Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples
in poigravanje
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.

Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
s svečanim oblačilom življenja.

Nedotakljivo in nevidno
prav previdno
s hrepenenjem v srcu zrem.

Ljubim širno morje,
sinje obzorje,
vetra morskega objem.

A v gorah nad pečino,
čez strimo,
kot orel, v mirne letu

naj preletim spomine,
prerežem vezi bolečine,
odjadram h siju v novem svetu.

A če tudi Kraške jame
zaobjame,
ne želim v globino.

Darinka Šajn

Roke so veje telesa,
ki si z gibi trudijo potešiti
nasitnost maksime
s plešočim telesom
viharnega bitja,
budnega duha.

Roke so izhodišče,
so mejno križišče,
kjer se skušajo doseči
razdalje gibanja
lastnega duha.
Rišejo kroge in črte
skrivnostnih znamenj,
ki jih v gibih spremlja
poigravanje mravlje,
hrepeneče po delu,
da mravlja preživi ironijo
njene majhnosti
in opravičuje
človeško sključenost.

js bin kantala.
samo da me nebi kdo čel,
js bin se znala,
če se biš zraven mene sel.

js bin kantala,
če biš me zel,
js bin ti dala,
ma res, vse kar biš tel.

Js bin kantala,
kur tiči kantajo.
vse pesmi bin znala,
še bulše kur voni jih znajo

Mislim na sonce in rože.
Lepe so senčne pojave.
Spominjajo na stare dni,
na tiste čarne stare noči.

Ko smo otroško strmeli v daljave
in s srci v grlih čakali naslednjega dne.
Želeli smo biti že tam v daljavi,
hoteli smo biti pomembni odrasli.

Ko danes to smo, spet strmimo v daljave,
v tiste nazaj in v tiste naprej.
A srca so v prsih in žalost v očeh je…
Daljave naprej imajo sivkast nadih
in tiste nazaj čarajo solze v očeh.

Lepota je,
ki jo vidim tu!
Lep je, mali cvet,
ki odpira svoj zaklad v novem jutru.
Lep je Ves svet!

Lepota je!
Narava, vse prebuja moje oči.
Lepo je sonce,
ki mi sveti sem, tja in na vse poti.
Lepo je, ko gre na čisto vse konce!

Lepota je!
Tako lepi ljudje mi naproti prihajajo.
Lepi so obrazi,
vedno bolj nasmejani postajajo.
Lepo je, ko jih ne napadajo porazi.

Noter pogled, navzven polet.
Na vrhu in spodaj
pogled se razliva…
Veter prepiha kanale prahu,
voda odnaša reke smradu,
ogenj zažiga strupe na dnu.
Letiva, letiva, ne Ikar, ne Dedal,
sama, brez kril.
Trosiva sončna semena,
žanjeva sreče objem…

Kakšno vreme kaže danes
tvoja duša?
Moja duša je nocoj zibala
svetlo zvezdno nebo.
Sedaj se dani in duša gleda
čez morje in se razpeta seli
z galebi po morski gladini.
Se useda na skalne grebene
in sanja od osrečujoče nasičenosti.
Moja duša je duhovno odrešujoča
pohodnica, ki premika gore
in prestavlja galerije svetlobe
v moje srce. Je samodistribucijska:
deli dobro voljo, nasmehe in sanje,
se sprehaja med zlatimi drevesi,
vsa v zvoke ovita. Seje po svetu
ljubezen in plava s fenom modrine
nad vodami v spremstvu metulja,
ki brenči v cvetličnem vrtu
silno ljubezen in pogumno poželenje,
blagoglasje in sanja zvoke prasketanja
barv, ki jih zbuja v jutranji rosi.

Dan kot vsakdan.
Spoznanje, bolečina.
Nemoč nad samim sabo.
Izdaja, odtujitev.

Nič ni več sveto.
Izgubljena v svetu...
tavam in se zaletavam kot vešča
brezglavo v svoja namišljena sonca.

