Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050619210058839

Ne trudim se več, da bi karmo spremenil... ponedeljek, 20. junij 2005 @ 06:29 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Marja Turniški VILI RAVNJAK: "NE TRUDIM SE VEČ, DA BI KARMO SPREMENIL, LE HVALEŽNO JO SPREJEMAM" Če pomisliš, da so leta merilo za našo starost, potem jih je kar naenkrat zelo veliko, ah preveč. Toda ta naložba nam pove marsikaj. Govori o nas, kdo smo in koliko smo napredovali v svoji notranjosti. Določa nam zrelost, ki je ali je pa ni. Ko zavrtim čas nazaj, pa lahko vidim gledališko dramo divje mladosti, ki hrepeni po ljubezni, jo zaživi in se konča z vrtincem nepričakovanega. Sanje se približajo očem, duhu in telesu, nad njimi pa visi senca starševskega odnosa, ki potegne za sabo mladost v vzorec nove usode. Resnica se dotika dvoje mladih src, pripravljenih na beg pred neizbežnim, kajti posledic ni moč prezreti. Kamorkoli že greš, gredo s teboj. Tvoje so, kot prebujajoče se sanje, ki ti jih ne more nihče vzeti. Tam na odru, v obrisih spomina se mi prepleta podoba rosno mladega Vilija Ravnjaka v vlogi režiserja in producenta njegove prve drame "Pot skozi noč". Čeprav šele srednješolski up mu je uspelo docela premakniti naše odrsko zakulisje sanj v verjetnost življenjskih izkušenj.Vsekakor talent, ki ga je odneslo v svet raziskovanj in novih odkritij o sebi. Takrat in danes? Le kako bi lahko vedela, da se bo zgodba obrnila drugače. Da bo življenje ubralo takšno smer in bom lahko "igrala" z Vilijem Ravnakom v takšni posredni vlogi? V zelo nenavadnem pogovoru, ki ti lahko odpre prenekatera vrata z novim uvidom v življenje. Te je oder spotaknil v poglabljanje sebe ali se je to zgodilo že mnogo prej? Gledališče je ena glavnih točk moje karme. Prav zaradi poklicnih težav sem se pravzaprav začel zavestno ukvarjati s seboj. Jeseni leta 1987, ko sem bil direktor mariborske Drame, sem se za nekaj dni hotel umakniti pred službenimi problemi. Takrat sem se po naključju znašel na intenzivu razsvetljenja, kjer se je moja pot duhovnega samospoznavanja dejansko začela. Sicer pa me duhovno zaznavanje sveta spremlja že od otroštva. Si zaradi ustvarjalnega izražanja na odrskih deskah lažje dojel dejansko igro življenja? Umetnost gledališča je morda najboljša metafora za svet kot mayo - kozmično iluzijo, v katero smo prostovoljno ali prisilno ujeti. Gledalci oziroma tisti, ki gledališče spremljajo od zunaj, to lažje uvidijo kot tisti, ki delajo v gledališču. Kdaj se je začel tisti vrh zavedanja o duhu in tvojem novem rojstvu? To se mi je dogaja kar naprej.Vsaka preobrazba v mojem življenju je povezana z osnovnim vprašanjem: Kdo v resnici sem? Kadar ta koan zares začutim v sebi, pomeni to začetek preobrata. Ni važen odgovor, pomembno je samo spraševanje. Odgovori so vedno relativni - mogoče mi povedo kaj novega o meni kot osebnosti, o mojem delu, poslanstvu, a vse to je nebistveno v primerjavi z občutkom neskončnosti, ki ga to vprašanje prebudi v meni. Kaj ti je bilo na duhovni poti najtežje prebiti? Vsakič kaj drugega. Čeprav se bolj ali manj vse življenje ukvarjamo z istimi problemi, je vedno poskrbljeno zato, da jih vidimo občutno drugače. Sicer pa je najtežje biti to, kar v resnici si. Zelo redki so tisti, ki ti nudijo podporo. Žal ti večina vedno nasprotuje, a se sčasoma naučiš, da se nanjo več ne oziraš. Pomembno je živeti kot resnica; pod tem mislim tako na duhovno naravo, kot na povsem konkretno osebnost in karmo. To pa pomeni, da izražaš svoje talente, ustvarjalnost, čustva, spolnost ..., skratka svoj življenjski slog, ne glede na to, kaj si drugi mislijo o tebi. Ne mislim pa, da je treba to početi agresivno in vsiljivo. Nekateri, ki se odločijo, da bodo živeli to, kar v resnici so, uresničujejo sebe na egoističen, netoleranten način, s