Če želimo upočasniti in nazadnje zaobrniti družbeno in okoljsko razpadanje, ki ju vidimo okoli sebe, moramo spremeniti pravila, da bi ukrotili vsesplošno razširjeno zlorabo moči korporacij, ki tako veliko prispeva k škodi, ki smo ji priča.

Krotenje korporacijske moči bo upočasnilo nastalo škodo. Ne bo pa zadostovalo za ozdravitev naših medsebojnih odnosov in odnosa z Zemljo ter za to, da svoj trpeč svet pripeljemo v socialno in okoljsko ravnotežje. Korporacije so le inštrumenti globlje socialne patologije, ki je razkrita v znani zgodbi o razcvetu, ki si jo naša družba pripoveduje.

Zgodba o razcvetu imperija

Prevladujoča pripovedka o razcvetu ima mnogo različic, toda naslednji elementi so med najpomembnejšimi:
– Gospodarska rast napolnjuje naša življenja z materialnim izobiljem, dviguje revne iz njihove bede in ustvarja bogastvo potrebno za zaščito okolja.
– Denar je merilo bogastva in primeren razsodnik vsake odločitve in odnosa.
– Razcvet je odvisen od tega, da bogate vlagatelje oprostimo davkov in predpisov, ki omejujejo njihovo spodbudo in sposobnost vlaganja in ustvarjanja novih služb, ki nas vse bogatijo.
– Neregulirani trgi dodeljujejo sredstva najproduktivnejšim in najvišji dejanski vrednosti.
– Bogati si zaslužijo svoje bogastvo, saj koristi investicij tistih na vrhu pricurljajo do dna in zaradi njih vsi postajamo bogatejši.
– Revščino povzročajo socialni programi, ki revnim jemljejo motivacijo, da bi postali produktivni člani družbe, ki so pripravljeni trdo delati v službah, ki jih trg ponuja. Korporacijski mediji to zgodbo o razcvetu povezanim s služenjem denarja ponavljajo v neskončnost; na naših gimnazijah in univerzah pa jo poučujejo pri urah ekonomije, poslovnih dejavnosti in javne politike skoraj kot sveto pismo. Sam jo imenujem Zgodba o razcvetu imperija.

Le malokdo opazi globlji pomen njene legitimacije moči in privilegija pridobitniških korporacij in ekonomskega sistema, ki je ustvarjen, da bi maksimalno povečal denarni dobiček oziroma da bi bogate ljudi naredil še bogatejše. Poleg tega slavi skrajni individualizem, ki bi ga v drugačnih okoliščinah označili kot družbeno patološkega. Življenje ocenjuje kot blago in našo pozornost obrača stran od osnovne resničnosti, da je uničevanje življenja zaradi zaslužka dejanje kolektivne norosti. Poleg tega, da uničuje resnično bogastvo, ogroža tudi sâmo preživetje človeštva kot vrste.

Zgodba o razcvetu skupnosti Zemlje

Pretehtajte naslednje elemente kontrastne blaginje, ki služi življenju, in se raje kot na denar ozira na življenje kot resnično mero bogastva.
– Zdravi otroci, družine, skupnosti in ekološki sistemi so resnično merilo pravega bogastva.
– Medsebojna skrb in podpora sta glavni valuti zdravih družin in skupnosti, skupnost pa je ključ do gospodarske varnosti.
– Resnično bogastvo se ustvari z vlaganjem v človeški kapital ustvarjalnih ljudi, socialni kapital skrbnih odnosov in naravni kapital zdravih ekosistemov.
– Konec revščine in zdravljenje okolja bomo dosegli s prerazporeditvijo naravnih virov od bogatih k revnim in z rabo, ki ne bo uničevala življenja, temveč ga negovala.
– Trgi imajo nujno potrebno vlogo, toda odgovorne vlade s posluhom za demokracijo
morajo zavarovati interese skupnosti tako, da zagotovijo, da vsi igrajo po istih pravilih, ki vključujejo stroške, ohranjanje pravičnosti in dajejo prednost manjšim lokalnim poslom, ki spoštujejo vrednote skupnosti in strežejo njenim potrebam.
– Ekonomija mora služiti in odgovarjati ljudem in ne obratno.

