O tem, kakšna bo naša reakcija na izzive, ki nam jih ponuja okolje v katerem živimo, ne odloča zgolj inteligenca razuma, merjena z višino inteligenčnega količnika, temveč in predvsem sposobnost ravnanja z lastnimi čustvi, razvitost naše čustvene inteligence.

Mali Brin je preživljal svoje zadnje predšolsko poletje neobremenjeno in razigrano v krogu svoje družine. Z otroki iz soseske so kar naprej tičali skupaj in se igrali znova in znova ponavljajočo igrico, ki je že lep čas ugrabljala vso njihovo pozornost. Svoje majhne glavice so stikali skupaj, si šušljali najpomembnejše skrivnosti in se modro spogledovali med seboj. Gledano od zunaj, je bila celotna druščina podobna posvetu vaških modrecev, ki se pripravljajo na najpomembnejši podvig svojega življenja.

In kakšne vrste igra je to, ki s svojo privlačnostjo skrivnostno posesa vso pozornost sedemletnih otrok? To je igra o šoli. Predstava in pričakovanje o šoli sta delovala kot čisti magnet. Pojem šole je bil neločljivo povezan z raziskovnjem, učenjem in odkrivanjem skrivnosti. Vse to pa je povezoval in vzpodbujal rahlo vznemirljiv občutek prijetnega pričakovanja. Poletje je trajalo za te male neučakance vse predolgo. "Mami, kolikokrat še pojdem spat, preden grem v šolo?" pa je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje tistega dolgega poletja.

Posledica tega ustvarjalnega in celostnega odnosa do učenja se je odrazila nekaj mesecev kasneje skozi otroške besede: "Mami, povem ti veliko skrivnost. Danes sem spoznal še zadnjo črko abecede. Sedaj pa bom lahko sam bral pravljice in pisal pisma prijateljem!"

Danes obiskuje Brin tretji razred osnovne šole. Njegove pogoste besede, s katerimi zariše svoj jutranji občutek v pravkar rojeni dan, so: "Že spet ta tečna šola!" Kaj se je zgodilo? Kam in kje sta se izgubila veselje in radovednost do učenja, raziskovanja, kljub temu, da je njegovo znanje ocenjeno z najvišjo oceno? Preden bi poizkusila odgovoriti na ta vprašanja, bi si skupaj ogledali še en primer.

Jason H., dijak drugega letnika, odličnjak na gimnaziji, je bil trdno odločen, da bo študiral medicino. Vendar ne na katerikoli šoli. V mislih je imel Harvard. Toda Pologruto, učitelj fizike, je njegov test ocenil z 80 točkami. Ker je bil Jason prepričan, da ocena, ki je nižja kot odlično, ogroža njegove sanje, je vzel v šolo kuhinjski nož in v fizikalnem laboratoriju učitelja zabodel v ramo, preden ga je ta v pretepu uspel ukrotiti. Učiteljevo mnenje je bilo, da ga je Jason poskušal pokončati, ker ga je razbesnela slaba ocena. Sodnik je dosodil, da je Jason nedolžen, saj je bil v času kaznivega dejanja čustveno moten. To je potrdil tudi zbor štirih psihologov in psihiatrov.

Po tem konfliktu se je Jason prešolal in dve leti pozneje kot najboljši v razredu maturiral na zasebni šoli. Po ocenah v redni šoli bi dosegel odliko z najvišjo povprečno oceno 4. Toda Jason si je izbral toliko predmetov na zahtevnejši stopnji, da je povprečno oceno povišal na 4,6 - kar je bilo odlično s plusom. Šele po maturi, ki jo je Jason blesteče opravil, se je njegov učitelj fizike, Pologruto, potožil, da se mu za napad nikoli ni opravičil ali prevzel nase odgovornosti zanj.

Kaj se dogaja?

Morda se bo kdo med vami vprašal, ali sploh imata ta dva, na prvi pogled tako različna primera, kaj skupnega? Imata! Okolje, ki ima izredno močan vpliv v obeh prej opisanih primerih, je šola s svojim velikim nepoznavanjem zakonitosti delovanja čustvene inteligence, lahko bi dejali s čustveno nepismenostjo. Osnovna pozornost in energija, ki jo šole vlagajo v razvoj svojih programov, je še vedno namenjena zgolj izobraževanju otroka. Namen izobraževanja je razvoj in kultivacija razuma, ki pa predstavlja v celotni zgradbi človeka samo en del, samo eno izmed plasti, skozi katere se človek izraža. Skoraj v celoti pa se v šolah zanemarja element vzgoje, ki se ukvarja z razvojem in kultivacijo človekove duševnosti.

