Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Misterij-duse

Misterij duše četrtek, 17. oktober 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Primož Škoberne Aspirant: "Zaslutil sem dušo v svojem srcu. Zahrepenel sem po njej. Hrepenenje je moja vera, ki me podžiga, naj stopim na pot." Učenec: "Vera v dušo se je spremenila v spoznanje in spoznanje spreminjam v življenje. V meni se prebuja srce duše in žari za druge ljudi. Tako hodim po poti." Duša ni samo čustvenost, kot to pogovorno rečemo; duša je mnogo več, duša je angelsko bitje. Nekateri Judje so doživeli srečanje s tem bitjem, bodisi v meditaciji, v izjemnih trenutkih svojega življenja ali pa tudi na pragu smrti. Ni tako malo pričevanj klinično mrtvih, ki jih je uspelo obuditi nazaj v fizično življenje, o srečanju z bitjem iz ljubeče svetlobe. Opisovali so ga kot sijoče angelsko bitje, ki je izžarevalo brezpogojno ljubezen. To bitje je človekova duša.(1) Duša je resnično bitje, vendar, ker ni fizična, je ne vidimo, ne zaznavamo. Duša je bitje iz zelo pretanjenih energij. Zamislimo si, daje naše fizično telo ovito v fin energijski ovoj, ki rahlo žarči na vse strani in ustvarja okoli človeka zelo pretanjeno aurično poje, podobno kakor okoli sveče nastane svetlobno poje. Če bi sedaj to svetlobno polje pri človeku podrobno opazovali (tega sicer ne moremo, ampak zamislimo si, da lahko), bi sčasoma v njem odkrili marsikaj. Na določenih frekvencah bi opazili drobne energijske kanale, po katerih nenehno kroži sijoča, vitalna energija, pa energijske vrtince, iz katerih bi žarčila energija kakor nekakšen bengalski ogenj.(2) Na finejših frekvencah bi lahko celo opazili, kaj človek čuti in celo, kaj misli. Lahko bi opazovali čustva in misli kot nekakšno svetlobno igro različnih baru in oblik. Na še finejših frekvencah svetlobe (morda nas boljo že oči od napenjanja ali pa glava od domišljanja, ampak poskušajmo še malo) pa bi kakšno ped nad glavo znotraj auričnega polja opazili pretanjeno svetlikanje. Nekaj izjemno lepega, kar spominja na svetlobni cvet ali pa svetlobni popek.(3) Ko bi gledali ta svetlobni popek, bi začutili v sebi izjemno spoštovanje, čeprav morda ne bi vedeli zakaj. V popku je skrita duša, to globoko in resnično bitje, ki iz sebe sije pretanjeno modrost in ljubezen. Zato popek obdaja nekakšna aroma modrosti in ljubezni, ki vzbuja spoštovanje in pretanjeno privlačnost. Duša živi v svojem svetu, v svetu pretanjenih svetlobnih energij ali v svetu nekakšne vsevednosti. Del te svoje notranje luči sije po finem žarku navzdol in ta sij ustvari v glavi sposobnost zavedanja, v srcu pa občutek samega sebe. (Smo še skupaj? Zamislite si, da iz svetlobnega popka teče tanka nit svetlobe po auričnem polju in tam, kjer je glava, blago sije - temu sijanju pravimo zavedanje; teče še naprej in sije v srčnem predelu - temu pravimo jaz, oziroma samozavedanje.) Torej obstaja duša na svojem nivoju, v svetu čiste svetlobe in obstajam jaz tukaj, ki se zavedam svojega telesa, čustev, misli in okolja. Jaz tukaj ne vem nujno za dušo; običajno mnogo ljudi ne ve za dušo. Druga stvar je tudi, če si sploh želim vedeti zanjo. Duša je namreč izjemno bitje. Je vsevedno. Ta njena vsevednost je na primer v tem, da v vsakem dejanju, ki ga storim, vidi celoto vzrokov, ki so do tega dejanja