Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004121813490740

Kako si lahko prijatelj nekomu, če ga ubiješ? ponedeljek, 20. december 2004 @ 06:10 CET Uporabnik: Igor Petek Kako si lahko prijatelj nekomu, če ga ubiješ? Znani slovenski znanstveni grafolog, sociolog, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije in psihoterapevt Borut Pogačnik je tudi velik zagovornik pravic živali. V pogovoru je s strokovnega stališča pojasnil, zakaj prihaja med mučitelji živali do hudih psihičnih travm, kje so vzroki za tako brezčuten odnos ljudi do živali in zakaj je korak med klanjem živali in ubijanjem ljudi zelo majhen. Kaj se dogaja v človekovi psihi, da je zmožen ubiti žival? Kje so vzroki za takšna nizkotna dejanja? Največkrat gre za sadistične nagone, ki pa niso prirojeni. Sadizem izvira iz analne faze otrokovega razvoja, ko starši svojega malčka maltretirajo s tem, da ga prezgodaj silijo k čistoči in to z zelo nasilnimi sredstvi. Pri večini otrok, ki so bili na ta način zlorabljeni, se takrat začne rojevati t.i. sadistični impulz – oni mučijo mene nemočnega, jaz bom pa druge, ki so še šibkejši od mene! Gre za poistovetenje z napadalcem. Otrok razmišlja: »Jaz se bojim nekoga, ki me tepe, ki ima moč. Torej, če hočem v življenju uspeti, moram tudi jaz druge pretepati. Splača se biti agresiven!« Zato se nekateri otroci že zelo zgodaj znašajo nad živalmi. Sadizem ostane potem v človeku vse življenje, vendar se v odraslosti »pokulturi«. Ker se takrat v javnosti ne spodobi mučiti živali, se ta človek lahko tudi vpiše med lovce in tako se potem po naših gozdovih podi za ubogimi živalmi. Preseneča me, da so člani zelene bratovščine tudi ženske in celo veterinarji ter duhovniki. Menda je bil lovec tudi minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. K sreči nisva v sorodu, ker bi me sicer bilo sram. Poleg tega je tudi veterinar, kar je zanimiva kombinacija. To je tako, kot če bi bil pediater pedofil. Toda od kod izvirajo psihični problemi mučiteljev živali? Največ psihičnih problemov je gotovo med mesarji in lovci. Zlasti zadnji imajo že kar ritual, da se pred pogoni na nedolžne živali veliko opijajo. To sem sam videl v otroštvu, ko me je nek sošolec povabil na lov z njegovim očetom. Z opijanjem verjetno izgubijo občutek slabe vesti in potem lažje krenejo na bojni pohod. Stalno uživanje alkohola vodi k fizični in psihični odvisnosti, ki jih je zelo težko zdraviti. Nekateri lovci so k meni prišli zaradi težav z alkoholom, mesarji pa zaradi različnih fobij. Šlo je recimo za primer klavstrofobije, strah pred zaprtim prostorom, kajti klavnice in hladilnice so ponavadi zelo izolirane od okolice. Med fobijami so bile tudi fobije ''čistih rok'', ko je prišlo do kompulzivnih dejanj, kot je recimo pretirano umivanje rok. To me spominja na Machbetovo ženo iz Shakespearove drame, ki je bila vpletena v krvave spletke. Skratka, če povem na kratko: vsak vzrok ima svojo posledico oziroma »kar seješ, to žanješ«. Če počneš krvava dejanja, sčasoma pride do duševnih sprememb, ker psiha ni več v ravnovesju. Kaj svetujete mučiteljev živali, če pridejo k vam na zdravljenje? Prvo, kar lovcem svetujem, je, naj takoj opustijo svoj krvavi hobi. Če tega niso pripravljeni storiti, potem se terapija lahko takoj konča, kajti to je tako, kot če bi nekdo k meni prišel tarnat, da ima žebelj v čevlju in kljub temu še vedno nosi isti čevelj, hotel pa bi injekcije proti bolečinam. Jasno je, da bi zahteval, naj takoj odvrže čevelj. Pri mesarjih je situacija malo drugačna, kajti ne morejo čez noč pustiti poklica, vendar vsakemu predlagam, da to stori v najkrajšem možnem času. Iz mojih izkušenj se večina od njih ni spremenila. Nekateri so zaradi psihične obremenitve kasneje celo naredili samomor. Sicer pa večkrat rečem ljudem, ki mučijo in ubijajo živali ter uživajo meso, da bodo v naslednjem življenju oni doživljali podobne muke. To je univerzalni zakon vzroka in posledice, ki velja za vse ljudi. Kako pa komentirate dejstvo, da