Ne veš,
ne kdaj, ne kako,
veš le,
da lahko je lepo.

Ne zmeraj,
niti povsod,
to vidi se,
a le od drugod.

Vseh ljudi ne poznaš,
je bolje tako,
potem se odločiš,
če sam tako hočeš.

Ni bilo prav,
pa nič zato,
sedaj vsaj vem,
v katero smer naj grem. (martina)

Povzdignil nad Tebe sem se o Gospod,
ker jel sem verjeti besedam niz pot.
Preveč bil ošaben sem, sebe ljubeč,
da videl nad sabo bi ogenj preteč.

Slepim se z rekom, da k Tebi sem jel,
žalujem, da v teme sem past se ujel.
Slavi zdaj ta zmago, da njej sem verjel,
pogasil ljubezen, ki v srcu jo imel.

Mar moram izkusit bremena vsa ta,
v poti proč Tebe zabresti do dna,
Kje Luč je, ki dal Si jo v davnih mi dneh,
da svetila moji bi duši na tleh.

Odpusti Gospod mi, ker spet sem zašel,
ni prvič, da krivdo bi v srcu imel.
Ponižno, skesano bolj kakor do zdaj,
te prosim, da sprejmeš me k Sebi nazaj.

Kot ostra strupena sulica je udaril blisk
in neusmiljeno je padla kapljica dragocene biserno čiste vode v morje...
Zapeklo je vodno gladino.
Vetru je zastal dih.
Duši se galeb.
V daljavi so se razpela krila ladje časa.
In pogled zaman vsepovprek obupano išče svoj požirek vode.
Tišina.

Nekoč, nekje,
bom srečala te,
verjamem v to,
ker želim si srčno.

V najinem mestu,
vlada tišina,
naju ni več,
je v srcu praznina.

Na nebu sivina,
v dlani toplina,
zrem v nebo in prepričujem oko,
da si, čeprav te ni.

Oblaki temačni,
pojdite vstran,
ga skušam ujeti,
in znova zaživeti. (martina)

glej.. jutro je, ki se prebuja.
trka na vrata in se ponuja.
iskreče zvezde mežikajo
in mesec ugaša, glej kako spreminja se nebo!

počasi še sonce vstane,
išče reže in male špranje..
da te nežno poboža nad Licem
da te zbudi pred budilkinim klicem.

mirno je in tiho,
ko vstaneš še ti.
začutiš, svet se vrti.
doživiš kako je vse lepo.

Zaman so besede,
neprespane noči,
zaman te iščem,
ker te ob meni več ni.

Kam naj grem,
da lažje mi bo,
kdaj spet sijalo bo sonce,
na mojo dušo?

Pride dan,
ko več ne veš,
kaj lahko
in česa ne smeš. (martina)

Bila sva skupaj,
bilo je lepo,
minil je čas in prišlo je slovo.

Moje srce si želi,
da tako kot jaz takrat,
vsaj en dan,
bil bi srečen vsak.

Ne najdem besed,
niti pravih rim,
lahko pišem v nedogled,
da spet se pomirim. (martina)

jaz sem,
tebe ni,
prideš ti,
moje srce zbeži,
zakaj je tako,
sprašujem se zdaj,
ko ni več poti nazaj. (martina)

Predala zadnjo sem bitko
in izgubila sem vojno - priznam.
Mojo srečo obesila sem na nitko,
ni več drugega kot da v usodo se vdam.

Nemočna proti tvoji sem trmi,
nemočna proti temu kar ona ima.
Znašla sem na poti se strmi,
da priznam si - eno postala sta.

Prekrižane roke
Zavihan nos
Gleda druge otroke
Noben ji ni kos.

Se rada pretepa
Nagaja in cuka
Pohval se otepa
Še bolj pa pouka.

Ob grdih pogledih
Se dan ji vrti
Ob rednih neredih
Ves svet se jezi .

Pa se sprašujem :
Le kaj se godi ?


Bi rada deklica
Klepetala ?
Bi rada deklica
Se crkljala ?

Bi rada deklica
Šla na potep,
S košarico v roki
Na obrazu pa smeh ?

Bi rada deklica
V miru se igrala ?
Bi rada deklica
V svetu sanj ostala ?


Škoda da se mi mudi
Nekdo me kliče
Adijo
Me že več ni.

...

in Lili?

Objet si ves z vodami,
Jelovici in Karavankam pod nogami,
pogled ti sega do Triglava in še dlje,
pa bor, vrba in kak brin krasijo te.

