Ali tudi vas zgornji naslov spominja na reklamo za Redbull? Sedaj, ko razmišljam in pišem o ljubezni, me vsaka stvar spomni nanjo. Marjetice na okenski polici, sončni žarek, školjka iz Škotske, kartica iz Bohinja, lučka na mizi, svečnik, smreka na vrtu, sinje-modro nebo. Nekako vzneseno začnem premišljevati o njej. V vsako stvar je vtkan kanček ljubezni. Celo žebelj na steni mi govori nekaj o njej.

Nekje sem slišala misel, da štejejo samo tista dejanja, ki jih naredimo iz ljubezni. In spomnim se še misli iz Malega princa: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Ti dve misli mi odstirata delček narave ljubezni. Prva misel mi govori o pomenu ljubezni, druga kako ljubezen deluje oz. kako jo lahko uporabim.

Pravi namen nima nobenih časovnih omejitev, nobenega roka.
Doseči nekaj v petdesetih letih ali v petnajstih minutah sploh ni pomembno, oboje namreč nosi v ozadju prav isti namen. Namen obstaja izven časa, prostora in materialnih stvari.

Ali lahko občutite resničen namen v svojem življenju? Ta ni v nobenem hitenju in ga ne more izbrisati popolnoma nič.

Namen nikoli ne ugaša, temveč se premika skupaj z vami, ne glede na to, kam greste in kaj počnete. Namen nima nobene potrebe po kompromisu in v vsaki situaciji najde svojo pot.

Če ima Daniel Gilbert prav, potem se vi motite. Torej, če ima Daniel Gilbert prav, potem zmotno verjamete, da vas bo novi avtomobil lahko osrečil. Zmotno verjamete, da vas bo nova kuhinja osrečila za dlje časa. Zmotno mislite, da boste bolj nesrečni z enim večjim problemom (zlomljeno zapestje, zlomljeno srce) kot pa z manjšim, a dolgotrajnejšim (trdo koleno, stresen zakon).

Zmotno si predpostavljate, da bo ena napaka v službi za vas pogubna. Zmotno pričakujete, da vas bo smrt v družini žalostila leta in leta, za vedno in vselej. Zmotno celo računate, da bo »cheeseburger«, ki ste ga naročili v restavraciji – ta teden, naslednji teden, čez eno leto, saj sploh ni važno kdaj – zagotovo tisto pravo za vaš apetit. To pa zato, ker se, ko predvidevate kako se boste počutili v prihodnosti, po vsej verjetnosti motite.

Dobre stvari v življenju ne ustvarjajo sreče. Dobre stvari v življenju izvirajo iz sreče.

Če želite biti srečni, potem bodite srečni. Prav tako preprosto je to. Nobene potrebe ni čakati na to, da bomo prej kaj dosegli. Če vedno znova postavljamo pogoje sreči, potem si bomo sami preprečili, da bi jo resnično lahko užili.

Zato – bodite srečni zdaj, prav ta trenutek. Bodite srečni brez posebnega razloga in ugotovili boste, da ste naenkrat veliko bolj učinkoviti, veliko bolj produktivni, bolj kreativni in veliko bolj izpolnjeni.

Naučite se ljubiti izzive in vaše življenje bo izpolnjeno z dosežki. Naučite se ljubiti trud in vaše veščine bodo vsak dan močnejše in vrednejše.

Naučite se ljubiti svoj prispevek življenju in za vas se bodo odprla vrata prav povsod, kamor boste šli. Naučite se ljubiti brezpogojnega dajanja in prejeli boste večje izpolnitve, kot si sploh lahko predstavljate.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Noben medosebni odnos ni popoln: so dnevi, polni ujemanja in smeha, in dnevi, polni prepiranja in solz. Kadar je drugih več, veliko več kot prvih, je lahko vzrok čustvena zloraba: negativno ravnanje ljudi, ki naj bi nas imeli radi, ki ima lahko globoke ter nepopravljive posledice.

RAZUMEVANJE NASILNEGA ODNOSA
Tega, da bomo pristali v (čustveno) nasilnem odnosu, praviloma ne moremo ne vedeti ne načrtovati. In vendar se nam to lahko zgodi. Predvsem ljudje, ki so bili v otroštvu žrtve zlorabe, se kot odrasle osebe pogosto znajdejo v podobnem položaju.

Vprašanja imajo močan učinek na naše razmišljanje in tu je vprašanje, ki lahko močno izboljša našo perspektivo. Kaj je v tem dobrega?

Ko vidimo kakšno novico v medijih, slišimo, kaj se je zgodilo prijatelju ali naletimo na izziv v svojem življenju, se vprašajmo. Kaj je v tem dobrega?