In prosim ta zrak in to vodo,
vse to zeleno in živalsko,
brstenje, žuborenje, šumenje,
za kapljo modrosti,
za čisto majhen nasvetek.

Kako za boga naj živim to življenje,
ujeto v preozke meje moje biti?
Kako mirno je tu med njimi,
izgleda tako preprosto,..izgleda

Čaroben kot noč,
iskriv kot dan,
lebdi in živi noč in dan.

Prebuja in zaspi z utripom narave,
v sanjah živi v ljubezni.

Ne potrebuje stvari,
bogastvo so živali,
s katerimi živi.

Nihče ni čisto popoln.
Nihče ni čisto zgrešen.
Nihče nima možnosti
da bi popravljal čas,
viseč na dveh klinih neba,
ki jih ne more doseči.

Včasih je človek
potreben greha,
včasih je ves milnat,
da se greha znebi.

So dnevi ko sem punčka,
punčka s sanjami
in kitkami razpuščenimi.
Lebdim na oblakih,
ki nosi jih veter
nad tvojimi rimami.

So dnevi ko sem deklica,
deklica z zasanjanimi očkami
in kitkami spletenimi.
Sedim na obali mojega morja
in valovi prinašajo zvok tvojega petja.

So dnevi ko sem ženska,
ženska z žalostnim pogledom
pod težo strogo počesanih las.
Sedim na stolu, kjer maloprej sedel si ti.
Za tabo ni glasbe,
ostal je vroč dotik ust,
ki so zašepetale vidiva se še...

Vidim te ko te ni, ko zaprem oči.
Čutim tvojo dlan, ko odhajam stran.
V sanjah letim, ko tvoje srce drŽim.
Polje ljubezni je zagorelo, mojo dušo je ujelo.

Obris dotika, pred oČmi se mi premika.
HoČem te imeti, da bom znala spet lebdeti.
Za tebe živim, mogoče si preveč želim.
Potrebujem tvojo moč, ker kmalu odšla bom proč.

Ostal bo obris - tvoj obris ljubezni,
ki prišel mi je v misli.
Obris dotika - nepozaben cvet,
plaval je v zraku - kot megla v mraku.

V naročju tvojega šumenja
zrcali se mogočni plan,
ga čutim, kot del hrepenenja,
tudi če sem daleč stran.

Spremlja te steza samotarjev,
ki ob večerih tja hite,
več kakor srečo milijonarjev,
jim daješ, ko ob tebi žde.

Tok vode kot deževna prha
odplakne dušne zgodovine prah,
s tokovi na gladine vrha
preveva te življenja dah.

Darinka Šajn

Prosil sem Boga, naj mi odvzame ponos.
In Bog je rekel: "Ne."
Dejal je, da ni na njem, da mi ga vzame,
temveč na meni, da se mu odpovem.

Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega
otroka. In Bog je rekel: "Ne."
Dejal je, da je njegov duh cel,
njegovo telo pa je minljivo.

Prosil sem Boga, naj mi podari potrpljenje.
In Bog je rekel: "Ne."
Dejal je, da je potrpljenje stranski proizvod
stiske. Ni podarjeno, temveč prisluženo.

Zakaj se ustrašiš otožnih oči?
Zakaj te boli, ko nikogar ni?
Si kot zver ki hoče krvi,
hoče se krvi, a jo voda utopi.

Plazim se po tleh, ker ne vem da to je greh.
Nočem si več zapirati oči,
kmalu bo konec - konec večnosti.
Nočem več slišati kričanja!

Obup preliva se po stenah,
ne morem ustaviti joka otroka,
razbijam zvezde in modro nebo,
mali princ - zakaj ti je hudo?

Nekega dne sem mirila valove,
ki so srdito pljuskali ob obalo.
Nato se je morje zavrtinčilo
in me potegnilo globoko na dno.

Tam sem zagledala smetišče človeštva.
Na mesto rib, školjk, koral in alg
sem zagledala odvržene avtomobilske gume,
skladovnice polivinilastih vrečk in drugih odpadkov.
In prav na dnu se mi je zasvetil rimski novčič.
Nato me je morje vrglo na površje.

