Šotorovci smo skupina prostovoljcev, ki se je odločila, da bo svoj prosti čas posvetila otrokom in mladim, za katere se nam zdi, da to resnično potrebujejo. To so otroci in mladi, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo živeti doma, zato pa živijo v stanovanjskih skupinah, vzgojnih zavodih in mladinskih domovih. Zaradi neurejenih družinskih razmer se mnogokrat pojavljajo motnje v vedenju in čustvovanju.

Prostovoljci smo trenutno večinoma študentje (čisto slučajno), skupino vodimo skupaj, skupaj ustvarjamo program in vztrajamo tudi takrat, ko so težki časi. Vendar pa kljub temu vsako društvo potrebuje "šoferja" in to sem trenutno jaz.

Ideja se je porodila skupini mladih leta 1988, ki so se dobivali skupaj z duhovnikom Zvonetom Štrubljom, nakar so začeli obiskovati mlade po različnih župnijah, iz tega pa se je porodila ideja, da bi šli na obisk v tedanji prehodni mladinski dom Jarše. Takrat so se pričele razvijati oz. odvijati aktivnosti, namenjene mladim iz teh domov. Seveda generacije, ki je leta 1988 vse skupaj pričela, ni več med Šotorovci. Zdaj Šotorovce poganja nova generacija, program se spreminja in nadgrajuje. Naj povem še to, da smo edino društvo, ki se posveča izključno tej populaciji mladih.

Zapis intervjuja z gospodom Markom Pogačnikom, oblikovalcem slovenskega grba, ki ga je pripravila pred letošnjim državnim praznikom novinarka radia Maribor gospa Barbara Leskovar.

Gospod Marko Pogačnik, vi ste oblikovalec slovenskega grba. Kako ste se lotili njegovega oblikovanja in kako je grb nastajal?

Grb je nastajal nekako po inspiraciji. Najprej se nisem želel vmešavati v to zadevo z grbom. Po tem pa, ko je bil razpis, sem začutil nek notranji impulz kot umetnik, da pri tem sodelujem. Ukvarjam se z zdravljenjem prostora, pokrajin in mest zato Slovenijo dobro poznam od znotraj. Tudi zaradi tega sem začel iskati pravi izraz za to, kar Slovenija je, torej za njeno identiteto.

Pri oblikovanju slovenskega grba sem se naslonil na dva naša umetnika, to je na Prešerna in njegovo vizijo v Krstu pri Savici in pa na Jožeta Plečnika in njegov grb, ki ga je izklesal na Bledu. Iskal sem najbolj plemenite korenine tega, kar slovenstvo kot identiteta nastaja od začetka 19. stoletja. Seveda korenine segajo globlje in te so v grbu tudi zaznavne, ampak od takrat naprej se zavestno konstituiramo kot Slovenci in kot država, zato sem se naslonil na ta dva velika predhodnika in to tudi združil s celostnim pogledom na slovenski prostor.

"Zmerno in preprosto za čilost"
Intervju z zdravilko Manico Irt, Astro novice (priloga Slovenskih novic) z dne 21.2.2002, Tatjana Svete

Preden bolezen izbruhne na telesni ravni, se pojavijo energijske motnje na čustveni in miselni - Če jih pravočasno opazimo in odpravimo, bolezen zatremo že v kali - Motnje in slednjič bolezni so opozorilo, da imamo neuravnovešene življenjske navade - Prehlad, na primer, je za telo možnost, da si spočije in očisti škodljivih snovi - Bolnik si bo najbrž najhitreje povrnil moči, če bo uporabljal klasično in komplementarno medicino

Pogovor z Zdenko Čok, ustanoviteljico Temeljne šole razvoja človeških potencialov, prve tovrstne šole na Slovenskem.