Naj nam to vprašanje preide v navado in na ta način bomo trenirali svoj um, da bo vedno poiskal odgovor. Čez nekaj časa bomo, brez da bi sploh postavili vprašanje, takoj videli pozitiven aspekt vsake situacije, ki nam bo prišla na pot.

Že nekaj časa me spremlja misel Henry-a Forda: Tisti, ki verjamejo, da lahko nekaj storijo in tisti, ki verjamejo, da ne morejo – oboji imajo prav. V meni poraja rahle dvome:  Ali so res moji uspehi odvisni samo od mene? Imajo moja prepričanja res tako velik vpliv? Kaj pa okoliščine, ljudje okoli mene? Kopica vprašanj, ki me je vzpodbudila, da sem se malo bolj poglobila v vprašanje samopodobe.

Kaj je samopodoba in zakaj je tako pomembna?
Samopodoba je predstava, ki jo imamo o sebi. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, svojih sposobnostih, lastnostih, o svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih … Je vzorec, ki določa, kako se vedemo, s kom se srečujemo, kaj poskušamo, čemu se izogibamo.

Branje je potreba in dejanje ljubezni do pozitivne besede, ki nas s svojim šarmom pritegne in osvoji. Lahko bi rekli, da je beseda močan klic, razkošje in bogastvo za zadovoljitev plemenite radovednosti duha.

Vzbuja napetost in pomnoži našo pozornost do neizmernega bogastva pomenov, ki so lahko izražena in opisana z besedo, ki govori o življenju. Sproži vzlet domišljije, občutenje prelivanja in pretakanja vrednot znotraj nas. Proces je podoben dihanju celice znotraj telesa, ki omogoča, da smo.

Pogosto se zdi, da čas beži. Počutimo se, kot da ga ne moremo dohiteti. Živimo v svetu, ki se vrti vedno hitreje. Ampak to je le iluzija. Ni čas tisti, ki se je spremenil, spremenili smo se mi.

Torej, kaj lahko storimo?

Osredotočite se na širjenje

Če namenjamo pozornost izključno delu, so prikrajšane naše družine, trpijo odnosi in škodujemo zdravju. Če želimo najti čas za področja, ki jih prepogosto zanemarjamo, je potrebno izpeljati tri dejanja – “um-čas”, “razporeditev časa”, “dejanjska izvršitev.” Dobra namera je nekoristna, če je ne udejanjimo. Mogoče si boste mogli odkratiti čas, da bi lahko preživeli čas z družino ali se ukvarjali s seboj. Postaviti morate prioritete. 

Res je, da na hčerke biološko pogojeno močno vplivajo matere, saj se hčerke zaradi skupne ženske narave počutijo bliže mamam, čeprav si niso nujno podobne. A tudi oče je tisti, ki v življenju svoje potomke pusti poseben pečat. Ker je primaren moški vzornik, s katerim se srečajo, je oče za mnoga dekleta in kasneje ženske moška podoba, po kateri primerjajo vse druge predstavnike nasprotnega spola.

Glavno poslanstvo, ki si ga pripiše večina očetov, je, da ščitijo svoje hčerke pred vsem, kar bi jih lahko prizadelo. Ko so še majhne, tudi hčerke v očetu vidijo ščit in nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Očetje do hčerk običajno pokažejo več nežnosti kot do sinov, ki jih običajno skušajo vzgojiti po moško. In čeprav s svojimi moškimi potomci krepijo odnos prek športnih aktivnosti in drugih skupnih interesov, so hčerke še vedno punčice njihovih očes in jim to vračajo z občudovanjem in idealiziranjem.

Odločitve, ki jih vsakodnevno sprejemamo, imajo prodoren vpliv na življenje. Vsaka misel, beseda in vsako dejanje učinkujejo na ustvarjalnost.

Kako se izogniti zapravljanju časa

Ko krožimo okoli problema kot mačka okoli vrele kaše, poslovno ali osebno, zapravljamo čas. Čas tratimo z nepotrebnim bojem. Naše misli so zamegljene. Energija zastane. Smo manj učinkoviti, v vseh pogledih.

Karen Bishop: KAJ SE DOGAJA NA PLANETU ZEMLJA?
NAJNOVEJŠI ENERGETSKI ALARM - 28. oktober 2007

POGREZNJENOST V TEMO IN POŽARI V KALIFORNIJI
V zadnjem času nas obkroža močna temačnost, ki je imela največjo intenziteto v nedeljo, 28. oktobra. Za to obstaja dober razlog, ki ga bom razložila kasneje. Za tiste, ki ste občutljivejši in povezani s stvarstvom bolj kot ostali, je ta vožnja lahko zelo neprijetna.

Lahko čutite, kot da je povsod sama temačnost, ki ji ne morete ubežati. Nikjer ni najti niti migljanja svetlobe. Kamorkoli se obrnemo, zgleda kot da je temačnost tudi tam. V ZDA, bo 31.10. t.i. noč čarovnic, tako te temačne teme, zlo in ostalo samo še dodajajo svoje v ta lonec.

