Nihče ni razmišljal, da se bomo morali soočati s podnebnimi spremembami ali genetskim inženiringom. Vsekakor si tega nihče ni želel. Živeli smo in še vedno živimo razsipno, ampak bolje nismo vedeli. Seveda zveni to poenostavljeno. In seveda nismo bili popolnoma nevedni. Vsaj nekdo je moral imeti pregled nad stvarmi, meni glavni avtor dokumentarnega filma »What a way to go; Life at the End of Empire«.
Sedaj smo prišli do razpotja. Bomo šli po starih poteh in ostali na dosedanji stopnji razvoja? Ali pa bomo ubrali novo pot in se povzpeli na vrh, odkoder bomo imeli pregled?
Trenutno živimo v »demokraciji« brez resničnih informacij, ki jih praviloma tudi ne zahtevamo oziroma »zvemo« za njih, ko je že »prepozno«.
Resnično, povem vam, nekdo se igra Boga. In mi smo poskusni zajčki. V zadnjem tednu je po internetu krožila naslednja vest: Evropska Unija je dovolila štiri vrste GSO. Medtem ko širom Slovenije poteka lobiranje zastopnikov Monsanta, Syngente in plačanih ameriških »kmetov«, sta gensko spremenjena koruza in soja v Sloveniji že dozoreli, kljub julijskemu zagotavljanju predstavnikov Ministrstva za kmetijstvo, da posevkov GSO v Sloveniji ni.
Zastonj zmigujemo z rameni in govorimo, da to ne more biti res. Kako je to mogoče brez naše vednosti. Vse to, čemur smo v zadnjem času priča, je mogoče zaradi nas, zaradi naše »nevednosti«, ponižnosti in pohlepa po denarju. Predvsem pa zaradi kratkoročnega gledanja, niti ne v prihodnost, ampak samo v bližnjo sedanjost.
Človek je nekoč posedoval t.i. šesti čut. Sedaj je njegov šesti čut denar, sveta vladar. Ravnamo se po tem, kar nam govorijo reklame – smrdi, smrdi, smrdi, kako smrdi – denar, bi se lahko reklo in se tega niti ne zavedamo.
Izgubili smo stik z naravo, tavamo po nakupovalnih centrih, kupujemo hrano s preostanki pesticidov. Dopuščamo, da smo postali lutke v rokah pralnic možganov in govorimo, da ne moremo ničesar narediti. Seveda ne, če v to verjamemo.
Ste se že kdaj vprašali komu sploh kot čreda ovac sledimo? Kdo je tisti pastir, ki ima palico v rokah? Ne vemo. Skratka, nevidnemu palice ne moremo odvzeti. Z vstopom Slovenije v EU smo začeli slediti ogromnemu organizmu, dihamo z njim in za njega. Nam zatorej ostaja premalo kisika za razbistritev možganov.
Ali smo res postali samo delavci, tajnice, bankirji, prodajalci, zdravniki, izobraženci? Ali biva v nas še kaj drugega poleg tega? Kdo smo? Smo veliko več kot verjamemo nam sporoča glas v omenjenem dokumentarcu. Kultura in družba posameznika in posameznico manjšata. Včasih smo živeli bolj duhovno, bolj ekološko, pred nastopom fevdalizma.
Čas bo pokazal svoje, ampak ne čakajmo prekrižanih rok. Potrudimo se in izvlecimo to, kar je najboljše v nas. Ljubezen, prijaznost, pomoč, prijateljstva. Ker če bomo kot posameznik posedovali vse te dobrine in še več, tudi krivovercev, lažnivcev in prodajalcev slabega blaga ne bo več.
Hodili bomo peš, namesto, da pogosto po nepotrebnem spuščamo v zrak fosilna goriva, jedli bomo zdravo, »čisto« hrano in dihali svež zrak. Ampak le, če se bomo prebudili, se soočili z resničnostjo, se osvobodili okovov kapitalizma, podkupljivosti in ...postali srečni. Oglejte si resničnost izpod fasad. Informacije so dostopne, le izbrati moramo prave. Postanimo zdrav in svoboden narod dejanj!
Valerija Hozjan
|
Dan spomina na mrtvei
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 2. november 2007 @ 16:57 CET
Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti.
pOKOPALIŠKE CIPRESE
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 2. november 2007 @ 17:09 CET
Ali si opazil,
da na pokopališčih
rastejo visoka drevesa,
sloki večno zeleni častilci neba.
Ali si opazil,
da ciprese tiščijo veje ob telesu,
da njihove roke ne bi komu
kaj žalega storile.
Ali si opazil,
kako so se pomladila
človeška telesa,
ko so vstopila v rastlinski svet
in koliko svetlobe imajo v krošnjah.
Z veliko več svetlobe se hranijo,
kot so se hranili njihovi predniki,
ki so načrtovali in preurejali svet.
Ali si opazil,
da veter niha in upogiba ciprese,
vendar te se vselej zravnajo,
nikoli se ne prelomijo
ali uklonijo gospodarju vetru,
kot se upogne in prelomi človek
pred svojim gospodarjem.
Ali si opazil,
kako ošiljen vrh
z anteno pod nebo imajo ciprese,
srce pa v svojih koreninah,
razraščenih po človeških telesih;
iz stisk in izkušenj
in človeškega kesanja se učijo
kakšne ne smejo biti.
Ali si opazil,
da tudi človeških oči,
ki niso znale videti trpljenja
in bolečine sveta
ciprese nimajo.
Mrtve pustijo spati
in si niso nadele oči
za okras svojih teles.
Ali si opazil,
da se ciprese hranijo
iz ostankov človeškega mesa
in ne hlastajo z usti dobrot,
ki bi jih kupovale s svojim
suženjskim delom.
Ali si opazil,
da tudi ušes nimajo ciprese,
da bi poslušale človeške
zlagane besede, in tudi tarnanje
trupel zaradi neuslišanih iluzij
preslišijo, ko globoko dihajo
s svojimi zelenimi pljuči.
Ali si opazil,
kako lepo bo tvoje
zeleno življenje
brez človeških lastnosti
in kako tanka in krhka je črta
med človeškim in rastlinskim svetom,
v katerega vstopaš preoblečen
v drevo s svojim odhodom?