Spomnila sem se misli Janeza Menarta: "Bolje biti živ osel, kakor mrtev filozof." Nehote sem se zamislila. Koliko let drsamo šolske klopi? Kaj vse se učimo? Najprej okorno vlečemo črte in smo ponosni, ko se znamo podpisati. Potem nas mama že lahko pošlje v trgovino, ker znamo računati. Učimo se zgodovino, zemljepis, matematiko, fiziko, kemijo, biologijo, tuje jezike, slovenski jezik, pišemo, beremo in računamo, naše sive celice se množijo in z vsako šolsko uro smo pametnejši. Potem na univerzi še poglabljamo določeno znanje, ki smo si ga izbrali, in postajamo že pravi učenjaki. Ves ta čas pa o življenju ničesar ne vemo. Mama nas je naučila hoditi, držati žlico v roki in umivati zobe, nihče pa nas ni učil življenja? Poznamo cestne predpise, ne poznamo pa naravnih, kaj šele duhovnih zakonov. Poznamo enoceličarje in kako se oprašujejo cvetlice, ne vemo pa, kako utripa naše srce in kaj v njem nosimo. Imamo polno glavo znanja, diplome in priznanja v žepu, pa nas mimogrede vsakič znova razjezi počasen voznik, neubogljiv otrok, nejevoljen šef in še marsikaj.

Prepis intervjuja z Alešem Pevcem z dne 01.03.2003 na radiju Kranj

1. Kako lahko duhovna in osebna rast pomagata ljudem v vsakdanjem življenju?

Osebna in duhovna rast sta dokaj široka pojma, zato ljudem lahko pomagata na veliko področjih.

Dotakniva se najprej osebne rasti; tu gre predvsem za to, da ti osebna rast pomaga postati boljša oseba, gre torej za:
* spoznavanje sebe
* odkrivanje in razvoj svojih potencialov
* predvsem pa za to, da potem ta spoznanja preneseš v življenje.

Če pa podrobneje pogledava osebno rast, gre predvsem za delovanje in načine delovanja ter področja, kjer lahko izboljšamo svoje osebno delovanje. Poleg samozavesti, osebnega razvoja in sigurnosti v svoje ustvarjanje, se ukvarjamo predvsem z odnosi in vsekakor s komunikacijo.
To znanje ti pomaga, da povsod, torej v vsaki situaciji, lahko bolje odreagiraš in si tako bolj učinkovit v svojem življenju.
Uspeh se kaže skozi tvoj razvoj, notranje zadovoljstvo, boljše odnose s prijatelji, družino, z uspehom v šoli in kasneje v poslovnem življenju, kjer se na tem področju ta čas silovito razvija čustvena inteligenca.

Pogovor s Talio in Valom Birdom, zdraviteljema in refleksoterapevtoma, ki sta na svoji poti marsikaj izkusila.

"Ko dosežes cilj, za katerega si se boril, in te svet za en dan krona za kralja, stopi k odgledalu in se poglej in vprašaj: "Kaj ti oznanja človek v njem?". Ni pomembno, kako sodi o tebi oče, mati in žena, v življenju je najpomembnejše mnenje spremljevalca, ki strmi vate iz ogledala

Pogovor s Stephenom Haslamom, ki že dolga leta po svetu in tudi pri nas vodi seminarje in predavanja za delavce na vodilnih položajih in vse tiste, ki bi se s svojimi nadrejenimi ali podrejenimi radi bolje razumeli.

[imageX_right]Na univerzi v New Yorku je diplomiral iz managementa in kot sam pravi ni kaj dosti vedel o poslovanju. Imel je srečo, da je začel delati s Paulom Salomonom, ki je potoval po svetu in predaval o emocionalnem managementu. Stephen Haslam dela kot predavatelj, svetovalec in vodja seminarjev v Recource International, ki ima sedež v Houstonu v Teksasu. Od leta 1976 pa potuje po svetu in je predaval že več kot v dvajsetih državah.

Spoštovanje in odgovornost sta temeljni vrednoti, ki nas ju je učila mati že kot otroka. "Ne segaj odraslemu v besedo, kadar govori. Ne odgovarjaj mi, jaz sem tvoja mati. Poslušaj, kar ti govorim..." In tako nas je naučila, kako se spoštljivo obnašati. Nato odrastemo in v življenju naletimo na ljudi, ki se z nami venomer prerekajo. Seveda smo prepričani, da nas ne spoštujejo in ne cenijo našega mnenja. Pogosto pa se izkaže prav nasprotno. Z nami se prerekajo prav zato, ker nas spoštujejo in cenijo naše mnenje.