Oktober 15, 2007
Sporočilo arhangela Rafaela za Novembersko številko Cosmic Lighthouse
Prenešeno skozi Jeane R. Pothier

JAZ SEM Rafael, angel zdravljenja in transformacije, v veselje mi je, da sem tukaj s teboj, na ta način, ko delimo naše energije in si jemljemo čas za zdravljenje in transformacijo na nov način.
Danes je postavljeno vprašanje, kaj je namen naših strahov. Kaj se lahko naučimo iz njih?

Veliko je bilo napisanega in kanaliziranega o strahovih. Okrog strahu in vzroka strahu je prisotno veliko sistemov prepričanj. Ta dan začenjam tako, da ti povem, da je strah, karkoli izbereš, da je. Začuti energijo tega, saj je pomembno, da razumeš tvoj del tega, kaj bi strah lahko zate bil.

Nihče ni razmišljal, da se bomo morali soočati s podnebnimi spremembami ali genetskim inženiringom. Vsekakor si tega nihče ni želel. Živeli smo in še vedno živimo razsipno, ampak bolje nismo vedeli. Seveda zveni to poenostavljeno. In seveda nismo bili popolnoma nevedni. Vsaj nekdo je moral imeti pregled nad stvarmi, meni glavni avtor dokumentarnega filma »What a way to go; Life at the End of Empire«.

Sedaj smo prišli do razpotja. Bomo šli po starih poteh in ostali na dosedanji stopnji razvoja? Ali pa bomo ubrali novo pot in se povzpeli na vrh, odkoder bomo imeli pregled?
Trenutno živimo v »demokraciji« brez resničnih informacij, ki jih praviloma tudi ne zahtevamo oziroma »zvemo« za njih, ko je že »prepozno«.

Kaj se zgodi, če naše znanje samo izpustimo iz svoje glave? Vse, kar smo prebrali, se naučili, si pisali in zapomnili, se trudili ne pozabiti, si urejali v miselnih vzorcih, vse postopke, naučene besede, stavke, vrstne rede, rode in družine, vzorce, tehnična navodila, strokovne izraze, povezovalne člene in vse ostale stvari, s katerimi si pomagamo graditi hišo, da bi v njej lahko uživali življenje. Vse, kar so nam rekli in pokazali eni, vse kar so nam rekli in pokazali drugi in vsi tretji vmes.

Si upamo vse to odvreči, izpustiti in spustiti? Hm, le kaj bi se zgodilo? Bi izgubili vse?
Odgovor je – ja, bi. Izgubili bi popolnoma vse. In skočili bi v popolno praznino. V trenutek Nič. Ker ne bi bilo ničesar več, na kar bi se lahko oprli, nobene opeke, s katero bi lahko gradili, nič, bi tam za trenutek zaprli oči in od strahu zadržali dih. In sploh ne bi vedeli, kam smo skočili, ali bomo ta skok sploh preživeli in če ga bomo, kje se bomo znašli, kaj bomo tam, kako bomo, kdo sploh bomo. Kar nekoliko strašljivo.

Znanost je še nemočna v dešifriranju čustvenih razočaranj, morda bo raziskava italijanskih strokovnjakov odkrila skrivnost ljubezenskih obsesij. Nespečnost, žalost, nemir so simptomi neuslišane ljubezni, ki ste jih zagotovo izkusili tudi sami. Ljubezensko razočaranje in zavrnitve so večne teme poezije, romanov, filmov in televizijskih serij.

Vendar pa znanost še vedno ni dognala, kaj se pravzaprav dogaja v možganih zavrnjenih zaljubljencev. Vemo le, da lahko ljubezenska bolečina preraste v psihično, pa tudi fizično bolezen.
Je tvoja ljubezen neuslišana?

Nemirni smo. Kaj naj storimo? Ustavimo se.

In kaj potem? Zajemimo zrak, poglejmo okrog sebe.

Kaj bomo videli? Trume ljudi, ki nekam hitijo, si močno prizadevajo, da bi nekaj dosegli. Trume nemirnih ljudi.

Res jih vidimo. Skoraj vsi so taki. Kam tako hitijo? V nemir.

Zakaj se jim tako mudi v nemir? Ker ne znajo biti mirni.

Je to tako težko? Najtežje. Veliko lažje je vedno nekam hiteti, si za nekaj prizadevati.

Težje je biti miren in nikamor hiteti? Težje. Stalno hiteče trume nas kar potegnejo za sabo. Potem še mi hitimo, ne da bi vedeli kam in zakaj.

