strani nekaterih neprevidnih navdušencev. Ali ti lahko še vedno upajo, da bodo morda obrnili blatni tok živalskega sejalca v kristalne vode življenja? In kje, na kateri nevtralni zemlji jih je mogoče ujeti, da ne bi več vplivale na človeka?

Silovite strasti ljubezni in pohlepa so še vedno žive in še vedno jim je dovoljeno ostati na kraju svojega rojstva - tej isti živalski duši; kajti tako višji kot nižji deli “Človeške Duše” ali Uma zavračajo takšne sostanovalce, čeprav se ne morejo izogniti temu, da bi jih ti sosedje omadeževali. “Višji Jaz” ali Duh ni sposoben vsrkati takšna čutenja, tako kot se voda ne more premešati z oljem ali nečisto tekočo maščobo. Tako je le um edina vez in posrednik med človekom zemlje in Višjim Jazom - edini trpin, ki je v stalni nevarnosti, da ga bodo potegnile navzdol tiste strasti, ki jih je mogoče v vsakem trenutku znova prebuditi, tako da bo izginil v breznu materije.

Kako se lahko sploh uglasi z božanskim skladjem višjega Principa, če to skladje v Svetišču priprave uničuje že sama prisotnost takšnih živalskih strasti? Kako lahko prevlada skladje, če dušo blati in odvrača vrtinec strasti in zemeljskih želja čutov telesa ali celo “Astralnega človeka”?

Kajti ta “Astralni”, senčni “dvojnik” (tako v živali kot v človeku) ni družabnik božanskega Ega, ampak zemeljskega telesa. Je vez med osebnostnim JAZOM, nižjo zavestjo Manasa in Telesom ter nosilec prehodnega, ne pa nesmrtnega življenja. Tako kot senca projekcije človeka suženjsko in mehansko sledi njegovim gibom in vzgibom ter se zato naslanja na materijo, ne da bi se kdajkoli vzpel do Duha.

Le, ko je moč strasti v celoti mrtva in ko so bile te zrušene in izničene v retorti neupogljive volje; ko so mrtva, ne le vsa poželenja in hrepenenja mesa, ampak tudi priznavanje osebnostnega Jaza in je bil posledično “astral” zmanjšan na ničlo, se lahko odvije Združitev z “Višjim Jazom”. Takrat “Astral” odseva zgolj nadvladanega človeka, še vedno živo, vendar pa ne več hrešenečo, sebično osebnost, takrat lahko bleščeči Augoeides, božanski JAZ, vibrira v zavestnem skladu z obema poloma človeške Entitete - očiščenim človekom materije in vedno čisto Duhovno Dušo - in stoji v prisotnosti MOJSTRA JAZA, Christosa mističnih Gnostikov, večno pomešan, stopljen z, eno z NJIM. [2]

Kako potem lahko človek razmišlja, da bo vstopil skozi “ozka vrata” okultizma, če so njegove vsako-dnevne in vsako-urne misli povezane s posvetnimi stvarmi, željami posedovanja in moči, s poželenjem, stremljenjem in dolžnostmi, ki so, kakorkoli častitljive, še vedno zemeljske? Celo ljubezen do žene in družine - najbolj čista, kot tudi najbolj nesebična človeška ljubezen - je ovira za dejanski okultizem. Kajti, najsi vzamemo za primer sveto ljubezen matere do otroka, ali pa tisto moža do žene, so celo ta čutenja, če jih analiziramo do dna in v resnici presejemo, še vedno najprej sebičnost in v naslednjem trenutku egoisme a deux.

Katera mati ne bi brez trenutka obotavljanja žrtvovala tisoče življenj za tisto otroka, ki ji je pri srcu? In kateri ljubimec ali resnični soprog ne bi skrhal srečo vsakega drugega moškega in ženske okoli sebe, da bi zadovoljil željo nekoga, ki ga ljubi? Moramo povedati, da je to povsem naravno. Tako je, v luči kodeksa človeške ljubezni; ni pa tako v luči božanske univerzalne ljubezni. Kajti, kako lahko v naših dušah, medtem ko je naše srce polno misli o naši mali skupini jazov, ki so nam blizu in dragi, uspeva preostalo človeštvo? Kolikšen procent ljubezni in skrbi bo ostal v njih, da bi ga lahko podelili “veliki siroti”? In kako se bo lahko uveljavil “še vedno slaboten glas” v duši, ki je povsem zasedena s svojimi lastnimi privilegiranimi najemniki? Koliko prostora je tam ostalo za potrebe Človeštva en bloc, da bi se te lahko vtisnile vanjo ali celo upale na takojšen odziv?