Kot sramežljivo dekle,
si skril se pod Lesce,
pa so lepoto tvojo skrito opazili,
kar si danes, so iz tebe s trudom naredili.

Ne le ljudem,
zavetje, dom si tudi živalim, vsem,
ki miru v naravi si želijo
in v sozvočju z njo živijo.

Odpiram se kot cvet
in dvigam roke k tebi:
prosim pridi spet
in me po pravi poti vodi.

Ali je prav ali narobe
kar rekla sem in naredila,
čisto srce je in polno svobode,
in tiho sem spregovorila.

Kar rekla sem, je izrečeno,
sedaj sem Tebi prepustila.
Naredil boš naprej zdaj ti,
kot je prav in se ti zdi.

Vodi me in pomagaj mi,
da šla naprej bom in živela,
če prav ali narobe takrat sem imela,
obrnil na prav boš, kot znaš le ti.

Vse se lahko hitro spremeni,
danes imaš človeka, jutri ga več ni.
Objemaš ga, govori ti kako te ljubi,
objema tebe, ki mu govoriš, a jutri ga več ni.

Ostane le bolečina pričakovanja,
da večno bo, kot je ta trenutek.
Verjemi da, prišel bo dan,
bogat in poln bo spoznanj.

Brez vsega si, a vse imaš,
brez njega, saj ga ne poznaš.
Ostal si brez tistega občutka,
ki pomenil ti je vso večnost trenutka.

Kako lahko bi to verjel,
da si takrat me zadnjič objel?
Če kdo rekel bi ti to takrat,
ne bi hodil sreče drugam iskat.

Srečo najdeš v sebi kot vsak,
pa če si poraženec ali junak,
daš lahko le to kar imaš,
ljubezen to pravo, ko jo spoznaš.

Občutiš v srcu zdaj srečo in milost.
Pretaka po žilah se žlahtni opoj.
Tu sem, povsod, tu si moj Bog,
povsod sva oba, v večnost sva šla.

V momljanju jutra krik slovesa
V pomladni sapi jok peresa
V senci hrasta misel jasna
V objemu večera se človek rojeva.

V življenje bila si spočeta z namenom,
da rešiš uganko ljubezni srca.
Ne pusti spominom preplaviti sebe,
odgovor drugje je, kot ti iščeš ga.

Bilo je veliko kar dala si njemu,
več dala kot mogel sprejeti je on,
dajala si to kar ti potrebuješ,
ljubezen je morala iti v zaton.

Da ranil te on je, ki bil ti je vse,
vzrok je spoznanja, ki čaka te še.
Ni sreče, miru, ni ljubezni srca,
iskati ti prej, kot sprejmeš oba.

Ne išči ljubezni tam zunaj nekje,
tam najti je ni, je skrita drugje.
Ljubezen, ki čaka v srcu za te,
ne bo te zgrešila, le bol je do nje.

Preizkušnja moči, nikar me ne vprašaj
kaj zmorem, ko zbudi se srce in um
in razdelim svoje upanje na delce skrbi.
Roke drhtijo in jih trgam iz spomina navad.
Premišljujem o doživetjih samosti
v neizmernem osrčju puščave,
ki so se ob srečanju z viharjem spreminjala
z otroško vnemo igre z najljubšo igračo.
Bila sem majhno neznatno zrnce peska
z uporno nalogo. Imela sem žejo
po velikih rekah, ki drvijo znotraj lastne krvi,
da bi spoznala svoj notranji nemir,
začet z vprašanji, ki se končajo z odgovorom:
"Ne zamudi pravega trenutka dneva!"
Znašla sem se na ozkem pasu z ognjiščem v sebi,
vode so naraščale, razbijale led,
odnašale uporne mostove in potopljene želje,
medtem ko je moje drobno zrnce peska
šepetalo v meni in se je spojilo z vlažno prstjo.
V njem prasketajo iskre, majhni vzgibi življenja,
mešanica puščavske neizprosne sončne pripeke
in izjemne prijetnosti jutranjih ros.
Tedaj sem razumela: to je pravi trenutek,
da se počutim izpolnjena, povišana v počutje vedrine
in zaupanja vase, ko sem skrbno in čuteče
opravila svoje današnje delo, ki me je klicalo
k skrivnostim svilnatega plapolanja plamena
na ognjišču srca in ustvarjalnosti moje duše.

...o0o...

