Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070331202922531




Alkimija

nedelja, 5. avgust 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Po mnenju Mircea Eliade je alkimija izšla iz metalurgije .Posebne verske izkušnje kovačev, talilcev in alkimistov so bile obvezne za ritualne posvetitve. Vse te tri skupine so delale s snovjo, ki je bila zanje živa in sveta. Doseči so želeli transmustacijo. Skupna točka med metarulgijo in alkimijo je bila tam, kjer se je poseglo v ritem obdelovanja snovi. Verjeli so v svetost zemlje kot izvira življenja in so bili prepričani, da je zaradi vsake skrunitve potrebna daritev.

Pojem »alkimija« izvira iz prevodov arabskih besedil iz 12.stoletja. Obravnavajo al-kimiyo, kar je bilo v latinščino prevedeno kot alkimija, alchimia, alchemia ali aquimia. Albert Magnus (1193-1280) je pisal o«ars nuova«(nova umetnost) ali alchimija. Po mnenju H.W.Shultza izvira alkimija iz antičnega Egipta. Menil je, da Serapeion-tempelj boga Serapisa dokaz za to, da sta imeli grška filozofija in religija ter egipčanska religija in tempeljska umetnost globok medsebojni vpliv. Kasneje je nastala sinteza vere, filozofije in zdravilstva, kar je določalo mišljenje in vedenje pravih alkimistov. Ti zdravniki so se ukvarjali s farmakologijo.

Grki so egipčansko zdravilstvo zelo cenili, še zlasti pa kirurgijo in anatomijo. Grški vpliv je še mogoče prepoznati v nekaterih receptih alkimistov kot tudi v grških spisih o zdravilstvu. Alkimične poskuse so izvajali s kovinami, da bi tako odkrili nove načine zdravljenja. Prebavni procesi, vrenje in razkrajanje so pri tem imeli pomembno vlogo.

Peter Marshall je iskal kamen modrih na Kitajskem in je našel povezavo alkimije v Indiji, Egiptu, arabskih državah in Evropi s hermetično razsvetljenostjo. Na njegovo vprašanje o izvoru kitajske alkimike je profesor Zao Kuang-hua odgovoril: »To najdemo najmanj 200 let pred n.š. , vendar ne vemo kje . Alkimija se je razvila iz taoizma. Vsak alkimist je taoist, toda vsak taoist ni alkimist. Alkimija je en vidik taoizma.«

Kitajska alkimija temelji na treh temeljnih mislih o kozmosu: na konceptu či, yin in yangu in teoriji petih elementov. Či pogosto predstavljajo kot energijo, ki kroži po našem telesu in univerzumu. Prežema vse in jo lahko poimenujemo kot življenjsko silo. Je nevidna. Snovne stvari sestavlja či in iz nje si sposojajo svojo strukturo in lastnosti. Tao lahko razdelimo na princip yin in yang. To sta dve sili, ki sta nasprotni in se medsebojno dopolnujeta. Dejavni sta v univerzumu in sta podvrženi gibanju pritekanja in odtekanja kot plima in oseka. V delu Tao te king je prikazano, da yin in yang obdaja živo bitje in je njegova harmonija odvisna od ravnovesja med yin in yang.

Kitajsko znamenje za Tao je povezano s temo in svetlobo. Yin je senčna, temna in severna stran pobočja, yang pa svetla, sončna južna stran. V kitajski alkimiji predstavljajo yin kot tigra, vodo ali žensko, yang pa kot zmaja, ogenj ali moškega. Alkimist si prizadeva, zaobrniti proces napetosti med yin in yang in tako doseči enost Taa. Ko doseže enost v sebi in v svojem laboratoriju, prejme zlat eliksir nesmrtnosti.

Tretja osnovna sestavina kitajske alkimije je teorija, da so vsi procesi in substance v vesolju sestavljeni iz petih elementov- wu hsing . Ta teorija izvira iz 10.stoletja pred n. š. Pomembno je, da teh pet elementov ne zamenjujemo s petimi vrstami snovi, kot so to v našem zahodnem konceptu 4 elementi: ogenj, zemlja, voda in zrak. V kitajski teoriji mišljenja gre za delo s procesi, ne s substancami.. Elementi niso pasivni. Predstavljajo pet močnih sil, ki so pogosto v pretakajočem, cikličnem gibanju. Pet osnovnih elementov človeka so esenca, razum, vitalnost-ching, duh-shen in energija-chi. Prva dva predstavljata zavest, ostali trije so znani koz zaklad.