Če želimo upočasniti in nazadnje zaobrniti družbeno in okoljsko razpadanje, ki ju vidimo okoli sebe, moramo spremeniti pravila, da bi ukrotili vsesplošno razširjeno zlorabo moči korporacij, ki tako veliko prispeva k škodi, ki smo ji priča.

Krotenje korporacijske moči bo upočasnilo nastalo škodo. Ne bo pa zadostovalo za ozdravitev naših medsebojnih odnosov in odnosa z Zemljo ter za to, da svoj trpeč svet pripeljemo v socialno in okoljsko ravnotežje. Korporacije so le inštrumenti globlje socialne patologije, ki je razkrita v znani zgodbi o razcvetu, ki si jo naša družba pripoveduje.

Čas, skozi katerega potujemo, je intenziven. Veliko se dogaja, pa čeprav se morda vsega niti ne zavedamo. Če smo količkaj odprti in naravnani v svojem ritmu, pa lahko čutimo, kako se prebuja ženska energija. A ne tista ženska energija, ki želi vladati in prevladati moško, daleč od tega.

Prebuja se energija Ženske, tiste, ki Ve in ki Čuti. Tiste, ki se kot jin uravnoveša z moškim jang. Tiste, ki je mehka kot češnjev cvet in globoka kot modrina neskončnega oceana. Drage ženske, dovolimo si biti prav ta Ženska. Spustimo strah, odvrzimo vse maske, ki nam morda še zastirajo srce, dovolimo si biti ranljive in čuteče, pa vendar močne in pogumne.
In dragi moški, tudi vi si dovolite začutiti to žensko energijo, naj vas ne bo strah, da bo prevzela moč, da vas bo odrinila na stran, naj vas ne bo strah, da bo prevzela vašo vlogo. Ta čas je mimo.

Pred slabim letom so v ZDA uradno zabeležili prvi primer smrti zaradi izgorelosti. Ženska v poznih tridesetih je po dlje časa trajajočih hudih službenih obremenitvah nenadoma umrla. Znano je, da zaradi stresa na delovnem mestu ljudje obolevajo, vendar se je tokrat prvič zgodilo, da je smrt nastopila neposredno kot posledica burnouta. Kaj nas torej čaka v prihodnosti? Smo res dosegli mejo, prek katere ne moremo več, ne da bi nas izdalo telo? Se bomo iz služb začeli vračati v krstah?

Burnout oziroma sindrom adrenalne izgorelosti lahko prizadene vsakega, vendar so ljudje, ki delajo v poklicih, pri katerih imajo v rokah življenje drugih, v večji nevarnosti. Poklici z večjim tveganjem so kontrolor letenja, pilot, taksist, glasbenik, medicinska sestra, učitelj, pravnik, predvsem pa zdravnik. Pri zdravnikih je tveganje za burnout za kar 40 odstotkov večje kot pri drugih.

Ni več dvoma, samski posamezniki, predvsem ženske, so se uveljavili kot demografska skupina in postali nov trendovski kult. Kar je slutila že v njenih časih anonimna, danes pa proslavljena avtorica romanov, ki so se dotaknili src bralk po vsem svetu, Jane Austen, se je udejanjilo: samske ženske, ki se počutijo dobro v svoji koži in ki ne potrebujejo moškega, da jih definira, so zavladale svetu.

To dokazuje tudi svet zabave, ki je lik samske ženske vzel kot hvaležen predmet obravnave, s katerim se je lahko identificiralo mnogo podobnih ženskih usod po svetu. A pohvalno se je v zadnjem času od predstavljanja nevrotičnih Bridgetk in Ally McBealk, katerih življenje se je vrtelo predvsem okoli štetja (ne)kalorij, travm in zvez z nepravimi moškimi, tudi hollywoodska predstava o samski ženski premaknila k podobi močnih posameznic, ki najdejo v življenju svoje poslanstvo in se pravilno zavedajo, da je samski staž precej več kot le obdobje čakanja na nov partnerski odnos.

O tem, kakšna bo naša reakcija na izzive, ki nam jih ponuja okolje v katerem živimo, ne odloča zgolj inteligenca razuma, merjena z višino inteligenčnega količnika, temveč in predvsem sposobnost ravnanja z lastnimi čustvi, razvitost naše čustvene inteligence.

Mali Brin je preživljal svoje zadnje predšolsko poletje neobremenjeno in razigrano v krogu svoje družine. Z otroki iz soseske so kar naprej tičali skupaj in se igrali znova in znova ponavljajočo igrico, ki je že lep čas ugrabljala vso njihovo pozornost. Svoje majhne glavice so stikali skupaj, si šušljali najpomembnejše skrivnosti in se modro spogledovali med seboj. Gledano od zunaj, je bila celotna druščina podobna posvetu vaških modrecev, ki se pripravljajo na najpomembnejši podvig svojega življenja.