Intervju: Nikola Petrovič z Nevenko Šolajić - Božičević, Viva, julij 2004

Nevenka Šolajić - Božičević je doktorica medicinskih znanosti in holistična terapevtka. Že petintrideset let predava na medicinski fakulteti v Zagrebu, sicer pa samostojno raziskuje klasično medicino in astrološko panogo kozmobiologijo. Ustanovila je Združenje za spodbujanje holističnega zdravja človeka in že več let vodi program, usmerjen k pozitivni transformaciji osebnosti in doseganju celostnega zdravja.

------------------------------------

NP: Vaše delo je precej nenavadno, saj osebne raziskave na področju klasične medicine kombinirate z alternativnimi tehnikami. Kaj vas je pritegnilo k takemu delu?

NŠB: Po dolgoletnem raziskovalnem delu na področju lipoproteinov sem se začela ukvarjati z odkrivanjem dejavnikov tveganja za razvoj kardiovaskularnih bolezni, ki so tako v tujini kot pri nas na prvem mestu po smrtnosti. Temu sem posvetila velik del svojega življenja in raziskovalnega dela.

Ko sem končala z raziskavami, ki so mi jemale veliko časa, so se v meni porodila pomembna vprašanja, ki so pravzaprav ves čas bila v meni, le da se niso mogla izraziti. Takrat sem dojela, da je veliko bolezni - med njimi tudi defekt encima elkata, ki sem ga dotlej raziskovala - genetsko pogojenih. Bila sem razočarana nad spoznanjem, da je klasična medicina na tem področju zelo počasna, ter da veliko časa posveča raziskavam, zelo malo pa človeku. Raziskave so vsekakor velik prispevek znanosti, toda minilo bo še veliko, veliko časa, preden bo genetski inženiring dovolj izpopolnjen, da bo omogočal intervencije na genomu.



Odkar vem zase, sem čutila potrebo po tem, da bi pomagala človeku pri zdravljenju, zato sem na njegove probleme poskusila pogledati z drugega zornega kota. Tako sem prišla do spoznanja, da pristop klasične medicine pravzaprav zelo malo pomaga človeku k dokončni ozdravitvi. Medicina ga vidi zgolj kot fizično telo in vedno rešuje le posledice, ki se pojavijo na fizičnem telesu, sploh pa se ne posveča temeljnim vzrokom. Tako se akutne bolezni spreminjajo v kronične, medicina pa se potem trudi bolniku olajšati trpljenje, medtem ko ta še naprej živi z boleznijo.

NP: Torej se vam zdi, da z alternativnim tehnikami lažje sežemo do vzrokov bolezni i zdravimo le-te, ne pa simptomov?

NŠB: Doslej v strokovnih krogih še ni bilo poglobljenih raziskav o dejanskih vzrokih bolezni. Pravzaprav medicina niti ne želi poznati samega vzroka, brez poznavanja vzrokov pa popolna ozdravitev preprosto ni možna. Poleg tega tudi preventiva ni možna, prav to pa me je najbolj zanimalo. Način za doseganje tega cilja sem našla v zelo eksaktni astrološki znanosti, imenovani kozmobiologija, ki jo je razvil nemški raziskovalec Reinhold Ebertin.

Človek ne more nikoli tako hitro in tako detajlno ozavestiti vsega, kar nosi v nezavednem, kot lahko to stori z analizo natalne genetske karte. Ko ozavesti problem, ta izgine, se razkadi. Ko sem prvič prebrala članek dr. Reinholda Ebertina v znanstveni reviji, me je globoko fasciniral. Opisuje primere izredno dolgih zdravljenj psihičnih bolezni, ki so se preprosto razblinile - celo na fizični ravni - ko so bolniki ozavestili vir problema.

NP: Kako bi v nekaj preprostih besedah opisali samo bistvo kozmobiologije?

NŠB: Kozmobiologija je astrološka metoda, ki jo je Reinhold Ebertin razvil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ukvarja se s povezavami med ritmi v kozmosu in ritmi v posamezniku. To je znanstvena disciplina, ki proučuje, kako gibanja nebesnih teles vplivajo na posameznika kot celoto v določenem okolju.

Vsa znanja o človeku ter njegovem stanju duha in telesa so šifrirano zapisana v bioenergetskem ovoju, v bioplazmi oziroma nezavednem, kakor temu pravi sodobna psihologija. Med fizičnim in psihičnim obstaja zelo tesna dialektična vez. Vse te šifrirane podatke je možno razbrati in tako lahko zelo hitro pridemo do vzrokov, kar je najpomembnejše spoznanje, do katerega sem prišla v zadnjih petnajstih letih. Dr. Reinhold Ebertin mi je odprl vrata do povsem novega načina proučevanja nezavednega in po dolgoletnih raziskavah se je ta način izkazal za izjemno učinkovitega.