pripeljali in vidi celoto posledic, ki bodo iz njega sledili. To pa je hudo neprijetna reč. Jaz sam namreč želim videti samo tiste posledice, ki si jih želim, ne želim pa videti drugih posledic, ki so morda zame nevšečne. Če si na primer nekaj prigoljufam, želim videti samo, zakaj je to zame dobro, ne želim pa videti vseh tistih posledic, ki niso dobre ne zame, ne za druge. Duša pa vse to vidi, takorekoč v hipu ji je vse jasno: zakaj sem se zlagal; kaj sem hotel s tem doseči; kakšne bodo posledice moje laži... Zaradi tega dejstva, ker kot jaz nočem ali ne morem videti vseh posledic, ki jih povzročam, živim v neznanju, duša pa živi v znanju.(4) Duša je tudi izjemno močna: njena moč je moč modrosti in brezpogojne ljubezni, ki žarita iz nje kakor sončni žar. Zato je duša zaprta v svetlobnem popku, kajti jaz ne bi prenesel takšnega žara. (Pravzaprav ni zaprta v svetlobni popek, ampak je le-ta vhod v novo dimenzijo bivanja, ki ji pravimo duhovni svet in v katerem živijo duše) Zakaj ne bi prenesel te moči? Moč prinaša odgovornost in ne vem, če bi zmogel prevzeti tolikšno odgovornost. Na primer, nekdo ki ima takšno moč, da vlada državi, je tudi odgovoren za celo državo. (Naj bi bil, če pa zares je, je že druga pesem) Dokler jaz te odgovornosti ne morem prevzeti, tudi ne želim imeti tolikšne moči. (Pa čeprav je to moč ljubezni in modrosti.) Vendar zanimivo: vse moje življenje in življenje vsakogar je usmerjeno k temu, da bi sčasoma duša vse bolj in bolj sijala v našem življenju. V nasprotnem primeru postajamo nezadovoljni, zagrenjeni, zlovoljni. Tega si pa v resnici nihče ne želi, kajti nihče si ne želi, da ne bi bil sam svoj. Mislim, da si vsakdo želi biti pristen, da si vsakdo želi izražati sebe, da vsakdo želi biti on sam (jaz sam). To je prav: to je korak k duši, k tistemu, kar vsi nosimo skrito v sebi kot svoj najbolj žlahtni del. Jaz ni slab. Jaz je dotik duše v srcu. Zdi se, da postane jaz tisti grdi jaz, prevzeten, napihnjen, samovšečen ali pa samopomilujoč, ko ne znam dihati skozenj. Zdi se, da se moram naučiti dihati skozi svoj jaz, živeti skozi svoj jaz. Vsako srce utrip je. V utripanju je življenje. Torej naj bi tudi moj jaz utripal v sprejemanju in dajanju. Toda tega še ne obvladam najbolje, vsaj v konkretnih situacijah še ne. Tega se moram še naučiti.Ko se bom tega naučil, bom spoznal dušo v srcu. Ko bom spoznal dušo v srcu, pa se mi bo odprl naslednji korak: srce duše. Primož Škoberne (1) "Tedaj sem začutila neverjetno, toplo, ljubeče občuje, ki je bilo hkrati čudovita, prijetna, zlata svetloba. Bila sem v njej in bila sem njen del. V njej je bila modrost, ki je bila dokončna. Ljubila me je in je hkrati vse vedela o meni... Hotela sem naprej, v svetlobo, za vedno..." (pričevanje o obsmrtnem doživetju) (2) To so akupunkturni meridiani o katerih govori kitajska medicina in čakre, o katerih govori indijska modrost. (3) Ta cvet je narejen iz najbolj fine sončne svetlobe in ga lahko zato imenujemo tudi cvet sonca. Predstavlja pa telo duše, ki mu pravijo tudi kavzalno telo ali telo vzrokov. (4) Vzhodna modrost pravi temu avidja (neznanje) in vidja (znanje). Vidja pomeni podobno kot v slovenščini videti, vedeti, avidja pa ne-videti, ne-vedeti. Vir: www.cdk.si/soutripanje Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog