Kot ostra strupena sulica je udaril blisk
in neusmiljeno je padla kapljica dragocene biserno čiste vode v morje...
Zapeklo je vodno gladino.
Vetru je zastal dih.
Duši se galeb.
V daljavi so se razpela krila ladje časa.
In pogled zaman vsepovprek obupano išče svoj požirek vode.
Tišina.


In nenadoma me predrami nežno svilena melodija spomina.
Kapljica šepeta otrokom zgodbo o soncu.
O soncu, ki greje zemljo.
Prebuja sokove.
Uliva moči in svobode,
miru in ljubezni.
O soncu ljudi.
O soncu, ki ga je znala živeti.

In zazrem se v nebo,
v vase oči,
v žarke, ki jih je tako nesebično posejala.
Po vročih drhtečih licih drsijo solze.
A zrem v nebo.
In vidim sonce.
V vas.
In njo.
Čisto biserno kapljico življenja.