se imajo lovci za prijatelje živali? Ne vem, kako si lahko prijatelj nekomu, če ga potem ubiješ? Lovci gozdnim živalim pravijo divjad, kar je naravnost smešno. Potrebno bi bilo obrniti imena. Lovce bi mogoče morali zaradi njihovih dejanj imenovati divjad. Njihov odnos do živali je zelo blizu terorizmu. V Sloveniji bi mogoče morali lastniki zemljišč prepovedati gradnjo lovskih prež, ki jim oni pravijo opazovalnice, ker gre za čisto navadne zasede, ki nimajo nič skupnega z opazovanjem. Vsem tistim, ki so res ljubitelji živali, svetujem, naj te lovijo le na avdio ali video medij. Kdaj ste postali pravi prijatelj živali, torej kdaj ste prenehali uživati njihova trupla? Odločil sem se pred petimi leti, vendar sem o tem koraku razmišljal že veliko let prej. Kajti vedno, ko sem se peljal mimo kamiona, natovorjenega z živimi živalmi, me je zapekla vest. Zavedal sem se, da sem pravzaprav tudi jaz sokrivec za to, da te živali peljejo v klavnico. Prenehal sem se udeleževati raznih gostij in sprejemov, ki jih je največ v prednovoletnem času. Problem je v tem, da na žalost gostitelji ponudijo predvsem mesno hrano. Mislim, da se človeku z vegetarijanskim načinom življenja razširi obzorje, postane bolj sočuten. Sočasno s prehodom na brezmesno prehrano sem opustil tudi kajenje. Ali ste za prepoved transporta živali? Absolutno. Če jih že morajo pobijati, zakaj tega ne storijo tam, kjer so živali živele. Zakaj je potrebno iz vzhodne Evrope več dni voziti žive konje v Italijo, kjer so znani uživalci konjskega mesa. Ne vem komu služi ta ritual mučenja živali, ki ga seveda ne bi bilo, če bi bili vsi ljudje vegetarijanci. To krvava drama poteka samo zaradi ljudi, ki uživajo meso. Naj omenim, da sem zadnjič imel manjši incident na Celovški cesti, ko sem vozil vzporedno z voznikom kamiona, ki je imel natovorjene žive živali. Bile so tako grobo privezane notri, da je bilo kar grozljivo gledati. Odprl sem okno in vozniku z gesto pokazal, da morda nima več srca. Ni me razumel, zato je odprl okno. Ponovil sem mu vprašanje še z besedami. Nič mi ni odgovoril, vendar je njegov trpek obraz sporočal, da se je globoko zamislil. Ti ljudje sicer mislijo, da so takšna dejanja družbeno sprejemljiva, dokler ga nekdo, v tem primeru jaz, ne predrami iz duhovne otopelosti. Tolstoj je zapisal, da dokler bodo klavnice, se bomo tudi ljudje pobijali med seboj. Se strinjate z njim? Korak med klanjem živali in ubijanjem ljudi je res zelo majhen. Poglejmo samo primer v današnjem arabskem svetu, kjer teroristi dobesedno koljejo ljudi. Mediji sicer uporabljajo napačen izraz, ko pravijo, da jih obglavijo. To ni res. Obglavi jih lahko samo giljotina. Nekateri namesto teroristov uporabljajo besedo skrajneži, kar je zopet napačno. Skrajnež je zame recimo nek ekstremen športnik, ki npr. smuča po nekem zelo izpostavljenem terenu. Če rečemo, da je neko dejanje skrajno, smo že vzeli v obzir, da je to dovoljeno. Samo, da je na robu te premice dovoljenega. Torej je rezanje glav in nastavljanje bomb za nekatere še v mejah dovoljenega. Sadistični impulzi so torej močno prisotni tudi v politiki. Na žalost se vsa svetovna politika odvija po tem psihološkem mehanizmu. Sadizem se rodi tudi med mnogimi ljudmi, ki jih nadrejeni v službah ponižujejo. Doma se potem znesejo nad otroci in hišnimi živalmi. Nekateri za takšna brutalna dejanja iščejo opravičila v krutem otroštvu, vendar to ni izgovor. Takšni ljudje želijo igrati vlogo žrtve. In ker se imajo za žrtve, mislijo, da si lahko vse dovolijo. Tudi to, da lahko mučijo druge in živali. Vloga žrtve je nekaj najslabšega, kar si lahko izbereš v življenju. Kaj pa je glavni družbeni razlog, da z živalmi po celem svetu ravnamo tako barbarsko? Za odgovor se je potrebno ozreti v zgodovino. Ravno pred meseci je pri Mohorjevi založbi izšla knjiga o življenju puščavnikov, ki so bili praktično vsi vegetarijanci. Živeli so v prvih stoletjih našega štetja. Knjiga opisuje predvsem eremite - egiptovske puščavnike, ki so zaradi uživanja