Stephen Haslam pojasnjuje, da vzroki, čemu se tako pogosto zapletemo v nesporazume, izvirajo iz naše vzgoje.

Pogovor z Jette S. Simon, klinično psihologinjo iz ZDA in direktorico Inštituta za partnersko terapijo na Danskem.

"Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine..." (Ivan Minatti)

"Če te ljubezen pozdravi, ne beži..."

Leila El Rabadi je po očetu Jordanka, po mami Avstrijka, z orientalskim plesom raks sharki uči ženske, kako izraziti svojo ženskost. Ples, ki je tudi terapija, v plesalkah prebuja občutenje ženskih lastnosti in zavedanje lastne moči. Ženske prepoznavajo svoje vrednote in se osvobajajo predstav o sebi, ki so jih prevzele od moških. Utrujene od življenja in bremen, ki so si jih naložile, prenekatere ženske postajajo samozavestnejše in odločnejše, premagujejo svoje neštete odvisnosti od moških ter z radostjo začutijo, da je lepo biti ženska.

Leila El Rabadi pleše in uči te umetnosti vse tiste ženske, ki želijo v sebi predramiti tiste lastnosti, ki so odsev njihove osebnosti, vendar so jih v želji, da bi ugajale, prekrile in zatajile. Njeni gibi so nežni in mehki kot drhteči ples metulja, ki obletava cvetlice, bleščeče v pomladnem soncu. Z dlanmi drsi skozi zrak kot bi želela zbrati vso lepoto tega sveta in nam jo položiti pred noge, da bi v nas predramila radost. Vendar je v ritmu njenih bokov moč in odločnost. Njeno telo se kot vulkan odziva na udarce bobnov. Trdno stopa, vsaka kretnja izžareva ponos in zavedanje svoje enkratnosti. Ovita v prosojnost muslina, predana iskreni čutnosti, njeni koraki sledijo izpovedi duše, dlani željam srca. Njena milina se tihotapi v naše srce, njena odločnost nam daje moč, dokler nas ne prevzame vzhičenost in zatrepetamo v ritmu glasbe.

Shirlie Roden, Angležinja, ki je našla v Sloveniji svoj dom

Se še spomnite, kako vas je kot otroka mamica s pesmijo uspavala? Kako ste v vrtcu prepevali "Naša četica koraka" in se pri tem počutili pogumne in odločne, kot da boste res skupaj postavili hišico. Tisti, ki ste kdaj zapeli v skupini, v zboru ali ob tabornem ognju, verjetno poznate občutek miru, ki vas prevzame, občutek pripadnosti in povezanosti.

SE ZAVEDAMO SVOJIH KORENIN?
Prisluhnimo sebi in živimo tako kot verjamemo

Ste kdaj pomislili, kako malo vemo o sebi? Poznamo svoje starše in morda stare starše. Nekateri, ki želijo dokazati, da se v njihovih žilah pretaka modra kri, raziskujejo svoj rodovnik. Marsikomu prija, ko ugotovi, da je potomec slavnih prednikov. Vemo, da so v naših krajih...

NISEM GURU
Pogovor z umetnico Mirando Rumino

Kaj menite o fenomenu gurujevstva pri nas in ali ste sami sebe kdaj dojemali na ta način?
Ne razmišljam na tak način in se tudi ne vključujem v nobena gibanja. Do leta 1994 sem bila aktivna članica društva YAM. V glavnem živim precej odmaknjeno od vsakodnevnega sveta, nimam televizije in ne spremljam slovenskih medijev. Informacije dobivam izključno z interneta, pa tudi preko prijateljev, strokovnjakov, ki so informatorji za posamezna področja. Drugače pa je v sedanjem času elektronski medij zame nujnost, digitalnost pa ekološkost in ekonomičnost.
Z duhovnostjo sem opravila do leta 1992, ko sem izdala avtobiografijo Lidia.