NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pogovor z Matejem Ukmarjem ob njegovi razstavi 'Rojstvo'   
    petek, 28. november 2003 @ 06:49 CET
    Uporabnik: Devi

    * Ekskluzivno in intervjuji

    Matej Ukmar je mlad umetnik, ki ustvarja z računalniško grafiko. Spoznala sem ga na poletnem forumskem srečanju v Iškem Vintgarju in si ga zapomnila po indijanski majici in dejstvu, da se je ves čas samo smejal; človek se je ob njem dobro počutil. Prejšnji teden sem dobila na dom vabilo na njegovo prvo razstavo in seveda me je vse zanimalo. 'Bi povedal kaj za Pozitivke', sem vprašala in rekel je, 'Seveda'. Tukaj je rezultat.


    Matej, kako se je začelo? Kdaj človek sploh opazi, da je umetnik?

    Začelo se je seveda z rojstvom. In sedaj, pred nekaj dnevi, s še enim Rojstvom - mojo prvo samostojno Razstavo. Če pa me sprašuješ, kdaj oz. kje v mojem življenju se je začelo nagnjenje k ustvarjanju, umetniškemu izražanju, pa se mi zdi, da je zgodba nekoliko nenavadna. Kot otrok se spomnim, da sem izredno rad risal, pravzaprav pa samega sebe nisem jemal za nevem kakšen talent, ker je bilo ob meni vedno dovolj sošolcev, pri katerih se mi je zdelo, da ga imajo več. Se pa spomnim, da sem enkrat v vrtcu narisal samega sebe v postelji, narisal sem si ogromne podplate. Slika je s svojo nenevadnostjo osupnila in navdušila učiteljice. Meni takrat ni bilo prav nič jasno, zakaj so tako navdušeni, saj sem si vendar narisal prevelike podplate.



    Mogoče pa je to ravno pokazalo, kako originalen pogled na svet imaš. Kaj pa pozneje?

    Potem v osnovni šoli, se mi zdi, da me je kreativnost začela zapuščati, bil sem preveč zaseden domačimi nalogami. V zgodnjih najstniških letih sem pisal poezijo, največ na temo nesrečne ljubezni, ker je bila takrat v mojem življenju hudo aktualna. Žal sem enkrat pozneje vso svojo poezijo sežgal in uničil. Vedno sem se trudil tudi s pisanjem, vedno sem si želel napisati knjigo, vendar nisem nikoli zbral dovolj potrpežljivosti in vere za tako zahteven podvig, manjkala pa mi je tudi neka dobra osnovna ideja, ki bi me s svojo zanimivostjo vlekla skozi pisanje. Nikoli pa me ni mikalo delati stvari samo iz nagiba, da bi s tem služil denar, da bi moral raziskovati, kaj je v sodobni družbi "in" in se potem prilagajati temu, omejevati samega sebe, delovati preračunljivo in načrtno. No, imel sem obdobja v življenju, ko sem počel ravno to, in takrat mi je šlo najslabše. Zdi se mi, da je v moderni družbi kreativnost človeka zelo zatrta. Človek se omejuje na nekaj osnovnih bioloških funkcij v življenju, težko pa je spet najti tisto pozabljeno magičnost, pravljičnost, veselje, spontanost, nedolžnost, razbremenjenost, prvinskost,…


    Imaš prav, včasih si je v življenje težko pričarat lepe stvari, saj nas vsakdanjost nič kaj ne spodbuja k temu... Pa vseeno se mi zdi, kot da tebe ta pozaba nikoli ni zares doletela. Da je kvečjemu čakala pravo priložnost za veliki come back?

    V meni so se v zadnjih letih začela spet prebujati neka nova občutja, ki jih dotlej še nisem direktno poznal, čeprav se mi včasih zdijo kot nek zelo lep in star spomin, ki sem ga samo obudil nekje iz globin zavedanja. Skratka, ta občutja sem začel spet intenzivno doživljati šele pred kratkim, kakšni dve, tri leta. Se pa še spomnim, da sem na podoben način doživljal stvari že kot otrok, tako zelo direktno. Seme mojega umetniškega ustvarjanja je bilo očitno prisotno že v otroštvu, ampak potem vmes, kot najstnik, v umetnosti v resnici nisem videl nekega posebnega smisla, prave umetnosti. Zdela se mi je celo manjvredna. Mogoče se sliši šokantno, ampak res; razmišljal sem, da so umetniki prevaranti, ki se samo delajo, da ustvarjajo nekaj velikega, v resnici pa zna ustvarjati tako kot oni vsak otrok. Zdaj gledam na stvari drugače, zdi se mi, da ljudje potrebujejo umetnost, drugačne zgodbe, kot jim jih piše vsakdanjik.

