Preizkušnja moči, nikar me ne vprašaj
kaj zmorem, ko zbudi se srce in um
in razdelim svoje upanje na delce skrbi.
Roke drhtijo in jih trgam iz spomina navad.
Premišljujem o doživetjih samosti
v neizmernem osrčju puščave,
ki so se ob srečanju z viharjem spreminjala
z otroško vnemo igre z najljubšo igračo.
Bila sem majhno neznatno zrnce peska
z uporno nalogo. Imela sem žejo
po velikih rekah, ki drvijo znotraj lastne krvi,
da bi spoznala svoj notranji nemir,
začet z vprašanji, ki se končajo z odgovorom:
"Ne zamudi pravega trenutka dneva!"
Znašla sem se na ozkem pasu z ognjiščem v sebi,
vode so naraščale, razbijale led,
odnašale uporne mostove in potopljene želje,
medtem ko je moje drobno zrnce peska
šepetalo v meni in se je spojilo z vlažno prstjo.
V njem prasketajo iskre, majhni vzgibi življenja,
mešanica puščavske neizprosne sončne pripeke
in izjemne prijetnosti jutranjih ros.
Tedaj sem razumela: to je pravi trenutek,
da se počutim izpolnjena, povišana v počutje vedrine
in zaupanja vase, ko sem skrbno in čuteče
opravila svoje današnje delo, ki me je klicalo
k skrivnostim svilnatega plapolanja plamena
na ognjišču srca in ustvarjalnosti moje duše.

...o0o...