Lokostrelec cilja s puščico v središče tarče, na vso moč napenja lok, in ko je napetost največja, sproži. Puščica zleti in zadane tarčo. V sredino ali pa ne. Seveda si športni tip človeka želi zadeti tarčo, meditativni tip pa se bolj osredotoča na celoto; pravzaprav je že sámo dejanje njegov cilj. Ker ni bistven nagib, je v dejanju zajeto vse: merjenje, napenjanje, sprostitev, zadetek. In prav s to menjavo je zaznamovano tudi naše življenje.

Kje je cilj? Friedrich Nietzsche zapiše:

Čas je, da si človek določi cilj. Čas je, da človek posadi seme svojega največjega upanja. Njegova zemlja je zaenkrat še rodovitna, nekega dne pa bo osiromašena in izčrpana in na njej ne bo več zraslo nobeno visoko drevo.

Ojoj! Prihaja čas, ko ne bo mogel sprožiti puščice svojega hrepenenja, kajti on in tetiva njegovega loka se bosta odvadila brneti.

Cilj je zelo osebna zadeva, saj ima vsak posameznik o njem lastno predstavo, ki jo bodisi živi v sebi ali pa navzven. Ne glede na to pa mora v cilj verjeti, da lahko črpa moč iz te vere. V vsakdanjem življenju bolj ali manj natančno vemo, kaj si želimo. Poudarek je na besedi želeti, kajti želenje ustvarja napetost. Naprezamo se do skrajnih meja in vse bi se moralo zgoditi po naših predstavah, ki so neločljivo povezane z osebnostjo.

Večina ljudi verjame v samouresničitev; ta vera predstavlja življenjsko osnovo vsake osebnosti. Ali pa zmoremo cilje vedno in natačno uresničiti po svojih predstavah? Žal ne. Nekatere sicer lahko, vendar nam tudi spodleti in sledijo si razočaranja. Preslabo, nisi zadel tarče. Športni tip trenira in poskuša povečati število zadetkov. Meditativni, ponotranjenji človek pa tolaži sam sebe, da že sama pot predstavlja cilj, in je vesel tudi zgrešenih strelov, ki prinašajo vsaj izkušnje.
Cela vrsta novih ciljev in nenehno naprezanje po njih človeka zelo utrujata. Vera v samouresničitev potem ni več samoumevna in tako se začasno prekine vsakodnevno vročično beganje. Človek začne raziskovati svoje notranje obzorje, kajti v osnovo vsakega človeškega bitja je vtkano, da želi verjeti. V njegovi globini prebiva gotovost, da mora nekje obstajati neki neizpodbiten cilj. Zaradi te gotovosti se sprašuje, kje ta popolni cilj je, kako naj ga doseže in kako naj bo srečen brez želja. Te danosti v svojem življenju ne more uresničiti, saj mu vsak dosežek vedno znova spolzi iz rok. Vztrajanje vodi v izgubo, opuščanje želja pa je lahko vzrok za novo razočaranje. So dobri in slabi cilji, in pogosto ne vidimo razlike med njimi. Kje je rešitev? Kje naj najdemo pristan med večnim beganjem? Kje je cilj našega življenja, večni pristan?

Najvišji cilj v življenju spoznamo s srcem

Če se zmoremo spraševati toliko časa, dokler ne zadanemo osnove, dokler ne prodremo do jedra, je to znak, da izkušamo bivanjsko krizo. Zaradi nje se želimo rešiti. To je domotožje po popolni tišini, po neobstoju. Lahko traja le hipec, le sekundo, ko ni več nobenega cilja, ki bi ga radi dosegli, in ne usmerjenosti na snovne ali čustvene reči. Ustvari se trenutek mirovanja, ki ga ljudje sodobnega časa tako neradi odkrivamo in ga poskušamo čim prej nadomestiti z novo aktivnostjo.

In kaj se zgodi, ko trenutka miru ne napolnimo z novimi, zunanjimi aktivnostmi, temveč pogledamo v tišino z odprtostjo in ustvarjalnostjo?