čimer prizadenejo druge. Nenasilnost in svoboda sta zame ključni zadevi, v praksi ju je seveda večkrat težko uskladiti, a splača se potruditi. Naše življenje je polno učiteljev. Na katerem tvojem področju si jih potreboval največ? Kot sem že rekel - moj osnovni poklic, umetniška kariera - je žarišče moje karme, pa tudi intimno življenje, npr. seksualnost, partnerstvo ... Mnogi ljudje, s katerimi sem se srečeval na teh področjih, predstavljajo vozliščne točke moje karme. Hvala bogu, da so se pojavili, navkljub težavam in bolečinam, ki so mi jih ponavadi prinesli. Danes sem jim hvaležen, da sem se lahko soočal z njimi, ker so pospešili moj duhovni razvoj. Sicer mi ukvarjanje s samo duhovnostjo, npr. ezoteričnimi tehnikami, druženje z duhovno prebujenimi ljudmi, predstavlja polje dharme. Glede tega, razen nekaj manjših izjem, nisem imel težav. Vse poti so mi bile vedno odprte. Duhovne modrosti, ezoterična znanja, ki sem jih v zadnjih dveh desetletjih odkrival, zame niso nekaj novega, saj jih poznam že iz prejšnjih inkarnacij. Bistvo za človekov duhovni razvoj, kakor zadevo razumem danes, so vozlišča negativne karme, zaradi nje se sploh reinkarniramo. So življenjski zapleti ali razpleti samo zgodbe, iz katerih se učimo prepoznavanja zakonov vesolja? Zagotovo. Vendar moramo biti zelo potrpežljivi in čuječi. Potrebna je tudi določena stopnja duhovne inteligence, predvsem pa ponižnost in skromnost. Imaš svojo definicijo življenja ali je sploh ni? Življenje je večna skrivnost, nikoli dokončana zgodba. Pa to ni definicija! Je labirint življenja tvoj vzpon in padec v katerem se vsakič na novo odkriješ? V bistvu se igramo sami s seboj. Se lahko človek sploh kdaj popolnoma spozna? Najbrž ne. Mogoče v trenutku smrti. Kako gledaš na današnjo družbo? Kaj bi morala spremeniti za lepši jutri na našem planetu? Enostavnih rešitev na globalni ravni žal ni, ker so stvari preveč komplicirane. Upajmo na najboljše. Delajmo na sebi, razvijajmo svojo nesebičnost in človekoljubnost, bodimo pošteni do sebe in svojih bližnjih. Morda je to v tem trenutku največ, kar lahko kot navadni Zemljani sploh storimo. Kdaj si je lahko človek najbližje sebi? V vsakdnajem življenju - kadar trpimo; ko meditiramo - v najčistejših stanjih zavesti, ko smo zgolj zavedanje samo. Kaj ti predstavlja Boga in kdo naj bi bil ta Bog? Bog je vse in nič. Prisoten je v vsakem delcu stvarstva, v vsakem bitju, pravzaprav je vsak človek na nek način Bog. Hkrati pa je Bog nekaj, kar se dviga nad vse in ga v konkretnem ni mogoče nikjer videti. Bog je vsekakor osrednji pojem celotne zgodovine človeštva. Kot budist v Boga ne verjamem, oziroma, ne verujem, čeprav nikakor ne zanikam, da ne obstaja nekaj takega kot je vesoljni um ali ljubezen, kar se najpogostoje razlaga kot Bog. Katere so največje pasti na poti duhovnega razvoja? Pasti in stranpoti je mnogo, pravih poti zelo malo. Bodite pozorni, ali vas duhovni učitelji, terapevti, skupine, psihotehnike … zares osvobajajo ali delajo energetsko, miselno in čustveno odvisne. New age je gibanje duhovnega materializma. Kot povsod drugod, veljajo tudi med duhovneži pravila potrošniške družbe in marketinga. Danes je v resnici izredno malo metod in učiteljev, ki bi ljudi dejansko osvobajali. Svobodo in odrešitev ponujajo sicer vsi, kakšne pa so konkretne posledice, lahko vidimo. Vedno več je duhovnih odvisnikov, ki dirjajo z delavnice na delavnico, s prireditve na prireditev, od mojstra do mojstra. Ponavadi prisegajo danes na ena, jutri na druga prepričanja, preizkušajo vedno nove duhovne tehnologije … od resnične duhovne modrosti, osebnostne zrelosti, samouresničenosti, pa so še vedno enako oddaljeni. Ko stopimo na začetek duhovne poti se nam najprej prikaže čudovita palača, ki nas takoj prevzame. Zakaj se nam na samem začetku dozdeva tako mogočna-skoraj