Zavest razsvetljene duše je čisto nasprotje zavesti ega in je čisto skregana z njegovo "zdravo" pametjo.

Razmišljam kakšen impulz mora dobiti naša zavest, da obrne hrbet vsemu, kar je našemu egu pomembno v pojavnem svetu, oziroma mu nekaj šteje v posvetnem življenju - ugled, ponos, znanje oziroma intelekt, materialne koristi, varnost, obilje, zabava in družabno življenje, pripadnost, pričakovanja, želje, življenjski cilji... Vse to namreč zavesti na poti notranje preobrazbe naenkrat ne pomeni nič.

V knjigi Dao de jing avtor opisuje kako razsvetljenega človeka vidi ego. Kot nekoga, ki je brez motiva, brez ciljev, brez želja, nekoristen, neumen, nesposoben, kot kakšen brezdomec, ki je neprilagojen za današnjo družbo.

Človek, ki je zadovoljen s pojavnim svetom in mu v življenju nič ne manjka, si verjetno poti preobrazbe ne bo izbral po lastni volji. Nekaj jih na to pot pripelje duhovna zrelost sama, oziroma poklicanost. Nekateri pa evolucijo malce preskočijo z umetnimi popadki v obliki težkih življenjskih preizkušenj in okoliščin.

So v situaciji, ko jih življenje globoko razočara in pripelje na rob obupa. V žargonu bi rekli, da je takrat njihova duša prazna. Takrat lahko človeku pot preobrazbe pomeni luč na koncu predora. Če pa človek v tej situaciji za pot še ni dovolj duhovno zrel in te luči ne vidi, pa najverjetneje zapade v pogubo.

Iz svojega zgodnjega otroštva se bežno spomnim svojih takrat še pristnih občutij sveta. Pa čeprav mi ni bilo z rožicami postlano, so to prijetni spomini. Svet mi je bil skozi oči otroške deviške zavesti lep in vznemirljiv. Zjutraj sem se prebudil z pozitivnim pričakovanjem.

Ko sem pogledal skozi okno mi je poskočilo srce in z hrepenenjem sem zakorakal v nov dan. Z zanimanjem sem občudoval vsako sekundo dneva in bil sem pravi pivnik za življenje. Ni bilo prostora za negativnosti. Neprijetne stvari so bile pozabljene takoj, ko nisem bil več pod njihovim direktnim vplivom. In navkljub vsem neprijetnostim, sem se počutil varnega.

Kam je potem odšlo to mini razsvetljenje?