Podatek, da so otroci odličnjaki, nam pove, da so izjemno uspešni pri doseganju dobrih rezultatov, ki jih je mogoče ocenjevati, ničesar pa ne zvemo o njihovi sposobnosti obvladovanja konfliktnih situacij in sposobnosti ustvarjanja uspešnega ter zadovoljnega življenja. Inteligentnost razuma, pridobljena s šolanjem, v nobenem pogledu ne pripravlja človeka na vihre ali priložnosti, ki jih prinaša nepredvidljivo življenje. Dolgo časa so strokovnjaki živeli v zmoti, da je visok IQ - inteligenčni kvocient jamstvo za uspešen razvoj.

Tako danes, po mnogih letih opazovanja in testiranja množice otrok, dijakov in odraslih, ne preseneča ugotovitev teh strokovnjakov, da ima s šolanjem pridobljena inteligentnost kaj malo opraviti z razvojem čustvene inteligence - sposobnostjo prepoznavanja in obvladovanja svojih čustev. Ne zatiranje, ne potlačevanje, pa tudi ne prepuščanje čustvom niso prava rešitev. Ta se skriva v sposobnosti oblikovanja in usmerjanja te ogromne čustvene energije, ki je hkrati tudi naš osnovni motivacijski potencial. Skozi čustva se oblikuje nevidna govorica človeka, s katero ta sporoča okolju več kot z besedami. Nasilno vedenje Jasona ali jutranje besede Brina so kot krik, ki globoko zareže v prostor. Krik, ki pomeni, da je nekaj močno narobe in da otrok potrebuje pomoč, saj čuti da nekaj manjka, a sam še ni sposoben videti, kje leži rešitev problema.

Čustvena inteligenca

Čustvena inteligentnost zajema sposobnosti kot so: prepoznavanje svojih čustvenih potreb in omejitev, vzpodbujanje sebe in kljubovanje frustracijam, nadziranje vzgibov in odlaganje z zadovoljitvijo, obvladovanje razpoloženja in sproščanje stisk, ki zavirajo sposobnost razmišljanja, vživljanje v čustva drugih, upanje, razvoj sočutja ...

Prve vzorce čustvenega obnašanja osvojimo v svojem družinskem okolju. So posledica naših izvirnih družinskih izkušenj in odnosov znotraj družine. Vsaka družina ima izdelano svojo lestvico dovoljenih in nedovoljenih čustvenih odzivov. Te naučene vzorce obnašanja uporabljamo tudi kasneje v različnih odnosih. Problemi, s katerimi se soočamo v našem nadaljnem življenju, so pogosto le posledica teh starih, kristaliziranih vzorcev, ki kot okovi ovirajo našo rast. Preprečujejo nam, da bi na izviren način izražali svoje želje, občutke in čustva. V večini primerov samo posnemamo v otroštvu naučeni čustveni odziv. Življenje pa pomeni nenehno rast in ne želi biti ujeto v ponavljanje.

Kaj lahko naredimo?

Ključ za razrešitev čustvenih ujetosti in stisk leži v odločitvi posameznika, da se pogumno, v varnem okolju in na primeren način sooči s svojimi čustvenimi vzorci, ki nam ugrabljajo velik del naše življenske energije. Samo tisto, kar poznamo lahko tudi spreminjamo. Kakšno moč obvladovanja imajo ti vzorci nad nami, pa je razvidno iz naše sposobnosti reševanja kofliktov in notranjih frustracij.

Inteligenco naših čustev tako lahko razvijamo in izpopolnjujemo skozi celo življenje. Seveda pod pogojem, da smo za ta razvoj pripravljeni kaj narediti. V meditaciji gradimo stik s svojim notranjim jedrom, ki nas energijsko podpira, nam daje moč in zaupanje, da vztrajamo na tej marsikdaj v temo nevednosti zaviti poti učenja. Knjige nam ponudijo informacije, ki dajo polet našim mislim. Vendar pa nam bo znanje o bolj ustreznem izražanju čustev malo koristilo, če v resničnem življenju tega ne znamo udejaniti.

Učenje skozi izkušnjo je tudi v tem primeru najboljši način. In prav izkušnje so bile glavno vodilo pri oblikovanju vsebine dveh delavnic - delavnice o čustvih in delavnice o komunikaciji, ki nas preko vaj pripeljeta v stik s svojimi potlačenimi čustvi in naučenimi obrambnimi mehanizmi, ki preprečujejo dobre in iskrene odnose, povzročajo konflikte in onemogočajo polno izražanje posameznika. Obe delavnici potekata v okviru Šole obvladovanja stresa, na željo pa tudi samostojno.

Suzana Rebolj
www.cdk.si/soutripanje