pravljična? Na začetku iniciacijske poti, ob prvih duhovnih doživetjih, smo po navadi zelo srečni, zdi se nam, da smo se šele zdaj zares rodili, da je svet ena sama ljubezen in da nam bo poslej v življenju šlo vse gladko. Toda, ta doživetja so le predpriprava za resnične duhovne iniciacije, za spoznavanje globljih duhovnih zakonov, ki se začnejo razkrivati, ko nas sladka omama božanske lepote in radosti nevede spelje v pravo iniciacijsko palačo ali labirint sanj. Takrat varuhi pragov zavesti - čuvarji božanske modrosti za nami neprodušno zapro vrata iniciacijske palače in duhovne naivnosti je konec. Kdor enkrat stopi na duhovno pot, se ne more več vrniti. Vsi smo si že tolikokrat želeli pobegniti pred neprijetnimi, bolečimi preizkušnjami, a kaj ko ne gre. Sicer lahko počivamo, stagniramo, a nazaj ne moremo. Pot vodi samo naprej, vedno samo naprej. Je božanska resnica edinstvena ali absolutna, kot pravijo mnogi duhovni učitelji tega sveta? Tudi mnogi zapisi govorijo tem, vse od Ved naprej. Tako kot človek duhovno raste, tako se spreminjajo tudi njegovi pogledi. Pred desetimi leti bi vam lahko govoril o mnogih modrostih, ki so se mi takrat zdele absolutne, pa mi danes niso več. O tem, kar bi lahko veljalo za absolutno, danes skoraj ne govorim. Preveč dobro se zavedam relativnosti vsega. Naj bodo razne duhovne misli še tako čudovita prepričanja, vse so samo konstrukti človeškega uma. Vse, kar izreče ali ustvari človek, je relativno, omejeno in minljivo. Kaj je v bistvu resnica? Kdo nam kroji usodo, pot in namen? Človek si usodo kroji sam, vendar pa se le redki tega zavedajo, saj so hipnotični učinki vsakdanje resničnosti tako veliki, da se nam zdi, kako smo le nemočne igračke v rokah višjih sil. Namen reinkarniranja vsakega človeka je, da nekega dne, v enem izmed tisočih življenj, postane popolnoma razsvetljen in s tem dokončno osvobojen. Šele takrat lahko v celoti prepoznamo mrežo karme ali kolo usode. Nam je karma vsiljena v skladu z našimi dejanji? Zakon karme je zame edini absolut, ki v vesolju obstaja. Čeprav se v življenju zelo pogosto zdi, da to ne drži, a treba je biti potrpežljiv in natančen opazovalec. Karma se človeku vrača v skladu s stopnjo duhovne razvitosti. Čim razvitejši je človek, tem hitreje se kolo usode obrača. Kdaj se lahko odločimo za svobodno inkarnacijo? Ko smo dosegli takšno stopnjo duhovne prebujenosti ali svobodne zavesti, da nas energetski odtisi preteklih dejanj ne dosežejo več. Budisti ločijo tri vrste dejanj: dobra, slaba in nevtralna. Z dobrimi običajno odplačujemo slabo preteklo karmo. Tako dožemo karmično izravnavavo, vendar se karme kot take s tem še ne osvobodimo. Karmično nas lahko osvobodijo šele tista dobra dejanja, ki so storjena brez kakršne koli notranje ali zunanje vezanosti, se pravi; brez ego preračunljivosti, brez pričakovanja nagrade ali pozitivne sprejetosti pri drugih ljudeh ... Šele karmično nepogojen, torej meditativno čist um, vodi v dejansko osvoboditev. Ljudje težko ločimo svobodno voljo od dejanske svobode. Kakšna je razlika? Resnična svoboda je možna samo v duhu, v materialnem svetu prej ko slej naletimo na takšne ali drugačne omejitve. Človek ima po naravi dano svobodno voljo, vendar ta pomeni hkrati tudi obvezo, da je odgovoren za tisto, kar počne. Vsi bi radi bili svobodni, nihče pa odgovoren, posebej ne v vsakdanjem življenju. Svoboda je v bistvu največji paradoks stvarstva, ki pa ga le redki razumejo. Nekateri duhovni učitelji učijo popolnost. Lahko to dosežemo? Zame je največja popolnost, sprejeti lastno nepopolnost, zemeljsko omejenost ter se dvigniti nadnjo, kar je mogoče doseči samo v duhu ali v zavesti. Ker sem po naravi nagnjen k perfekcionizmu, sem zaradi iskanja popolnosti v delu, v odnosih, v svojem značaju, v obnašanju drugih … veliko pretrpel. Nazadanje