Zažarela je tvoja senca,
ki si jo zapustil v morskem naročju.
Pozibava se mnogobarvna in diha vate.
Sen jo je ogrnil z zlato pelerino.
Val se je s prsti dotaknil njenega utripa
in zaznal njeno bolečino in samoto.
Telo se je potopilo v oblilje voda.
Moje čustvo ni imelo ročajev,
da bi odrešilo amforo hrepenenja valov.
Hrabrilo te je, da se privadiš školjk
in morske trave med skalovjem,
mokrih verig in odtisov svojih stopnj,
ko se boš izgubljal v sencah
ladij in daljnih pristanišč.
Senca, odpočij se v morju s svojimi rebri
in pozabi na galebe, podobne dušam.
Dihaj s pljuči ogromnih jezer in rek,
ki se zlivajo vate in vdihnil boš lesk,
podoben solinam z utrujajočim izhlapevanjem.
Ko boš videl dno s svojim slanim očesom,
boš spoznal svoje oči, ki vidijo,
kako se odzivajo luči,
ki s svojim svetlobnim repom
in vesli udarjajo po morski gladini.
S prgišča svojih prstov v svojih dlaneh
je tvoja senca tipala in božala valove,
ki se podnevi svetijo in spreminjajo modrino,
polapolaje na nebu, odvisno od oči sonca,
ki vanjo polagajo svojo ljubezen.
Zares čudno je vse to!
Zares čudno je, kako šepajo ti bojni vozovi,
ki jih vlečemo na kopnem za sabo,
da ne zaznamo kako mirno je danes morje,
ki je sprejelo vase vse, kar se je vanj pogreznilo,
tudi bolečino za tisto naše ledeno breme,
kar smo drug drugemu žalega storili
in tudi tisto v srcu zastrto namero,
da nismo drug za drugega kaj postorili.
