Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040915180935321

Intervju z Manco Košir torek, 21. september 2004 @ 06:09 CEST Uporabnik: Pozitivke Manca Košir:"NAJVEČJI DAR ČLOVEKU JE SOČLOVEK" Imate veliko stikov z različnimi ljudmi, gotovo imate tudi kakšno izkušnjo z gluho osebo? Hči ljubih prijateljev Marjana in Janje Rožanc je bila skoraj gluha deklica, česar do njenega tretjega leta niso opazili. Ko so, so se začeli pozorno ukvarjati z njo in kmalu je dobila slušni aparat. Pomislite, postala je poklicna balerina - pleše v Operi - z aparatom v ušesih! Mislim, da je to svetovni fenomen, ki kaže, da človeku kljub gluhoti lahko uspe tisto, kar si zares globoko in strastno želi. Spominjam se Tončine nagajivosti. Marjan je rad pridigal, ji govoril, kako mora živeti, kako je Kristus trpel, denimo, Tonca pa je kar izklopila aparat, pa je imela mir. Ni marala pridig in se je tako uspešno zavarovala pred njimi. Katere podobe - morda iz literature, saj veliko berete - stopajo pred vas, ko vidite gluhega otroka? Tonca me je naučila, da gluhi niso nič posebnega, in da je najbolj normalno, če se do njih vedemo tako, kot do drugih ljudi. Zato ob gluhem otroku pomislim najprej na to, kako čudovito je, da ta otrok obstaja, da živi. To je največji čudež, da smo. Lahko nas namreč tudi ne bi bilo. Pater Pavle večkrat pravi: "Dokler še prihajajo otroci na svet, Bog ni obupal nad človeštvom". In katerega koli otroka vidim, vidim v njem prav to upanje in Božjo zavezo. Ko čestitam nosečnicam in staršem z dojenčki, mnogokrat ponovim to upajočo misel patra Pavla Jakopa. Česa imajo po vašem mnenju gluhi in naglušni, kar nam slišečim morda primanjkuje? Oj, mnogo imajo, česar mi nimamo v taki meri. Bog pravično deli: kjer nekaj vzame, da drugje v obilju v zameno. Tako da je sleherna naša pomanjkljivost Božji dar. Gluhi bolje opazujejo in ker so dobri opazovalci, pogosto veliko več vidijo. Gluhi živijo v tišini, ki jih lahko spodbuja v najgloblji notranji mir - ta se namreč brez prave tišine ne more poroditi. Gluhi ob še tako temperamentnih srečanjih ne zganjajo hrupa - za kar smo jim lahko iskreno hvaležni. Kajti po mojem je eden najhujših onesnaževalcev sodobnega časa - če ne morda celo najhujši! - prav hrup. Trpim, ko stopim v trgovino, v frizerski salon, v gostilno ... pa povsod navit radio z neumnim komercialnim programom. Grozno! V gostilni vedno prosim, naj utišajo glas, saj se v hrupu ne da pogovarjati. Gluhi imajo izrazitejšo mimiko, intenzivno gestikulirajo - zato je lažje brati njihovo počutje in prepoznavati njihova čustva. In vzeti jih gre tudi bolj zares kot tiste, ki se z besedami skrivajo in prekrivajo. Telesna govorica je veliko bolj zgovorna kot besedna! Raziskovalci pravijo, da samo 7 do 8 odstotkov sporočila tvorijo besede, kar 55 odstotkov pa pove telesna, neverbalna govorica. Gluhi zato lahko povedo več in so bolj resnični kot slišeči, glasno govoreči in skrivajoči se za besedami. Se Vam zdi, da gluhi drugače molijo od slišečih? Bi mi s svojo žensko intuicijo lahko svetovali, na kaj je treba biti pozoren pri poučevanju gluhih otrok? Podobno kot pri slehernemu človeku, naj bo otrok ali odrasel, slišeč ali gluh. Ko komuniciramo s sočlovekom, smo v dialogu z njim le v primeru, če nismo pri sebi (današnji individualizem, narcisizem in egocentrizem pa spodbujajo prav to!), ampak pri drugem, če pred jaz stoji TI. Ta TI se želi čutiti sprejet, resno obravnavan, slišan in viden. In ta občutek smo mu preprosto dolžni dajati. Ga resno obravnavati, čeprav je še majhen otrok in slep ali gluh ali v invalidskem vozičku ali ... Mu pozorno prisluhniti - zato spodbujam vaše prizadevanje, da bi se naučili govorice gluhih! -- in ga gledati v oči. Se pravi v njegovo dušo, nenehno zavedajoč se, da je ta duša drugačna od naše, da je krhka in ranljiva, da je skrivnostna. In da nas potrebuje. Kajti vsak človek potrebuje drugega, saj nam zunaj medčloveških odnosov ni živeti. Potemtakem gre za to, da z gluhim (ali pa s slišečim) otrokom vzpostavimo pristen medsebojni odnos, razmerje, v katerem se ustvarja bližina, razumevanje in sprejemanje. Bog blagoslovi take odnose in take ljudi, ki jih hočejo ustvarjati! Biti resnično z ljudmi in za ljudi, je namreč izbira. Je etična