brezmesne hrane dočakali zelo visoko starost. Cerkev je kasneje v srednjem veku zapadla v hudo krizo, ki se nadaljuje še danes. To je kriza lakomnosti v vseh pogledih, časti, naslovov. Ko se je vzpostavila hierarhija v cerkveni organizaciji, je prišla tudi požrešnost cerkvenih dostojanstvenikov. Namesto, da bi bila cerkev prva, ki bi pridigala o ljubezni in sočutju do živali, se je dogajalo ravno nasprotno. V srednjem veku so namreč za krivoverce razglasili tiste, ki niso hoteli uživati mesa. Papeži in škofi so takrat prirejali razkošne pojedine in ena od specialitet so bile ptice pevke. To krvavo »gurmanstvo« se je žal do danes ohranilo v Italiji in nekateri italijanski lovci na ptice celo hodijo celo na Hrvaško, v Slovenijo in v druge države vzhodne Evrope pobijat nedolžne ptice. Ptic pevk ne občudujemo samo zaradi veličastne lepote, pač pa imajo tudi druge kvalitete. Znanstveniki so ugotovili, da s svojim petjem pospešujejo rast rastlin in tako predstavljajo pomemben člen v enosti človeka, narave in živali. Kakorkoli, upam, da bo novi metropolit Alojz Uran, ki ga imam za pametnega človeka, bolj sočuten do živali. Torej je izvor vsega zla, tam kjer bi moral biti izvor ljubezni? V Stari zavezi, ki si jo lastijo tako judje, kristjani kot muslimani, je izvor vsega zla na tem svetu, nasilja nad ljudmi in živalmi. Če si jo dobesedno razlagamo in brez upoštevanja Nove zaveze, kjer piše, da bo Ljubezen premagalo Zlo. Mnogi namreč še vedno sledijo krvavemu citatu iz Stare zaveze: »Zob za zob, oko za oko!« V primeru t.i. košer klanja na bližnjem vzhodu in tudi v arabskem svetu nasploh še vedno obredno koljejo živali brez omame. Pred vrati je zima. Kakšno je vaše mnenje glede nošenja krzna? Morali bi bolj ostro nastopiti proti nošenju krznenih oblačil, ki naj bi bila ponovno v »modi«. Nekje sem celo prebral, da t.i. strokovnjakinja s področja mode Jožica Brodarič menda pravi, da je krzno povsem sprejemljivo in v redu. Tudi nekatere znane slovenske igralke in menedžerke so se spustile na tako nizek nivo in nosijo krzno. Pogrešam akcije mladih, ki so bolj ali manj zaspani in preveč konformistični. Prilagodili so se na obstoječe družbene vrednote, ki so kapital in dobiček za vsako ceno. Ravno danes sem bral pogovor v reviji Manager, kjer nek mlad slovenski podjetnik pravi, da naj bi bil v življenju dobiček na prvem mestu. Verjetno se dobiček lahko ustvarja le na račun izkoriščanja drugih ljudi. Kapital je danes postal tako agresiven, da ne vidi več človeka, ki je postal samo še številka. Da ne govorimo o živalih, ki za marsikoga predstavljajo samo klavno enoto, ki jo je potrebno pripeljati iz točke A v točko B in tam pobiti. Očitno je problem tudi v brezposelnosti. Pomanjkanje dela je samo navidezno. V Sloveniji je sto tisoč brezposelnih, toda nekatera podjetja imajo takšne dobičke, da bi lahko brez problemov zaposlila te ljudi. Vendar kapitalu ustreza, da je določeno število ljudi brezposelnih, zato da so lahko plače bolj nizke. Da je lahko vsak zadovoljen, da sploh ima službo. Te stvari so načrtne in imajo povsem ekonomsko ozadje. Mogoče še kakšna misel za konec? Vsakdo, ki ima kakršnekoli čustvene in druge težave, bi lahko pričel graditi svoj novi jaz tudi na ta način, da bi posvojil kakšno žival iz zavetišča in z njo navezal čustveni odnos, kajti le tako bo lahko imel takšne odnose tudi z ljudmi, če mu do zdaj niso uspevali. Pred več kot 70 leti je o tem že učil znameniti ruski filozof in terapevt vsakdanjega življenja I. G. Gurdžijev, ko je tiste s čustvenim primanjkljajem napotil k oblikovanju čustvenega odnosa s kakšno živaljo. Podobno je bilo tudi z znamenitim Ptičarjem iz Alcatraza, o katerem so posneli tudi z več oskarji nagrajeni film. Pogačnik: Iz Svetega pisma Nove zaveze mi je najbolj všeč stavek: Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in one poznajo mene. Živali in ljudje smo iz iste snovi in duha. Intervju pripravil samostojni novinar: Damjan Likar Komentarji (6) www.pozitivke.net