    Zaradi tega ustvarjam svoje slike, moje slike so zgodbe drugačnega, pozabljenega, nevsakdanjega. Moj jezik je sicer zelo abstrakten, ker se mi zdi, da so se zmožne resnično dotakniti človeka samo stvari, ki so abstraktne, katere gredo neopazno mimo logičnih vhodno/izhodnih filtrov, ki smo si jih ljudje inštalirali v glavo. Abstraktna zgodba lahko v človekovi duševnosti povzroči pravo revolucijo novih vpogledov, zamisli, občutij, stanj, ker abstraktnost nima tendence, da bi človeka ujela ali na silo zasvojila. Tu mislim predvsem na tiste vrsto abstraktnost, ki nastaja iz spontanega preprostega izraza.

    Resnično strast do umetniškega ustvarjanja sem odkril v sebi šele pred kakima dvema letoma. Zelo mi je pri tem pomagala tudi Miranda, ki je v meni videla potencial in mi je res nesebično pomagala. Tudi pri tem, da sem se rešil določenih vozlov v svojem življenju, ki so me držali ujetega v stanje "Ubogi jaz".


    Sicer pa je računalnik precej tehnično orodje, po svoje tudi omejeno okolje za neko ustvarjanje. Kako si se našel ravno v njem? Preživiš dosti časa za računalniki tudi sicer?

    Z računalnikom si večino časa služim kruh. Na televiziji sem bil dve leti montažer na računalniški montaži, potem sem bil nekaj časa programer, nato sem se prerodil v oblikovalca in spletnega oblikovalca, delam pa tudi veliko spletne animacije v Flashu. Logika računalnika mi je bila jasna že kot otroku. Ko mi je oče kupil računalnik brez igric, sem se moral naučiti programiranja, da sem lahko z računalnikom sploh kaj počel.

    Sicer pa se samo na prvi pogled zdi, da je računalnik omejeno okolje, meni se ne zdi tako. Računalnik je samo drugačno orodje za izpeljavo neke ideje, po svoje sicer zelo specifično orodje, ki ima svoj poseben izraz. Hočem reči, na računalnik je možno narediti stvari, katere s čopičem ne moreš, velja pa seveda tudi obratno. Tako da je to za mene samo drugačna tehnika.

    So pa ljudje opazili v mojih slikah neko lahkotnost in čistost, za katero pa mislim, da nastane ravno zaradi uporabe računalnika.


    Najbolj pa so me le prevzele barve. Predstavitev tvoje spletne strani se začne z vprašanjem: "Koliko zgodb ima ena barva"... Daj, povej, kaj pa tebi govorijo barve?

    Barve meni simbolično predstavljajo življenje. Ko dobim v roke npr. črno-belo skico, se mi zdi, da je to samo neka matrica, ki nakazuje neko določeno formo. Končno, resnično pojavno obliko pa dajo neki stvari barve. Matrica je sicer še vedno prisotna, je pa dodanih zraven še neskončno novih dimenzij, ki lahko predmet tudi povsem spremenijo in nas na ta način šokirajo.

    Uvodno vprašanje "Koliko zgodb ima ena barva?" sem zastavil zato, da spomnim ljudi, obiskovalce mojih spletnih strani, da ni potrebno prav veliko, da bi doživeli nekaj novega, nekaj zanimivega. Dovolj je ena packa barve, ki prevzame. V tem vprašanju se skriva tudi neke vrste preprostost in tudi globina, ki je mislim da, značilna za moje ustvarjanje.


    Hočeš reči, da šele takrat, ko postane človek pozoren na neskončno število t.i. malenkosti, vidi, kako je življenje v resnici bogato?

    No, zdi se mi, da ljudje mislijo, da za polno doživljanje svojega življenja potrebujejo ogromno denarja, da bi si lahko potem privoščili take in drugačne počitnice. Ne trdim, da ni razburljivo potovati po svetu ter odkrivati nove kraje, doživljati nove izkušnje in kulture. Zdi se mi samo, da ljudje premalo izkoristimo "tukaj in sedaj", doma, na delovnem mestu, na vsakdanjih mestih. Služiti, služiti, služiti, prihranki, prihranki, prihranki, potem pa ne znaš več uživati življenja, ker prodaš večino svojega časa sivi ustvarjalnosti. S tem svojim sloganom bi rad spomnil ljudi na tisto preprostost, tisto eno barvo, ki ne zahteva veliko, doda pa življenju lepoto in smisel.