NP: Kakšen je odnos vaših kolegov in sodelavcev do dela, s katerim se ukvarjate poleg vaše strokovne dejavnosti? In kako javnost na Hrvaškem vidi tako imenovano alternativo?

NŠB: Vsekakor se alternativni pristopi na hrvaškem vedno bolj prebijajo. Ljudje imajo vse več zaupanja v zdravnike, ki niso povsem v okvirih klasične, ortodoksne medicine. Pa vendar je večina alternativnih pristopov še povsem nepriznana in niti najbolj oprijemljivi rezultati niso vedno sprejeti.

V času, ko sem ravno začela proučevati kozmobiološko analizo natalne genetske karte in sem v tem našla lastno simboliko za vse bolezni tkiv in organov telesa, sem zelo dobro sodelovala z raznimi kolegi. Takrat so že bili vodje oddelkov na posameznih klinikah in so mi nesebično odprli vrata, tako da sem lahko prišla do podatkov o ljudeh z najrazličnejšimi boleznimi. Iz bolniških knjig sem lahko jemala podatke, ki sem jih potrebovala, imela pa sem tudi možnost neposredno komunicirati z bolniki, kadar je to bilo potrebno.

NP: Se je na vas obrnil za pomoč tudi kdo od zdravnikov?

NŠB: Mnogi kolegi še danes prihajajo k meni na posvetovanje in so se v popolnosti prepričali o tem, da jim lahko pomagam. V določenih primerih me pokličejo tudi zdravniki, ki pri določenih pacientih ne morejo ničesar več narediti, in prosijo za pomoč. To počno predvsem tisti, ki so se po spremljanju mojega dosedanjega dela in rezultatov prepričali o veliki vrednosti mojega pristopa, ne gre torej za masoven pojav.

En od razlogov, da se to znanje širi v znanstvenih krogih, je ta, da prav zdravniki obolevajo za najtežjimi boleznimi in potem prihajajo na moj program holističnega zdravljenja.

Zgleden primer je voditeljica enega od radioloških laboratorijev v veliki klinični bolnišnici v Zagrebu, kjer se ukvarjajo z diagnostiko in terapijo rakastih obolenj. Ta zdravnica je dobila raka na prsih, a se je bolezen po silnih medicinskih intervencijah (kemoterapiji, radioloških tretmajih itn.) le povlekla. Mislila je, da je prešla v stanje popolne remisije bolezni, toda čez pet let se je pri njej pojavil zelo maligni tumor na jetrih. Takrat je zavrnila medicinsko pomoč in prišla na program holističnega zdravljenja.

Na njem je naredila najpomembnejše od vsega: do potankosti je proučila svojo natalno genetsko karto in se poglobila v vzroke bolezni. Potem je potrebovala le malo časa, da to v popolnosti pozdravi. Pravzaprav je program obiskovala le en mesec. Ker je bila voditeljica laboratorija, se je že po enem mesecu opogumila in opravila detajlne teste, ki so pokazali, da je tumor povsem izginil.

NP: Kako pa so njeni sodelavci sprejeli to "čudežno" ozdravitev?

NŠB: Res so bili presunjeni nad hitrostjo njenega okrevanja, zato so preiskave, potem ko jih naredila sama na sebi, ponavljali še v drugih laboratorijih. Ostali na oddelku so jo veliko maltretirali; na vsak način so hoteli izvedeti, na kateri svetovni kliniki se je zdravila in po kateri metodi, saj so iskali oporne točke za svoje nadaljnje delo. Ko pa je vztrajno trdila, da je en mesec obiskovala program holističnega zdravljenja, ji niso verjeli. Prav tako se jim ni zdelo vredno poskusiti ta program uporabiti na drugih pacientih - glede na njihovo metodologijo dela je bil nesprejemljiv.

Zato holistično zdravljenje, ki ga vodim, še vedno poteka precej individualno. Klasična medicina pa tudi v primerih, ko ima celo tako močne dokaze, celo pri svojih lastnih sodelavcih, ki so doživeli popolno remisijo, še vedno ne morejo preseči okvira metod, ki jih uporabljajo v vsakdanjem delu. Za vse nove pristope so zelo zaprti in jih težko sprejmejo.

NP: In kako ste se vi odprli za nove pristope?

NŠB: Kot sem že omenila, me je spoznanje o neučinkovitosti medicine pri zdravljenju človeka vodila v iskanje. Tako sem v nekem trenutku iskanja univerzumu postavila vprašanje, ali obstaja nekaj učinkovitejšega, s čimer bi lahko prodrli do vzroka bolezni. Domnevala sem, da kaj takega gotovo obstaja. Takrat seveda nisem vedela, kaj bi to lahko bilo, sem pa zaupala, da se mi bodo vrata odprla, če potrkam.

