Za filozofa je RESNICA najbolj zaželena stvar v Vesolju. Podarja namreč geometrično svobodo v kraljestvu idej, brez kakršnih koli osebnostno omejenih zadev. Izlušči bistvo iz kraljestva oblik in tako opredeli njih dejanska razmerja. Astronavta Edgarja Mitchella je neskončno majhen obseg zemlje v primerjavi s celotnim sistemom tako očaral, da ga to sedaj sili, tako pravi, da živi bolj po načelih kot po pravilih.

V prejšnjem stoletju je dr. Franz Hartmann, znan teozof in Paracelzusov biograf, dejal, da duša v človeku občuduje lepe oblike, vendar pa, da človekov duh ljubi načela (Glej Essay on Chastity v Five Years of Theosophy, London, 1885)

Egu pripadajo vse vezi, ki nas občasno potegnejo iz obširnega Neznanega v izražanje v obliki. Mi ne bi bili tukaj, vezani na “rojstvo in starost”, kakor to povezujejo buddhisti, če Ega ne bi vzburilo hrepenenje po izražanju v obliki. Ne glede na to pa se v tem trenutku zgodovine Zavesti nahajamo na povratnem nihaju krivulje evolucije, to je, proti Ne-Egoizmu. Trudimo se vrniti v Eno Zavest, ki počiva v Srcu Vesolja. S tem gibanjem v Univerzalni Duši pa se ne moremo uskladiti, če nočemo preseči osebnost, s katero smo se povezali.

Če se cvetica oprijemlje prsti s koreninami in vzcveti le v določenem letnem času, potem se bo to ponavljalo. A če se steblo osuši, potem bo, če korenine niso zelo močne, odmrla. Pri človeku so steblo vmesni principi, ki ga s svojimi koreninami vežejo na duhovno kraljestvo. Če se ta vez pretrga, bo umrl, saj bo njegov cvet odplaknil vsak svetni tok, kateremu bo izpostavljen. Vedoč, da je v nas prisotna vez, ki se je moramo osvoboditi, sicer se ne bi mogli uvodoma roditi, moramo mi, kot notranji igralci, vzpostaviti nov odnos z ŽIVLJENJEM. Ta odnos mora biti odnos do NAČELA.

Ljubezen do načela je tista, ki naredi iz človeka Boga. Naša ljubezen do resnice in dolžnosti je njegova hrana v praksi. V naših osebnih stikih s soljudmi ne pomeni brezsrčnosti, ampak neškodljivost (resnično častitost, če želite). Ne pomeni pravičnosti do vseh, ampak nepristranost do vsakega (pa čeprav nekatere obtožujejo hladnosti, ko jo skušajo prakticirati). Dejansko pa pomeni, da nobena enota v naši Karmični dediščini ne bi smela čutiti pristranskosti z naše strani. Sočasno postane srce bolj sočutno. Ali ni, na primer, ko vemo, da osebno žalovanje navdihuje hrepenenje po tem, kar ne moremo imeti, le-tega vseeno nič lažje premagati? Ali ne moremo videti, da je hrepenenje ločeno od našega resničnega Jaza, ki je spokojnost in celovitost in ki ne potrebuje ničesar?

Izražati Celovitost, razsvetljevati svet okoli nas z Enim Življenjem pomeni porajati Življenje. Ko se osvobodimo oprijemanja “stvari”, ni kraja, kamor ne bi mogli iti, ničesar, kar ne bi mogli početi, v okviru objemajočih točk Načela. Kako drugače pa naj bi krmarili po površinah, ki se zdijo geodetske, da bi lahko odsevale celoto? Postati moramo VIDCI, da bi razkrili skupno vsoto našega objavljenega Bitja. MIŠLJENJE samo po sebi je le neomejen aspekt, ki lahko preseže odlomljen diamant možganske zavesti. V osebnostih, tudi največjih, lahko vidimo le koščke Božanstva. Ko vizualiziramo izbire, ki včasih te koščke raztresejo v nered, ni nič večjega razloga za obiranje, kot v primeru bojazni obvezati človeku rano, da ne bi izkrvavel do smrti. Vzemimo torej odlomljen diamant našega možganskega uma v dlan naše roke in ga vrzimo v zvezdnato praznino pred nami. Nadomestimo našo razpršeno gledanje z jasnim in mirnim pogledom na zvezdo, “ katere žarek si, plamtečo zvezdo, ki sije v nerazsvetljenih globinah nenehnega bivanja, brezmejnih poljih Neznanega.” (Glas Tišine)

Prevod: Anton Rozman

Vir: www.teozofija.info