Ta program imenujem Zgodba o razcvetu zemeljske skupnosti, ker obuja vizijo možnosti stvaritve ekonomije, ki bo služila življenju in bo osnovana na skupnostih, ki spoštujejo neuničljivo medsebojno odvisnost ljudi in narave. Čeprav jo slišimo le malokrat, je ta zgodba osnovana na znanih pojmih radodarnosti in pravičnosti in razveljavlja trditve zgodbe o imperialnem razcvetu, ki trenutno oblikuje gospodarsko politiko in prakso.

Visoka cena obogatitve

Pri svojem delu sem kot član ustanove za pomoč tujini potreboval mnoga leta, da sem spregledal zmoto zgodbe o imperiju – ideje, da je pospešena gospodarska rast s povečevanjem dobička ključ do končanja revščine in obnovitve okolja. Ta uvid se je zgodil med konferenco v Aziji, kjer so nevladne organizacije predstavile študije s primeri socialnih in okoljskih posledic velikih razvojnih projektov, ki so se zavzemali za zviševanje gospodarske rasti. V primeru za primerom so projekti pregnali reveže in zmotili osnovne naravne procese, da bi koristili premožnejšim.

Sčasoma sem spoznal, da konvencionalni pokazatelji gospodarske rasti le redkokdaj merijo rast človeške blaginje. Merijo bolj hitrost, s katero si bogati prisvajajo naravna bogastva planeta in jih spreminjajo v izdelke, ki kmalu po svojem kratkem uporabnem trajanju pristanejo na smetiščih. Ta postopek ustvarja dobičke ljudem, ki že imajo veliko več denarja, kot ga potrebujejo in istočasno odvzema vire tistim, ki jih potrebujejo za svoje skromno preživetje. Glavno opravilo globalnega finančnega sistema in korporacij, ki mu služijo, je povečati razkorak v bogastvu. Ta sistem za redke privilegirance kratkoročno dobro funkcionira, toda na družbo kot celoto deluje uničujoče. Posledice vidimo v sedanjem stanju sveta. Kupna moč globalne gospodarske proizvodnje se je od leta 1970 potrojila. Po konvencionalnem izračunu to pomeni, da smo človeška bitja potrojila svoje bogastvo in blaginjo.

Toda kazalci živega kapitala, skupka človeškega, socialnega in naravnega kapitala, govorijo povsem drugačno zgodbo. Kazalec živega planeta (Living Planet Index), pokazatelj zdravja svetovnih sladkih voda, oceanov in kopenskih ekosistemov se je od leta 1970 znižal za 30 odstotkov.

Po Milenijski oceni stanja ekosistemov (Millennium Ecosystem Assessment) 15 od 24 proučevanih uslug ekosistemov “propada ali pa so nevzdržno izkoriščeni, vključno s svežo vodo, ribjimi lovišči, prečiščevanjem vode in zraka in uravnavanjem regionalnega in lokalnega podnebja ter naravnih nesreč in bolezni.”

Tudi kazalci človeškega kapitala: veščine, znanje, psihološko zdravje, zmožnost kritičnega mišljenja in značilnost moralne odgovornosti polno delujoče osebnosti, socialni kapital – trajni odnosi medsebojnega zaupanja in skrbi drug za drugega, ki so temelj zdravih družin, skupnosti in družb – kažejo na prav tako neugodne trende.

Medtem ko se živi kapital krči, pa prebivalstvo, ki je od njega odvisno, še naprej narašča. Medtem čedalje večja koncentracija denarja pomeni, da lahko nekaj ljudi zahteva vse večji delež čedalje manjše celote živega kapitala na račun vseh ostalih. Po nedavni študiji Združenih narodov dva odstotka najbogatejših odraslih na svetu posedujeta 51 odstotkov vsega globalnega premoženja. Najrevnejših 50 odstotkov ljudi poseduje le en odstotek. Ta razporeditev lastništva je merilo globalne razporeditve moči – in prepad raste s pospešeno hitrostjo. Neravnovesje moči omogoča, da privilegirana manjšina spreminja pravila, da bi pospešila svoje polaščanje pojemajočega bazena resničnega bogastva, kar povečuje stisko in obup tistih, ki so izvzeti. Smo na poti čedalje bolj nasilnega tekmovanja za zadnje drevo Zemlje, kapljico pitne vode in dih zraka.