Ko sem tonila na dno, sem imela občutek,
da sem se znašla v morskem objemu
eksorcizma, žrtvovana morskim duhovom.
Jaz, krasotica Zemlje z očmi Meduze,
sem torej potonila med uganke globin,
v okolje zamolčanega morskega dna
in se dotaknila temačnega morskega okolja,
popolnoma iracionalna vzvišenost,
brez znanja oceanografije, znanja o sebi
in vedenja o svoji zgodovini Meduze.
Le plavati sem znala in splavati na površje
kot kakšen gluh zamašek plutovine.

Že navsezgodaj si nasmejan,
že navsezgodaj se ti odpira nov dan,
ti hočes več - hočes smešne stvari,
da pozabiš na to kar te mori.

Hodiš po pločniku z mislimi,
film, ki ga vidiš, se ti zmeden zdi,
nočeš verjeti, kaj se ti dogaja;
a veš, da ta film sploh obstaja?

Spet si na fedrih poln energije,
sprašuješ se zakaj te ne ubije,
gledaš stran " se smeješ kar v tri dni ",
blebetaš "non-stop", da se ti že vrti.

Ampak jaz sem toliko stara,
kolikor je stara beseda,
ki sem jo ravnokar zapisala.
Prav nič oslabljenega pogleda
nima ta mladenka na stvari.
Vse polno mladih želja ima.

Moja beseda je odmislila čas.
Moja beseda je z lasmi privezana
na zvezde in sanje neba.
Moja beseda je zasadila mlado drevo,
se usedla na ozelenelo vejo
in gleda svojo senco,
ki ima na podplatih kri.

Pred tabo leži toplokrvna žival,
ki si jo nocoj srečal na ulici
in povabil v svoj brlog,
da bi ti ogrela mrzlo posteljo.

Deklica, ki si jo srečal,
ti je globoko pogledala v oči
kje te najbolj ščegeta telo,
da bi počohala tvojo vest.
Kakor da se je zaljubila vate
te je gledala, in ti si mislil,
da je malce odštekano trmasta
in da se pusti prositi,
ker ti ni pustila sleči tangic
na tvoj paritveni apel.

Že davno več Te ni,
Tvoje slike že bledijo,
pa me v prsih še boli,
spomini nate še gorijo..

Že davno več Te ni,
v pesmih mojih še živiš,
jih včasih še preberem,
se v njih igrivo nasmejiš,

kot nekoč si se smejala,
ko še skupaj sva bila,
a vprašanja so ostala,
zakaj si sploh odšla..

Ne spominjam se več
kako sem ravnala s svojim srcem,
ko sem obračala in premetavala
čustva v njem.
Spominjam se le,
da so mu pokale kapilare,
ko sem ga nahranjala
z bolečino in grobo ravnala
z njegovimi tankimi
in občutljivmi šivi.

Koliko verig sem mu
po nepotrebnem nadela,
ga parala po plasteh
fine membrane in dopustila,
da so stopale po njem
težke šape živali,
ki so pile iz njega mojo kri,
dokler njegove bledice
niso dopustile umirajočim
čustvom izdahniti.

Na kamniti stopnici domačega praga
je stala velika materinska ljubezen.
Bila je natovorjena z drvmi za ognjišče,
da prostor domačije ogenj ogreje.
Tedaj si je na stežaj odprla vrata
in vstopila s svojimi težkimi nogami.

Z zmehčano kožo poslednjega nasmeha
je za zadnjo večerjo razrezala sonce
in izročila vsakemu otroku svoj kos.
»Otroka, potrebno vama bo na vajini poti,
ko se bo moj spomin na vaju mešal
s cestnim prahom dolge hoje«, je dejala.

A razdeljeno sonce na dve polovici
je bilo v svoji bolečini tako močno,
da je izžgalo angelu krila
in vse kar je od njene ljubezni ostalo,
je bil samo še sivi pepel.