    Če bi ljudje bolj prisluhnili zgodbam te "ene barve", bi vladala svetu harmonija.


    Tvoje slike so polne, žareče in svetle, izražajo nekakšno otroško očaranost nad svetom, meni se zdijo polne radosti, pa tudi nekakšne simbolične skrivnostnosti, ki mi da misliti. Je takšen tudi tvoj pogled na svet?

    Ne, moj pogled na svet je na žalost poln sočutja. Na žalost zato, ker vidim v ljudeh ogromno ujetosti, nezadovoljstva, potlačenih hrepenenj, neuspelega iskanja rešitev. No, mislim da je vmes tudi precej zelo samozavestnih posameznikov, ampak beda, skomercializiranost, vojne, banalni TV showi, izrojena glasbena scena, vpliva na vse nas… Ne vidim nekega svetovnega gibanja, ki bi ljudi resnično zanimalo in jih vodilo v drugačen način življenja. Mogoče pa samo pogrešam dobo revolucij, prevratov, mogoče tisto obdobje, ko se je Slovenija še osamosvajala in je bila med ljudmi res velika enotnost, ena namera: ustvariti svojo državo. Sedaj se mi dozdeva, da so pozitivna gibanja zelo lokalna, majhna in neopazna. Upam, da se bodo prav kmalu razbohotila in razrasla.


    In tako si se odločil, da boš s svojim slikami izvabljal iz ljudi pozabljene sanje?

    Verjamem, da moje barve in pravljičnost spominjajo ljudi na resnično naravo človeka. Vsak človek ima možnost doživljati stvari na res enkraten način, kjer ni dolgočasja, navad, ujetosti in množice ostalih negativnih stanj. Hočem reči, ljudje v resnici ne potrebujemo gore denarja, v resnici se moramo samo znebiti teh negativnih duševnih stanj. Verjamem, da se takrat, ko teh ni več, lahko počutiš kraljevsko tudi brez skrinj zlata.


    Kam te nosi domišljija, kaj 'vidiš', ko ustvarjaš?

    Ko ustvarjam, se počutim, kot da odkrivam nekaj novega. V glavi nimam kakega zelo natančnega načrta. Povsem se prepustim spontanemu kreativnemu toku in se zraven navdušujem, ko nastajajo nove oblike, nove zgodbe in svetovi. Včasih me ustvarjanje odnese na področja, ki so mi sprva zoprna in imam do njih odpor. Toda vedno mi zavore po določenem času popustijo in lahko iz sprva zoprnega vzorca nastane nekaj veličastnega.

    Slike pa nastajajo počasi, se mi zdi, da jih dolgo nosim skrite v sebi, da se dolgo časa udejanjajo na nekem abstraktnem nivoju, preden vzamem v roke svinčnik ali računalnik in jih prenesem v vidno realnost.

    Včasih mi je bilo težko zaupati domišljiji, temu nepredvidljivemu kreativnemu toku, ker me je odnašal na področja, s katerimi se nisem želel soočati. Nekako pa sem si sedaj že pridobil tisto zaupanje, da je prav, da se s temi negativnimi stvarmi soočim, ker včasih je tako, da ne moreš naprej, preden določenih stvari ne "prežvečiš". Vsaj meni se ne zdi smiselno iti se neko umetnost na silo.

    Skratka, za mene je ustvarjanje neke vrste potovanje vase, najdem tudi nasprotja, konflikte, ampak stvaritve mislim da so razbremenjene tega in da odražajo res neko pozabljeno drugačnost.


    Razstava, ki jo pripravljaš je tvoja prva, njen naslov je zgovoren in skrit obenem: Rojstvo.... česa?, sem se najprej vprašala. Kaj vse se rojeva?

    Res, to je rojstvo oz. začetek večih stvari. Je moja prva samostojna razstava. Tako Rojstvo simbolizira začetek mojega dela v tej smeri računalniške likovne grafike, čeprav sem že prej sodeloval v kar nekaj umetniških projektih. To je rojstvo mojih slik, ki so plod večletnega nameravanja in iskanja samega sebe. Kot sem že omenil, dolgo časa so bile prisotne v meni preden so se prikazale na računalniškem zaslonu. Morale so si izboriti prosto pot, da so se lahko udejanjile. V napoto sem jim bil predvsem "jaz" - sestavljen iz negativnih duševnih stanj.

    Tudi otrok, ki se rodi, mislim da občuti ogromno silo, in moč, da se potegne iz toplega materničnega zavetja v "resnični svet". Prav tako občutim jaz te svoje slike - da imajo to moč udejanjanja.