sem dojel, da je nepopolnost - moja lastna, pa tudi nepopolnost drugih, sveta nasploh - pravzaprav popolnost, ki je v tem, da je vse relativno, da se vse nenehno spreminja. Absoluten je samo večni tok življenja. Ko se poistovetiš z Velikim duhom življenja, ti je vse popolno, četudi se nahajaš sredi največjega kaosa. Ko sprejmeš popolnost nepopolnosti, postaneš strpen in razumevajoč tako do napak in slabosti drugih, kot do svojih lastnih. Nekateri ljudje vsak dan molijo, drugi meditirajo. Toda tisti, ki molijo živijo v veri, da brez božje pomoči ne bi zmogli. Kje se skriva bistvo? Med meditacijo in molitvijo je veliko podobnosti. Dolgotrajna in poglobljena molitev spontano privede v meditativno stanje, meditacija v najčistejši obliki pa postane najgloblja molitev. V izhodišču je sicer precejšnja razlika - pri molitvi se obračamo k božanstvu, ki je nekje zunaj nas, pri meditaciji pa se božanstvo nahaja v človeku. Kako ti meditiraš? Meditiram na tišino in praznino, na jasno zavest; ta način mi najbolj leži, zdi se mi najbolj moj.Tehniko sem intuitivno odkril pred leti, še preden sem zvedel, da obstajata vipassana oziroma zazen, ki sta ji skoraj povsem enaki. Včasih delam kundalini vaje in reiki meditacije. Ljudje zaradi pomanjkanja ljubezni zelo trpimo, celo umiramo. Je ljubezen do sebe in ljubezen do drugih resnično tisti Največ, kar imamo in kar lahko damo? Partnerska ljubezen nas lahko dvigne do najvišjih izkustev kozmične biti, kakor tudi pahne v nagloblja brezna pekla. Bistvo življenja so odnosi, saj človek nastane šele v odnosu do drugega. Še posebej so pomembni partnerski, spolno-čustveni odnosi, kajti v njih lahko doživimo najgloblji del sebe. Če so razmerja nesrečna, pa lahko v njih v celoti izgubimo sebe. Vse je odvisno od človekove karme. Nekateri živijo tudi sami in partnerjev prav nič ne pogrešajo. Je prekinitev partnerstva karmično pogojena? Brez dvoma. Vzroki za današnjo karmo so najpogosteje v prejšnjih življenjih. Nekatera partnerstva so lahko usodna. Kdor na primer zvezo doživlja intenzivno čustveno in je partnerju brezpogojno predan, pa ga ta izda ali prevara, zapusti ..., krize, ki takšni razvezi običajno sledi, morda ne bo uspel razrešiti še več let ali sploh nikoli. Izdajstvo ali uboj ljubezni drugega sodi med največje karmične prekrške. Razveza karmično vedno prizadene oba, bolj seveda tistega, ki jo je povzročil. Ljudje za enostransko pretrgana, nedokončana razmerja pogosto odplačujejo celo življenje ali več življenj. Brez negativnih posledic so samo sporazumno, spravno zaključena razmerja, kjer nobeden od partnerjev ni v ničemer oškodovan ali prizadet. Žal ljudje niso dovolj razsodni ravno takrat, ko končujejo zveze. Običajno mislijo samo nase, razmišljajo samo o svoji pravici do sreče, čeprav gre ta na račun nesreče drugega. Govorim o "trikotniških" razmerjih, ki so vedno znamenje slabe karme vseh treh vpletenih. Zelo redki so ljudje, ki so se sposobni postaviti v vlogo drugega in brzdati svoj spolno-čustveni egoizem. Kar je po drugi strani razumljivo, saj sveže zaljubljen človek ni zmožen treznega razmisleka. Opažam, da se ljudje bojijo ali nočejo razmišljati o dejanskih karmičnih posledicah svojih dejanj. Mislijo, da je ljubezen nekaj, kjer je človeku vse dovoljeno, saj jo doživljajo kot brezpogojno, nesebično stanje, ki pa je v resnici samo njihov lastni občutek. V bistvu je velika večina spolno-čustvenih energij povsem egoističnih. Omenil si mi življenjsko pot duhovnega razvoja, kot vrtinčasto krivuljo, ki se vije navzgor. Mislim, da se tvoja pot že bliža samemu vrhu. Si s tem presenetil samega sebe? Nisem. Jaz sem pravzaprav vedno na začetku. Vedno znova pri osnovnem koanu: Kdo sem? Sicer pa, za mano so težka leta; tisti, ki se razumejo na indijsko astrologijo, bodo najbrž vedeli kaj hočem