In vendar mora tisti, ki naj bi imel koristi od modrosti univerzalnega uma, le-to doseči preko celotnega Človeštva, brez razlikovanja v rasi, barvi kože, religiji ali družbenega položaja. Le altruizem lahko, ne pa ego-izem, celo ne v svojem najbolj zakonitem in plemenitem pojmovanju, vodi enoto, da se bo potopila svoj mali jaz v Univerzalne Jaze. Tem potrebam in temu delu se mora predati resničen učenec resničnega Okultizma, če naj bi dosegel theo-zofijo, božansko Modrost in Znanje.

Aspirant mora absolutno izbrati med življenjem sveta in življenjem Okultizma. Nekoristno in jalovo je prizadevanje, da bi združili to dvoje, kajti nihče ne more služiti dvema mojstroma in zadovoljiti oba. Nihče ne more služiti svojemu telesu in višji Duši, opravljati svoje družinske dolžnosti in univerzalne dolžnosti, ne da bi prikrajšal eno ali drugo za njune pravice; kajti, ali bo prisluhnil “še vedno slabotnemu glasu” in ne bo slišal krikov svojih malih, ali pa bo prisluhnil le potrebam slednjih in ostal gluh za glas Človeštva.

Za skoraj vsakega poročenega človeka, ki naj bi težil proti resničnemu praktičnemu Okultizmu, namesto k njegovi teoretični filozofiji, bi to predstavljalo nenehen, ob pamet spravljajoč boj. Kajti stalno bi omahoval med glasom neosebne božanske ljubezni do Človeštva in tistim osebnostne, zemeljske ljubezni. In to bi ga lahko pripeljalo le do tega, da mu ne bi bil uspešen v prvi ali drugi, ali pa nobeni od svojih dolžnosti. Še slabše. Kajti vsak, ki se vdaja, potem ko se je zaobljubil OKULTIZMU, zadovoljevanju zemeljske ljubezni ali poželenja, mora občutiti skoraj takojšen rezultat; ta, da ga neustavljivo potegne iz neosebnega božanskega stanja navzdol na nižjo raven materije.

Čutno ali celo mentalno samo-zadovoljevanje vključuje takojšnjo izgubo moči duhovnega razločevanja; glasu MOJSTRA ni mogoče več razločiti od tistih človekovih lastnih strasti ali celo tistih Dugpe; pravilnega od napačnega; glasu moralnosti od tistega praznega sofizma. Mrtvo Morje najprej prevzame najbolj veličasten mističen videz, le za to, da bi se na ustnicah spreobrnilo v pepel in v grenkobo v srcu, s posledico:

Stalno poglabljajoča se globina,
stalno temneča tema,
norost namesto modrosti, krivda namesto nedolžnosti,
tesnoba namesto zamaknjenosti, in namesto upanja obup.

In ko se enkrat zmotijo in delujejo na svojih napakah, večina ljudi noče priznati svoje napake in se zato poglabljajo vse globlje in globlje v blato. In čeprav je njihov namen tisti, ki predvsem določa, ali se predajajo beli ali črni magiji, pa rezultati, četudi nehotenega, nezavednega čarovništva vseeno proizvedejo slabo Karmo. Dovolj smo povedali, da bi pokazali, da je čarovništvo kakršnakoli vrsta zlega vpliva, ki se izvaja nad drugimi osebami, ki posledično trpijo, ali pa povzročajo trpljenje drugim. Karma je težak kamen, vržen v mirne vode Življenja; in ustvariti mora vedno bolj široke kroge valov, ki se vedno bolj širijo in širijo, skoraj ad infinitum. Takšni vzroki morajo priklicati učinke, in ti se morajo izpričati v pravičnih zakonih Povračila.

Mnogim stvarem bi se bilo mogoče izogniti, če ljudje ne bi hiteli v prakse, katerih narave in pomena ne razumejo. Od nobenega se ne pričakuje, da bi nosil breme, ki presega njegovo odpornost in moči. Obstajajo “naravno-rojeni magi”, rojeni Mistiki in Okultisti, ki so si to pravico zaslužili na podlagi neposredne dediščine iz niza inkarnacij in eonov trpljenja in neuspehov. Ti so tako-rečeno brez-strastni. Noben ogenj zemeljskega izvora ne more zanetiti v plamen kateregakoli od njihovih čutov ali želja; noben človeški glas ne najde odziva v njihovih dušah, razen veliki krik Človeštva. Le ti so lahko prepričani v uspeh.