Obstaja pa povezava s petimi, s prostim očesom vidnimi planeti: Merkur-voda, Mars-ogenj, Jupiter-les, Venera-kovine in Saturn-zemlja. Če privzamemo, da ima vsak planet svoj zvok, potem govorimo o »glasbi sfer«. Bistvo kitajske alkimije je vera v zapleteno in prefinjeno mrežo med deli vesolja, ki skupaj predstavljajo Tao. To je namreč organski vzorec. Vse napolnjuje vse z energijo. Vse deluje skupaj z Enim ali Bogom in nič ni pomembnejšega od drugega. Tao nebes deluje skrivnostno in v tajnosti. Nima trdne oblike in ne sledi trdnim pravilom. Tako velik je, da nima nikjer konca, in tako globok, da ga ni moč doumeti.

Edinstveno je, da so v njem združeni religija, psihologija, filozofija, teorija, umetnost, praksa, vizija in eksperiment. Pravzaprav je alkimija holistična znanost in se ukvarja s povezavo med umom, telesom in duhom. Alkimisti svoje veliko delo imenujejo Opus Magnum. To je po eni strani poskus v laboratoriju, po drugi strani pa notranje delo lastne izpolnitve. Alkimist izhaja iz aksioma »tako zgoraj, kot spodaj, tako znotraj, kot zunaj.« Spremembe, ki nastopijo v vidni snovi, zrcalijo notranji proces transformacije duše. Odkritje«kamna modrosti« je za alkimista zunanje znamenje lastnega notranjega dosežka. Obstajata dve razlagi alkimije: eksoterična ali zunanja in ezoterična ali notranja. Eksoterična znanost je praktična predpriprava substance, kamna modrosti, s katerim kovina transmutira v zlato in se življenje podaljša. Ta aspekt ima ključno vlogo v zgodovini in razvoju znanosti.

V sami ezoterični tradiciji je spreminjanje v zlato simbolno delovanje človeka, ki si prizadeva spremeniti osnovno snov v prefinjen duh, torej nič manj, kot doseči duhovno razsvetljenje. Ezoterična tradicija poseduje vedenje o strukturah sveta, mestu človeka v vesolju, naravi duha in cilju življenja. Sam veliki Paracelzus, oče sodobne farmacije, Jan Baptist van Helmont, ki je dokazal obstoj plinov, Johann Friedrich Bottger, odkritelj porcela v Evropi in Robert Boyle, ki je postavil osnovo sodobni kemiji, so vsi bili znani alkimisti. Tudi znameniti Isaac Newton je pogosto študiral alkimične spise.

Carla Gustava Junga je še posebaj zanimala alkimija in jo je uporabljal v psihologiji. Njegova poznanja so bila revolucionarna in imajo še danes velik pomen za psihologijo in filozofijo. Jung je obravnaval ločevanje in združevanje nasprotij na nezavedni ravni ali dušni ravni, tako kot jih simbolno predstavlja a-alkimični opus S tega zornega kota predstavlja njegov pregled in razlaga skladnost med iskanjem modrostnega kamna in Kristusovo mislijo.

Tudi mi zahodnjaki imamo alkimijo zahoda in misterije. Grki so imeli svoje elevzinske in orfične misterije. Pitagora je imel svojo misterijsko šolo. Ti misteriji še vedno zaradi svojih mitoloških sestavnih delov nagovarjajo človeka in vzpodbujajo zahodno miselnost. Oživljajo razmišljanje o resničnosti. Slavna Platonova prispodoba o votlini se v naši zahodni filozofiji še vedno uporablja za opis človekovega življenjskega položaja. Sama ta prispodoba jasno kaže, da je svet, ki ga percipiramo s svojimi čuti le navidezni svet.

Grška miselnost je prežeta s to zavestjo in vedno znova kaže, da se mora človek nekako s tem navideznim svetom naučiti ravnati. Za to zavestjo je zgodovinsko in kulturno stoji indijsko in egipčansko dojemanje, po katerem ima osrednjo vlogo pojem nasprotje med tistim, kar je, in videzom. Zahodni človek želi biti v tej resničnosti trezen, bister in buden. V tem je vse prav. Že po Sokratu in še posebno po Aristotelu je človek izbral sam svojega učitelja. V skupnem življenju postaja vedno pomembnejše samostojno mišljenje. Naši zahodni misteriji temeljijo predvsem na premagovanju dvojnosti-dvojnih sil, ki tisto, kar percipiramo s čuti spravijo v reakcijo in se človeku kaže kot pozirivno ali negativno, kot vspodbuda, ki jo daje ali sprejema. Kdor zna v duhovnem smislu preseči ta nasprotja, je že pred vrati misterijev.

Vriva se nam vprašanje, kaj je značilnost zahodne alkimije?
To ni nič drugega, kakor življenjski proces, v katerem nižje, biološko življenje spremenimo v višje, duhovno življenje! Za to gre.

Miran Zupančič

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070331202922531







Domov
Powered By GeekLog