Nihče ni razmišljal, da se bomo morali soočati s podnebnimi spremembami ali genetskim inženiringom. Vsekakor si tega nihče ni želel. Živeli smo in še vedno živimo razsipno, ampak bolje nismo vedeli. Seveda zveni to poenostavljeno. In seveda nismo bili popolnoma nevedni. Vsaj nekdo je moral imeti pregled nad stvarmi, meni glavni avtor dokumentarnega filma »What a way to go; Life at the End of Empire«.
Sedaj smo prišli do razpotja. Bomo šli po starih poteh in ostali na dosedanji stopnji razvoja? Ali pa bomo ubrali novo pot in se povzpeli na vrh, odkoder bomo imeli pregled?
Trenutno živimo v »demokraciji« brez resničnih informacij, ki jih praviloma tudi ne zahtevamo oziroma »zvemo« za njih, ko je že »prepozno«.
Resnično, povem vam, nekdo se igra Boga. In mi smo poskusni zajčki. V zadnjem tednu je po internetu krožila naslednja vest: Evropska Unija je dovolila štiri vrste GSO. Medtem ko širom Slovenije poteka lobiranje zastopnikov Monsanta, Syngente in plačanih ameriških »kmetov«, sta gensko spremenjena koruza in soja v Sloveniji že dozoreli, kljub julijskemu zagotavljanju predstavnikov Ministrstva za kmetijstvo, da posevkov GSO v Sloveniji ni.
Zastonj zmigujemo z rameni in govorimo, da to ne more biti res. Kako je to mogoče brez naše vednosti. Vse to, čemur smo v zadnjem času priča, je mogoče zaradi nas, zaradi naše »nevednosti«, ponižnosti in pohlepa po denarju. Predvsem pa zaradi kratkoročnega gledanja, niti ne v prihodnost, ampak samo v bližnjo sedanjost.
Človek je nekoč posedoval t.i. šesti čut. Sedaj je njegov šesti čut denar, sveta vladar. Ravnamo se po tem, kar nam govorijo reklame – smrdi, smrdi, smrdi, kako smrdi – denar, bi se lahko reklo in se tega niti ne zavedamo.
Izgubili smo stik z naravo, tavamo po nakupovalnih centrih, kupujemo hrano s preostanki pesticidov. Dopuščamo, da smo postali lutke v rokah pralnic možganov in govorimo, da ne moremo ničesar narediti. Seveda ne, če v to verjamemo.
Ste se že kdaj vprašali komu sploh kot čreda ovac sledimo? Kdo je tisti pastir, ki ima palico v rokah? Ne vemo. Skratka, nevidnemu palice ne moremo odvzeti. Z vstopom Slovenije v EU smo začeli slediti ogromnemu organizmu, dihamo z njim in za njega. Nam zatorej ostaja premalo kisika za razbistritev možganov.
Ali smo res postali samo delavci, tajnice, bankirji, prodajalci, zdravniki, izobraženci? Ali biva v nas še kaj drugega poleg tega? Kdo smo? Smo veliko več kot verjamemo nam sporoča glas v omenjenem dokumentarcu. Kultura in družba posameznika in posameznico manjšata. Včasih smo živeli bolj duhovno, bolj ekološko, pred nastopom fevdalizma.
Čas bo pokazal svoje, ampak ne čakajmo prekrižanih rok. Potrudimo se in izvlecimo to, kar je najboljše v nas. Ljubezen, prijaznost, pomoč, prijateljstva. Ker če bomo kot posameznik posedovali vse te dobrine in še več, tudi krivovercev, lažnivcev in prodajalcev slabega blaga ne bo več.
Hodili bomo peš, namesto, da pogosto po nepotrebnem spuščamo v zrak fosilna goriva, jedli bomo zdravo, »čisto« hrano in dihali svež zrak. Ampak le, če se bomo prebudili, se soočili z resničnostjo, se osvobodili okovov kapitalizma, podkupljivosti in ...postali srečni. Oglejte si resničnost izpod fasad. Informacije so dostopne, le izbrati moramo prave. Postanimo zdrav in svoboden narod dejanj!
Valerija Hozjan
Nihče ni razmišljal, da se bomo morali soočati s podnebnimi spremembami ali genetskim inženiringom. Vsekakor si tega nihče ni želel. Živeli smo in še vedno živimo razsipno, ampak bolje nismo vedeli. Seveda zveni to poenostavljeno. In seveda nismo bili popolnoma nevedni. Vsaj nekdo je moral imeti pregled nad stvarmi, meni glavni avtor dokumentarnega filma »What a way to go; Life at the End of Empire«.