    Čeprav je rojevanje bolj ženska stvar, mislim da bi se tega prvinskega občutka morali naučiti tudi moški.


    Ti želim, da bi svoje Rojstvo kar najbolj uspešno pripeljal do konca. Me pa zdaj še bolj zanima, kako se bo nadaljevalo, te bodo ujele še kakšne življenjske prelomnice, o čem boš še govoril? Se ti že kaj zdi...?

    Vleče me v prijaznejši, bolj zanimiv svet. Kaj zelo novega in pametnega mi tako ali tako ne bo uspelo povedati, lahko pa s svojimi slikami pokažem kak nov svet in vzbudim kak nov občutek. To me zanima.

    V kakšno smer bo šlo moje ustvarjanje ne vem, tudi nočem vedeti, ker se bolje počutim kot popotnik, ki odkriva nove stvari. Če je meni zanimivo to kar ustvarjam, potem bo tudi še komu drugemu.

    Govoril pa bi najraje ves čas o tem, kako je potrebno izboljšati naš obstoječi svet, samo se mi zdi, da bi s tem lahko preveč "zatežil" in bi postal zoprn. Kljub temu mislim, da je nujno, da se v sodobni družbi zgodi kvalitetna transformacija. Kako je že tista beseda… Aha, no priporočam ogled filma Koyaanisqatsi, tam je zelo lepo objasnjeno stanje človeške civilizacije.


    Aha, zdaj sva prišla do tvojega sporočila svetu. Kakšno je?

    Ne, mislim da so vse pomembne stvari pred menoj že povedali drugi. Večinoma se tako ali tako počutim, kot da ponavljam besede ali modrosti, ki so jih povedali že drugi, čeprav jih mogoče znam povedati na nek drugačen svojstven način. Želim pa, da moje osnovno sporočilo ostane preprosto, in da se lahko dotakne človeške duše.

    Ne nimam nobenega novega sporočila za svet. Morda nudim svetu samo nek spomin, na drugo resničnost, na pozabljeno komponento človeškega doživljanja. Pozaba te kreativne komponente pa mislim da je ključni problem, da obstaja na svetu nezadovoljstvo, neizpolnjenost, strah, zamere, nasprotja, vojne, zločini in vse ostale negativnosti. Če bi že moral kaj sporočiti svetu, potem bi bilo verjetno tole: "All you need is Love".


    Matejevo Rojstvo, njegovo prvo samostojno razstavo si lahko ogledate v Galeriji Kerubin v Izoli. Otvoritev je bila 19. 11. 2003, odprta pa bo do 17. 12. 2003. Na spletni strani Mateja Ukmarja pa najdete nekatere njegove slike. Prijazno pa nam je dovolil tudi, da z njimi opremimo članek.

    Hvala, Matej.


      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • spletni strani
  • Več od avtorja Devi
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20031125154930324

    Here's what others have to say about 'Pogovor z Matejem Ukmarjem ob njegovi razstavi 'Rojstvo'':

    Raptors to Host Maccabi in Preseason from Maccabi Tel Aviv
    New Jersey, Oct. 15, and Cleveland, Oct. 22, as part of the 2006 pre-season schedule announced yesterday," as reported by the TORONTO [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 06:39 CEST

    Parker Ruled Out of FIBA World Championship from last warm-up
    in the jersey of an opponent during France's last warm-up game against Brazil on Tuesday. He was initially ruled out of Les Bleus' opening game against [read more]
    Tracked on nedelja, 3. september 2006 @ 00:01 CEST

    Paul's Star Shining With Team USA from like a 240-pound,
    eclipsed by a platinum game, leading to comparisons to You Know Who," writes John DeShazier of the TIMES-PICAYUNE. "On the right, [read more]
    Tracked on torek, 5. september 2006 @ 14:55 CEST

    MUSIC: Ben Folds: Rarities Compilation and Tour from Festival Theatre
    evidently the Folds month of choice, as Ben will also be entering the studio to record [read more]
    Tracked on četrtek, 7. september 2006 @ 09:54 CEST

    Pogovor z Matejem Ukmarjem ob njegovi razstavi 'Rojstvo' | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Pogovor z Matejem Ukmarjem ob njegovi razstavi \'Rojstvo\'

    Prispeval/a: Anonymous dne petek, 5. december 2003 @ 13:23 CET
    Sem pravkar gledala Matejevo spletno stran z Gajo v naročju; se je čisto pomirila, ko je gledala slike (jaz sem samo počasi z miško klikala naprej). 8)

    Eva


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,52 seconds