Dvigam svoje oči h goram: od kod mi pride pomoč, se sprašuje psalmist. Te besede iz Svetega pisma usmerjajo naš notranji pogled k najvišji točki, ki si jo lahko predstavljamo. Vrh gore, ki ga morebiti ne bomo mogli nikoli doseči, je srčika našega hrepenenja, nedoumljivega snovnemu razumevanju. Razum se sooča z velikimi težavami in ugotavlja: V to, česar si ne morem predstavljati, ne verjamem. Toda razmišljati preko omejenih predstavitvenih zmožnosti pomeni odpreti srce navdihujočim univerzalnim silam, ki premagajo omejitve. Odpreti srce pomeni misliti s srcem. Splošno rečeno, dobro je opustiti razmišljanje z razumom in začeti razmišljati s srcem, torej prenehati z običajnim, navajenim mišljenjem.

Ali verjamemo v univerzalno silo, ki priteka iz izvira življenja, v silo, ki prihaja k nam z vrha gore? Če verjamemo, se v nas zgodi preobrat in stvari pričenjamo razumevati s srcem.

Obstajata dve klasični ideji o univerzalnem izvora življenja. Prva ugotavlja, da je izvor neskončno daleč, druga pa pravi, da je povsod in blizu nas. Obe sta pravilni; snovni svet pač ni absoluten, univerzalen. Ker je snov prostoročasna, pozna začetek in konec, medtem ko je absolutnost, univerzalnost, vsezajemajoča in povsem prežema snovni svet. Hermes pravi, da se snov – prostor, ujet v času – neprestano giblje z univerzalno močjo. Ta vsezajemajoči krog večnosti, ki je glavni cilj naše vere, je neskončno daleč, odmaknjen človeškemu bivanju, hkrati pa vseprisoten, bivajoč v vsakem človeškem bitju in nedoumljiv njegovemu razumu. Razum bi rad dokaze, srce pa razume brez težav, hrepeni, hoče se povezati s ciljem, ker ve, da ni le snov, tlačilka za krvni obtok, ampak mnogo več. Ve, da je del celote, univerzuma. Človeško bitje zmore ljubiti, upati in verovati z vsem srcem in s srcem zmore tudi mnogo več razumeti.

Dotik – zaznavanje

Večnost se dotakne časnega, univerzalna svetloba se dotakne človeškega bitja v srcu, kjer se križata dve osi. Sveti spisi vseh časov razlagajo, da se univerzalna svetloba človeka ne le dotika, temveč jo vsakdo nosi v svojem srcu. Ali dotik čutimo? Ali nas vodi do spoznanja, da gre za silo? Ali verjamemo vanjo? Če verjamemo, je to priložnost, da zagledamo pomoč, ki prihaja z vrha gore. V rokah držimo nit, ki nam omogoča hojo po duhovni poti.
Ni pomembno, na kateri točki poti se človek nahaja; vprašanje, ki mu ga postavlja svetloba, je vedno isto: Ali si pripravljen? Tudi Največji med posvečenci se je soočal z njim: Je to tvoja volja, Gospod, ali moja? Iz te sile srca, iz vere, se vedno rodi spoznanje o tem, kaj narediti. Gre za stalno vprašanje, na katerega mora neprestano odgovarjati vsak posameznik.

Povezava

Védenje, da se nas je nekaj dotaknilo, pomeni tudi védenje, da gre za dotik žarkov svetlobe, ki prodira v temo. Ni več človek tisti, ki išče cilj, temveč sam postane cilj. Prej sam samcat in soočen s svojo nezmožnostjo se zdaj sreča s silo pomoči. Večnost išče časno, tisto, kar je ločeno od univerzalne celote, tisto, kar je izgubljeno in mora biti ponovno najdeno. Ali ni človek izgubljeni sin? Če se nas svetloba lahko dotakne, pomeni, da imamo vero. Potem loka ne napenjamo več, se torej ne poganjamo za višjo življenjsko ravnjo, temveč dosledno spreminjamo svoje notranje stališče in malodane samodejno vstopamo v življenjski načrt, ki pušča za seboj vso banalnost. Pojavita se mir in gotovost. Želja, ki je v naši zavesti zasedala osrednje mesto, se preprosto spremeni v vprašanje: Gospod, kaj želiš da storim? Gre za nedelovanje, za ničelno točko, s katere napeti lok silovito izstreli puščico, ki lahko zadene najvišji cilj.

Cilj

Verjeti pomeni imeti notranjo silo za spregled velikega načrta. S srcem človek uvidi in doseže najvišji cilj in v tej viziji zmore uresničiti karkoli. Puščica hrepenenja zadane tarčo, postane eno s ciljem, ki leži izven predstavljivega. Najvišji cilj je konec vsega in hkrati začetek nečesa povsem novega. Alfa in omega. Začetek in konec.