Nemirni smo. Kaj naj storimo? Ustavimo se.

In kaj potem? Zajemimo zrak, poglejmo okrog sebe.

Kaj bomo videli? Trume ljudi, ki nekam hitijo, si močno prizadevajo, da bi nekaj dosegli. Trume nemirnih ljudi.

Res jih vidimo. Skoraj vsi so taki. Kam tako hitijo? V nemir.

Zakaj se jim tako mudi v nemir? Ker ne znajo biti mirni.

Je to tako težko? Najtežje. Veliko lažje je vedno nekam hiteti, si za nekaj prizadevati.

Težje je biti miren in nikamor hiteti? Težje. Stalno hiteče trume nas kar potegnejo za sabo. Potem še mi hitimo, ne da bi vedeli kam in zakaj.

To pa je naporno!?Zakaj se ne ustavijo? Ker jih je strah, da bi bili sami s sabo.

Bojijo se sami sebe? Ne znajo biti sami s sabo.

Pa jih to hitenje kam pripelje? V praznino.

V praznino? Vedno bolj prazne se počutijo. Bolj, ko hitijo in se trudijo, bolj jim življenje uhaja. In ostane praznina.

Ampak saj kaj dosežejo, ko se tako trudijo!? Sama mašila za praznino.

Trudijo se za materialne dobrine, za kariero, za priznanje, to pa je že nekaj? To so nadomestki za mir.

Človek ni miren, če to dobi? Nemiren je, ko se trudi in hiti, nemiren je, ko skuša obdržati, kar je dosegel.

Ampak saj je razumljivo, da se za to trudi? Ker ne zna drugega.

Kaj pa bi lahko znal? Biti miren.

Mar ne more vse to imeti in biti miren? Ne more biti hkrati miren in nemiren.

Se mora odpovedati materialnim dobrinam, položaju, priznanju, da bo lahko miren? Ni potrebno, da se jim odpove, le navezan ne sme biti nanje.

Če ni navezan je lahko miren? Če ni navezan na minljive materialne dobrine in uspehe, je lahko miren.

Kako to? Ker si ne bo pretirano prizadeval, da jih dobi in ne bo ga skrbelo, da jih bo izgubil.

Mir je torej važnejši od materialnih dobrin in uspehov? Veliko važnejši.

Tudi, če potem nič nimamo? Imeli bomo svoj mir.

Ga lahko imamo, če nič nimamo? Seveda, takrat nas ne skrbi, da bi kaj izgubili.

Ampak potem težko živimo? Če smo nemirni, težko živimo.

Brez prizadevanja in hitenja ni napredka? Kaj nam pomaga napredek brez miru.

Današnji svet temelji na hitenju in prizadevanju? Zato pa je tako nemiren.

Vendar se razvija? Vedno bolj neskladno in samouničevalno.

Je lahko drugačen? Če smo mi drugačni.

Kako drugačni? Če smo mirni in delamo dobro.

Je to dovolj? Še to je preveč. Današnji svet je daleč od tega.

Kaj naj storimo? Ustavimo se in zajemimo sapo. Nehajmo uničevati drug drugega in Zemljo, na kateri živimo. Nehajmo biti pohlepni. Dvignimo se nad svojo sebičnost in poglejmo okrog sebe. Ustavimo samouničevalno tekmo. Postanimo Ljudje.
dr. Janez Drnovšek
www.gibanje.org