Toda najti jih je mogoče le tu pa tam in oni prehajajo skozi ozka vrata Okultizma zato, ker s seboj ne nosijo osebne prtljage človekovih prehodnih čustev. Oni so se znebili čutenja nižje osebnosti, ohromili v njej “astralno” žival, tako da so se pred njimi na stežaj odprla zlata, a ozka vrata. Ni pa tako s tistimi, ki bodo morali še številne inkarnacije nositi breme grehov, zagrešenih v preteklih življenjih in celo v svojem sedanjem obstoju. Za te, razen če ne bodo nadaljevali z veliko previdnostjo, se lahko zlata vrata Modrosti spremenijo v široka vrata in široko pot, “ki vodi v pogubo” in zato “bodo mnogi, ki bodo vstopili”. To so Vrata Okultnih umetelnosti, ki se izvajajo iz sebičnih vzgibov in v odsotnosti omejujočega in dobrotvornega vpliva ATMA-VIDYE.

Nahajamo se v Kali Yugi in njen poguben vpliv je tisočkrat močnejši na zahodu kot na vzhodu; od tu lahek plen za Moči v Dobi Teme v tem cikličnem boju in mnoge zablode, v okrilju katerih mora sedaj delovati svet. Ena od teh je relativna lahkota, s katero si ljudje domišljajo, da bodo prišli do “Vrat” in prečkali prag Okultizma, brez kakršnegakoli velikega žrtvovanja. To so sanje večine teozofov, ki jih je navdihnila želja po Moči in osebni sebičnosti, vendar pa ni takšnih čutenj, ki bi jih lahko kdajkoli vodila do cilja, po katerem hrepenijo. Kajti, kot je dobro povedal nekdo, ki je verjel, da se je žrtvoval za Človeštvo - “ozka so vrata in še ožja pot, ki vodi v življenje” večno in zato “jo bodo našli le redki”. Dejansko tako ozka, da se že ob goli omembi nekaterih predhodnih težav, zahodni kandidati preplašeni obrnejo in drhteče umaknejo ...

Naj se ustavijo tukaj in ne poskušajo s svojo slabostjo naprej. Kajti, če jih, medtem ko obrnejo hrbet ozkim vratom, njihova želja do Okultnega potisne za korak v smeri širokih in bolj privlačnih Vrat tiste zlate skrivnosti, ki miglja v svetlobi utvare, potem gorje jim! Pripelje jih lahko le do življenja Dugpe in lahko so prepričani, da se bodo zelo hitro znašli na tisti Via Fatale d’Inferno, nad katerega vrata je Dante zapisal besede:

Skozi mene se pride v mesto žalosti.
Skozi mene se pride v večno bolečino.
Skozi mene se pride med izgubljene ljudi.

[1] “Yajna,” pravijo Brahmani, “večno obstaja, kajti izšla je iz Najvišjega Enega ... v katerem je speča počivala od ‘nobenega začetka’. Je ključ do TRAIVIDYA, trojne svete znanosti, ki jih vsebujejo verzi Rige in ki uči Yaguje ali žrtvene skrivnosti. ‘Yajna’ obstaja kot nevidna stvar v vseh časih; je kot latentna moč elektrike v električnem stroju, in zahteva le delovanje primernega aparata, da bi se jo izvabilo. Domnevno naj bi se širila iz Ahavaniya ali žrtvenega ognja v nebesa in oblikovala most ali lestev, s pomočjo katere lahko žrtvovalec komunicira s svetom bogov in duhov ter se, ko je še živ, celo povzpne do njihovih bivališč”.

Martin Hauge, Aitreya Brahmana.

“Ta Yajna je nadalje ena od oblik Akase; in mistični svet, ki ga prikliče v obstoj in mentalno izrazi inicirani Svečenik, je Izgubljeni Svet, ki prejem spodbude z MOČJO-VOLJE”. Isis Univeiled, Zvezek 1., Uvod. Glej Aitreya Brahmana, Hauge.

[2] Tisti, ki bodo čutili nagnjenje, da bi videli tri Egojev enem človeku, se bodo izkazali za nesposobne zaznati metafizičen pomen. Človek je trojnost, sestavljena iz Telesa, Duše in Duha; vendar pa je človek kljub temu le eno in gotovo ni telo. Slednje je človekova lastnina, njegovo prehodno oblačilo. Trije “Egoji” so ČLOVEK v svojih treh aspektih na astralni, intelektualni ali psihični in Duhovni ravni ali stanju.

Prevod: Anton Rozman

Vir: teozofija.info