Zažarela je tvoja senca,
ki si jo zapustil v morskem naročju.
Pozibava se mnogobarvna in diha vate.
Sen jo je ogrnil z zlato pelerino.
Val se je s prsti dotaknil njenega utripa
in zaznal njeno bolečino in samoto.

Telo se je potopilo v oblilje voda.
Moje čustvo ni imelo ročajev,
da bi odrešilo amforo hrepenenja valov.
Hrabrilo te je, da se privadiš školjk
in morske trave med skalovjem,
mokrih verig in odtisov svojih stopnj,
ko se boš izgubljal v sencah
ladij in daljnih pristanišč.

Kako dolgo lahko duša in telo
po sreči in ljubezni hrepenita,
preden v krču bolečine grozne
kloneta in se v otopelost potopita?

Kako dolgo jima um, vojak pokončni,
lahko prizanesljivo laže in trdi,
da upanje v tako željeno srečo
je kot po zvezdah segati?

Mar je odlika večna res v tem,
da svoja hrepenenja skromno zatajuješ
in si zaradi tihe želje po sprejetju
z vdanostjo v usodo mir kupuješ?

Odgovor je verjetno skrit v trenutku,
ki od smrti nam življenje to ločuje,
saj takrat pred neizbežnim koncem
srce nam zaihti, vse zamujeno obžaluje.

Ihaha konjiček drvi
Čez tepih, na stol,
skozi vrata hiti.

Se očka smeji,
In dete drhti,
Vsa hiša se trese
Se mama jezi.

Konjiček odtrese se
težke uteži,
po sobi zadirja
in se zavrti.

Zavriska zdaj dete
iz vsega srca,
to zdraži konjička ,
še bolj podivja.

Še dobro, da mami
Konjička pozna
Ponudi sladkorček,
Otroku pa dva.

Zdaj skupaj cmokata
Se skrivaj hihitata
in mamica skozi priprte oči
Nazaj se jima prijazno smeji.

V središču brezpotja dimenzij
V luknji črnega spraševanja
Droben drhteč plamenček
Živahno poskakuje in se
Kot prožno telo poigrava
S slutnjami suličastih prepihov
Prehlajenih hodnikov
In pekočih žrel
Kroničnega vnetja živčevja
Neizmerljive bolečine
objet
V metin osvobajajoči povoj življenja
Vdihnjenega črnila stopljenih misli

Zjutraj ko oči odprem,
se v vesolje zazrem
in pozdrav iz srca
pošljem prek neba:
Ljubi mi, dobri ljudje,
otroci, žene in možje,
lep dan vam vsem bodi,
pa sreča naj z vami hodi!
Kot molitev so moje misli za vse,
ki jih trpljenje v duši žge,
pa tudi za te,
ki srečni so že.
Nasmeh mi zato lice krasi,
ko nov dan poboža te drage ljudi
in vse sence se stopijo v svetlobi,
saj jih vidim v pravi podobi.

Ljubiti je velika milost,
a znati sprejeti hrepenenje je velik dar.
Jaz sem ti ponudila roko svojih občutij
z nekakšnim obotavljanjem,
ponudila sem se ti z zadržanostjo,
občutila sem svoje hlapljivo bistvo želja,
ki se tebi podarja z užitkom daritve
in živi v nakodranih lističih šelesteče rože,
žejne sončne topline in nežnih ros.

Ti si me harmonično spremljal
in negoval to moje notranje cvetenje,
a me nisi videl do kraja
s svojimi zbeganimi očmi,
nisi me videl v skrite kotičke,
kjer se me je dotaknila samota.

V sebi sem pogrešala vse tiste
tenkočutne dolžine besed,
ki sem jih rabila v strdkih časa
in niso poiskale dotika moje roke.

Živimo življenja, v katerih je toliko zapletenosti.

Imamo razmerja in imamo veliko obsojanj.

Včasih izgleda, kot da gremo naprej.
Včasih izgleda, kot da gremo nazaj.

Nekateri dnevi so lahkotni
in nekateri dnevi so težavni.

Ko gledaš skozi to okno,
ne izgleda,
da bi lahko karkoli bilo preprosto.

Ampak umakni se nazaj
in poglej na to življenje.

Dih pride. Ne obsoja.
Nič nam ni treba storiti, da ga dobimo.
Ni nobenih obrazcev, ki jih je treba izpolniti,
nobenih vrst v katerih je treba stati,
nobenih iger zmagovanja.
Ni se nam treba logirati na neko pika.net,
ali pika.com, da bi lahko dihali.