odločitev. Vi, dragi pater Bogdan, ste se s svojim zavzemanjem za gluhe in naglušne odločili prav za to. To odločitev spoštujem in sem ganjena, ko vas spremljam pri vašem zavzetem delu. In še o molitvi: Ne molijo samo gluhi drugače od slišečih, ampak prav vsak človek naj bi molil po svoje. Žebranje obrazcev je avtomatizem, globok dialog z Bogom pa je vedno znova enkratno osebno dejanje. Samo Bog ve, kdaj sem resnično zavestna in prisotna molilka, in samo moje srce ve, kdaj je ob molitvi vztrepetalo, ker je začutilo ljubeč božji objem in njegovo brezpogojno Ljubezen. Bog je Ljubezen. In molitev je most k njej, ki ga - s pomočjo Cerkve, lahko pa tudi brez nje - vzpostavlja sleherno odprto, ranljivo, iskreno srce. Vzemimo hipotezo, da bi postali ministrica za šolstvo. Kateri zakon bi najprej poslali v parlament in kaj bi storili za otroke s posebnimi potrebami? Pa ste me našli! Enkrat sem že bila ministrica za šolstvo, taka "v senci" pri "vladi v senci" revije ONA. Prvo, kar sem naredila, je bil protest zoper šolo, ki uči tekmovati, ki spodbuja individualizem in karierizem, ki dostikrat uči to, kar za življenje sploh ni potrebno. Šolo za življenje hočemo, sem pisala. In šolo, v kateri se bodo otroci učili solidarnosti in sočutja, ne pa tekmovalnosti. V pičlih treh tednih (ali manj) smo zbrali več kot tri tisoč podpisov zoper točkovanje v šolah in jih na odmevni javni tribuni izročili takratnemu šolskemu ministru dr. Šturmu. Ta je našo sugestijo takoj upošteval in razveljavil zakon o točkovalnem sistemu. A kaj, ko je kmalu prišel nov stari minister in je bilo spet vse po starem. Strašno! Aktivno delujem pri gibanju JUNIJSKA LISTA, ki se zavzema za invalide, bolne, na rob odrinjene, stare in mlade, brezposelne, otroke. Potemtakem tudi za gluhe in slušno prizadete. Upam, da bomo prišli v parlament, in potem bomo nemudoma zahtevali drugačno šolsko zakonodajo. Šolo za življenje! Šolo za solidarnost, razumevanje, sočutje. Šolo, ki bo pomagala rasti učencem ne v ljudi, ki se znajo piflati, in to pogosto nepotrebne podatke, ampak šolo, ki bo vzgajala za ustvarjalnost, svobodo in radost bivanja. Ki bo učila, da smo kljub značajskim, spolnim, verskim, rasnim razlikam po svojem bistvu vsi ljudje z enakimi potrebami: biti ljubljeni, sprejeti, živeči v deželi socialno čutečih ljudi. Kakopak bi v zakonodaji predlagala, da naj imajo vse šole velik poudarek na prostovoljnem delu. Ko gredo otroci na obisk k starim v domove upokojencev, ko hodijo k hudo bolnim v bolnišnice, ko nosijo iz trgovine domov živila invalidnim in onemoglim - oj, takrat se godi najpomembnejša reforma na svetu -- reforma srca! In te reforme smo potrebni vsi, od posameznikov do skupnost, družbenih in zasebnih ustanov do Cerkve in države Slovenije. Na Slovenskem danes pri tej arogantni vulgarno kapitalistični neoliberalni oblasti ni v ospredju človekovo dostojanstvo, kar za državo, kakršno vidi Junijska lista, velja na prvem mestu. Ja, to bi hotela sprementi! Vas smemo kdaj povabiti na naša srečanja? S čim bi nas obogatili? Seveda me smete povabiti! Rade volje bom prišla (le v koledarju bom morala najti ustrezen termin za to!), saj sem prava socialna potovka - ne vem v katerem kraju še nisem bila, pa naj sem obiskala šolo, župnišče, prostovoljke, ki delajo z rakavimi bolniki, medicinske sestre ... S čim vas lahko obogatim? Prav z enakim, s čimer lahko obogatite vi mene: s samo seboj. Največji dar človeku je sočlovek. Biti človek s človekom čisto zares, brez mask in poz, da srce začuti srce, dlan poboža tvojo/mojo roko, biti tu in zdaj, zaupljiv, da je vse prav, kot je ... Si lahko damo kaj dragocenejšega? Ker v to tako trdno verjamem, smo JUNIJSKI LISTI pripisali - AMBASADORJI LJUDI. K vam bo torej prišla na obisk in klepet take vrste ambasadorka. In vem, da se bom počutila kot med svojimi. Kajti tisti, ki delajo z ranljivimi, z navidez drugačnimi, tisti postajajo z njihovo pomočjo vsak dan boljši ljudje. Tudi to je dar, ki nam ga prinašajo gluhi in naglušni ljudje. Hvala jim! In hvala Bogu, da nas povezuje in uči, da eni druge potrebujemo, in da človeka brez sočloveka ni! Intervju za revijo gluhih in naglušnih ODPRI SE! (Letnik III, september 2004) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog