Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe,
to vladno palačo srca,
ki z breztelesnimi glasovi žarkov
prši vznesene trenutke tihe sreče
in nepotešljivo hrepenenje,
sporočila in darove,
dihanje igrivih barv
z ljubeznijo, ki nič ne zahteva.
Priveslana sinjina od daleč,
utrujena od dolge poti,
naj se spočije v meni
in vsej vegetaciji živega,
zapuščenih mestih
in mrtvih imperijih preteklosti.
Sprejme naj v svoj ocean svetlobe
razkrajanje izdihov sestre Zemlje
in izdihe vseh sorodstvenih vezi,
ki tvorijo rod planetov vesolja.
S čutom tipanja se sprehaja luč
po bilkah in listih dreves,
po mojem obrazu, tkivu in koži,
razžarjena v pšeničnem klasju.
V vsem živem in dremoti,
ki čaka na življenje,
spi odložena ljubezen,
vonj zorane njive,
svitanje utripov in srčni drget
s plesom kresnic v kotičkih moje duše,
kjer je sonce odložilo zlato,
svoje tipalke dobrote
iz svetlikajočih se kamenin
sončevih men.
Občutim stopnjevanje ur dneva
v svetlobnih igrah zarje in zatona,
dosežek igre z oživljanjem pepela
v iskro, življenjski zakon moje snovi,
obstoj plamena za obstoj večnega ognja
in črt, ki zarisujejo sončno dušo v meni,
rojstvo cvetov na prebujajočih se poljih.
Stik moje roke s kozmičnim morjem,
je iskal luč, ki je našla prenočišče v meni
in me dosegla v notranjost z iglami žarkov,
ki so me s prvimi vbodi v kožo spomnili,
da bom morala umreti nenasilno,
če bom nesebično izkoriščala svoj dom.
Dlan mi sporoča, da sončni žarki
zmorejo globlje zbosti in vžgati
ter oslabiti človekovo zavest
in svojevoljnost vsakega diha,
ki bi prenapel nebo in dajal duška
svoji blazni nezmernosti.
Sončeva toplina je odsev božjega srca
in človek mora vedeti kakšno igro igra.
Vedeti mora, da je to ljubezen,
ki jo naskrivaj in tihotno opazuje narava,
da je najlepša in nesmrtna,
poglobljena, nežna in topla,
ki dopušča, da z otroškim strmljenjem
od daleč gledaš njene najlepše stvaritve
in se s svojim duhom dotakneš večne luči,
razškropljene po telesih in ulicah,
po katerih hodimo, ljubezni naproti.
Sem stopinja temnega poželenja noči,
hrepeneča po jutranji belini.
Sem delček zemeljske oble,
prežeta s prvinami sonca,
ozdravljena svojih mračnih občutkov,
sem odvisnost in pogum na poti svoje duše
skoz črte sončevih poželenj.
Sem erotična sreča med gubami kamnov,
med tistimi zlatimi trakovi rastlin,
ki so bitje v dogodku njenega nastanka.
Stopnjevano v svojo posebno razčlenjenost
z delci svetlobe med vetrovi in vodami,
sem snovna misel, da razvijam in oblikujem
v sebi lepoto iz te velike sončeve luči.
Spreminjam se v strugo potočkov in rek
in se podarjam s sončevo ljubeznijo v sebi,
da me luč oblikuje po svoji podobi.
Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe,