povedati, če povem, da sem konec maja zaključil obdobje sedem in pol let trajajočega sade satija, ko je bil z mano največji vseh duhovnih učiteljev - bog Šani (Saturn) - Gospodar kolesa časa in zakona karme. Mogoče je pravkar končano Saturnovo obdobje bistvo moje tokratne inkarnacije ... Nekoč sem se na vso moč trudil, da bi karmo spremenil, toda zdaj tega ne počnem več, le hvaležno jo sprejemam. Kako bi se najrajši predstavil vsakemu človeku? Ne bi se predstavil. Vsaka definicija omejuje. Rad sem svoboden. Želiš še kaj povedati? Mogoče bi moral reči kaj o svojem delu. V zadnjih letih, nekako od leta 2001, sem kot učitelj in terapevt v glavnem miroval. Za to delo preprosto nisem imel notranjega privoljenja. Mislim, da človek, ki ima probleme s seboj, z drugimi duhovno ne sme delati. Sedaj se k učiteljskemu poslanstvu ponovno vračam. Poleti bosta izšli novi izdaji dveh mojih knjig - Spoznavanje Višjega Jaza in Kdo sem jaz? (O poteh samospoznavanja), in sicer v internetni obliki pri mariborskem časopisu Večer (E-knjigarna; www.vecer.com), v tiskani obliki pa pri založbi Gnosis v Ljubljani. Konec maja 2005 sem v Mariboru organiziral prvi meditacijski trening vipassane oziroma meditacije jasne zavesti, v jeseni pa začnem z dveletno Šolo meditacije. Za konec. Kdo je človek, ki bi ga lahko povabil na večerjo samo zato, ker ti je naredil neverjetno uslugo. Marja Turniški - med tvojimi vprašanji za današnji intervju sem prišel do nekaj zelo dragocenih spoznanj. Kratka umetniška in duhovna biografija Vilija Ravnjaka MED GLEDALIŠKO UMETNOSTJO IN EZOTERIČNO DUHOVNOSTJO Vili Ravnjak se je rodil 31. 3. 1960 v Celju. Po končani srednji šoli je študiral dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1984. Od leta 1983 je povezan s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer je z vmesnimi prekinitvami zaposlen kot hišni dramaturg vse do danes. Gledališki opus Vilija Ravnjaka obsega več področij - od praktične in teoretične dramaturgije, gledališke zgodovine in antropologije, vodenja gledališča, pedagoškega dela do pisanja dramskih tekstov in gledališke publicistike. Med letoma 1985-1989 je bil ravnatelj in umetniški vodja Drame SNG Maribor, od leta 1985 do 1992 je vodil Dramski studio Maribor. Napisal je več dram in scenarijev (objavljeni so v knjigi Feniksov let, 1998), igranih doma in v tujini, ter tri knjige gledališke esejistike in strokovnih člankov (Mariborski gledališki nemiri,1990, Umetnost igre, 1991, Gledališče kot stvarnost in iluzija, 2005). Vili Ravnjak se je leta 1987 začel ukvarjati z duhovnim samospoznavanjem in proučevanjem ezoteričnih izročil. Najprej se je srečal z intenzivom razsvetljenja, sledilo je ukvarjanje s kabalo, tantro, jogo, reikijem, reinkarnacijsko terapijo, budistično meditacijo ... Spoznal je različne duhovne učitelje, smeri in šole (Biharska šola joge, Usui Shiki Ryoho, Niranjanananda Saraswati, Dalajlama ...). Leta 1992 je začel s predavanji in vodenjem delavnic ter seminarjev novodobne duhovnosti (Ezoterični seminar, 1992-1996, Seminar regresoterapije od 1994 dalje, Šola reikija od 1996 dalje ...). V devetdestih letih je bil med tistimi, ki so v Sloveniji napravili največ za popularizacijo novodobne duhovnosti in ezoterike. Napisal in objavil je štiri knjige (Spoznavanje Višjega Jaza, 1993, Smaragdna pot, 1999, O poteh samospoznavanja, 1999, Prebujanje v svetlobo, 2002), imel je serijo radijskih predavanj Vodnarjev čas (Radio Maribor, 1993) in bil avtor poljudnoznanstvene televizijske serije Tretje oko (Televizija Slovenija, 1998). V zadnjih letih je kot učitelj in terapevt v glavnem miroval. Z rednim delom je ponovno začel spomladi leta 2005, ko je v Mariboru osnoval Šolo meditacije. Vilija Ravnjaka lahko pokličete na: 040/ 624 009 users.volja.net/meditacija/ Komentarji (2) www.pozitivke.net