Začela sem na samem začetku. Hotela sem dobiti odgovore na svoja vprašanja z najvišjih možnih instanc in sem se obrnila k božanskim znanjem, da bi tam našla ključ. Lotila sem se študija Biblije, nekaj časa pa sem brala tudi Vede. Skozi razumevanje nastanka sveta sem dojela, da je bistvo naših težav v delitvi človeka na zavedni in nezavedni del. Iz te dvojnosti se je razvil ego in zaradi njega je človek vedno bolj onesnaževal svoje nezavedno, prav tu pa tiči vzrok velike večine bolezni.

Človek je vse bolj izoliran, izgubljen, odtujen, nesrečen, agresiven do sebe in drugih, družine se razkrajajo, prihaja do vojn, nasprotovanj med narodi. Stopnjuje se tudi uporaba mamil, ker človek želi pobegniti v nezavedno blaženo stanje v katerem je nekoč bil, ampak to je nemogoče. V to stanje se ne moremo več vrniti, lahko gremo le po poti širjenja lastne zavesti.

Skratka, začetno vprašanje univerzumu me je vodilo v presunljiva spoznanja o naravi sveta in človeka ter do nadaljnjega iskanja. Z iskanjem pa so prihajali tudi odgovori. Spoznavala sem učitelje, v roke so mi prihajale knjige - in morate vedeti, da so bile takrat še skrajno redke in težko dosegljive - postopoma pa sem na podlagi vseh teh znanj izoblikovala svoj individualni pristop in že zelo kmalu bila priča čudovitim rezultatom.

NP: Ko sem vas poslušal na predavanju, se mi je zdelo, da precej poudarjate besedo holistično. Kako razumete holistično medicino?

NŠB: Beseda holistično izvira iz grške besede holos, kar pomeni celostno ali popolno. Angleška beseda holy pomeni svet, svetost pa se nanaša na to, da je človek celostno povezan tako z lastnim notranjim svetom, kot tudi z zunanjim svetom. Holističen je vsak program zdravljenja, ki se nanaša tako na telesno, kot na duševno in duhovno raven človeka.

NP: Med drugim obsega vaš program premagovanje stresa ter mentalnih, emocionalnih in duhovnih kriz, ki so vsekakor velik problem današnje družbe. Ali obstaja pri reševanju teh problemov neko splošno navodilo ali pa je vaš pristop povsem individualen?

NŠB: Bistveno je to, da se nekako spodbudijo, zganejo mehanizmi, ki so že prisotni v človeku in lahko vodijo do ozdravitve. Toda velik problem je v tem, da je človek zelo blokiran in zaprt. Moj cilj pa je narediti človeka srečnega, zadovoljnega, bolnika v popolnosti ozdraviti. Še bolj kot to pa preprečiti, da bi sploh kdaj zbolel, saj to dejansko niti ni potrebno. Vse v človekovem nezavednem, kar ga ovira in preprečuje proces samorazvoja ter pušča globoke in težke posledice na fizičnem telesu, je nepotrebno.

Glede na to, da je vsak posameznik različen, so tudi karakteristike mehanizmov samozdravljenja v vsakomer različne, pa vendar obstajajo določene splošne smernice za reševanje vseh problemov. Kot prvo mora človek, da bi bil res srečen, nižji um preobraziti v višji um. Ko razširi zavest, doseže to, čemur bi lahko rekli razsvetljenje in s tem se prenehajo nesreče, želje in bolečine.

Šele ko dojame, da je ujet v lastni um, se lahko začne prebujati in osvobajati iz zapora, ga transcendirati. V kolikšni meri bo to naredil, je odvisno samo od njega samega; ali bo doživel kvantni skok in takoj doživel razsvetljenje kot Buda ali Kristus, ali pa bo naredil le manjši premik. Dokler je človek zasužnjen s svojim umom ter nenehnim tokom želja in hotenj, dokler je v stresu, krču, strahu, kaj bo z njim v sedanjem življenju, dokler ne naredi premika v zavesti, v nobenem primeru ne more biti povsem zdrav in srečen.

Gre za ozko pot, po kateri hodijo le redki, toda ta pot je edina vredna življenja. Jezus Kristus je rekel, da lahko uresničimo božje kraljestvo le, če smo čistega in nedolžnega srca. Isto velja za zdravje in srečo. Zgodita se v tišini umirjenega uma. Moja izkušnja je, da je takšno tišino možno izkusiti že v enem vikend programu holističnega zdravljenja in s tem narediti pomemben korak k ozaveščenju vzrokov nezaželenih problemov. V vsakem primeru pa je treba bolezen zdraviti pri vzroku, izpuliti plevel s korenino vred.