Po merilih finančnega kapitala smo ljudje na poti k neomejenemu razcvetu. Po merilih živega kapitala smo na samomorilski poti k čedalje večjemu prikrajšanju in dokončnemu samouničenju.

Življenje na prvem mestu

Če naj obstaja človeška prihodnost, moramo vzpostaviti uravnotežen odnos drug z drugim ter z Zemljo. To zahteva, da obstoječe gospodarske prioritete in vzorce obrnemo na glavo in da svoje gospodarstvo osnujemo na vrednotah zgodbe o zemeljski skupnosti. Moramo:
(1) se obrniti od denarja k življenju kot odločilni vrednoti, od naraščajočega finančnega kapitala k naraščajočemu živemu kapitalu in od kratkoročnega k dolgoročnemu vlaganju;
(2) spremeniti prioriteto od pospeševanja zasebnih interesov nekaterih k pospeševanju individualnih in skupinskih interesov vseh; ter
(3) prerazporediti vire od podpore institucijam na oblasti k zadovoljevanju potreb ljudi, skupnosti in narave.

Imamo ogromen potencial, da izboljšamo življenja vseh, tako da prerazporedimo vire od vojske k zdravstveni oskrbi in obnovi okolja, od avtomobilov k javnim prevoznim sredstvom, od vlaganja v širjenje predmestij k vlaganju v kompaktne skupnosti, od oglaševanja v izobraževanje, od finančnih špekulacij k produktivnemu vlaganju v lokalno podjetništvo in od oskrbovanja ekstravagantnega razkošja za zelo bogate k preskrbi osnovnih stvari za vse.

Zmagovalci imperija odklanjajo kakršnokoli tovrstno prerazporeditev prioritet z utemeljitvijo, da bi to povzročilo gospodarsko katastrofo in nevzdržno stisko. Pri tem pa spregledajo preprosto dejstvo, da so ti rezultati že usoda približno polovice naših soljudi. Predlagana sprememba lahko odpravi širjenje stiske in prične lajšati obstoječe trpljenje. Ekonomska prerazporeditev in demokratizacija nista več zgolj moralni vprašanji. Sta preprosto nujni za preživetje človeštva in morata nadomestiti gospodarsko rast in prizadevanje za finančni dobiček kot ključni namen življenja gospodarstva.

Stvaritev nove ekonomije, ki bo posvečena služenju potrebam naših otrok, družin, skupnosti in naravnega okolja, se prične z gradnjo javnega zavedanja, da obstaja zgodba o razcvetu skupnosti Zemlje, ki ponuja vizijo upanja in možnost za pozitivno prihodnost. Čeprav je verjetno, da bo zgodba tako nasprotna prevladujoči zgodbi o imperiju sprejeta z začetnim skepticizmom, pa zgodba o razcvetu skupnosti Zemlje uživa odločilno prednost, ker izraža resnico, ki jo večina med nami prepoznava v svojih srcih: če so naši otroci, družine, skupnosti in naravni sistemi zdravi, smo uspešni. Ali konvencionalni kazalci, kot sta BDP ali borzni indeks Dow Jones, rastejo ali padejo, je pri tem nepomembno.

Pravila za ohranjanje in delitev

Da bi od tam, kjer smo, prišli do tja, kamor moramo iti, je potrebno prepoznanje, da je trg bistvena in dobrodejna inštitucija za prerazporejanje virov kot odziv na individualne odločitve. Toda dobrodejna je le, dokler deluje po pravilih, ki vzdržujejo pravičnost in konkurenco, od igralcev pa zahteva, da poravnajo družbene in okoljske stroške svojih odločitev. In ta inštitucija ni sveta. Brez odgovornega nadzora vlade lahko trg vodi v zelo destruktivno družbeno patologijo.

Trg po svoji naravi ustvari zmagovalce in poražence. Poleg tega so zmagovalci pogosto tisti, ki so bolj vešči pri odkrivanju načinov, kako družbene in okoljske stroške prepustiti drugim. Zmagovalci povečajo svoj delež celote virov, kar poveča njihovo gospodarsko in politično moč, da oblikujejo trge in pravila, da bi izboljšali svoje prihodnje možnosti. Rezultat je spirala, ki krepi samo sebe in povečuje koncentracijo bogastva in moči. To podpira nepravično kopičenje zalog in izprijeno porabo zalog s strani privilegiranega razreda. V svetu, ki je čedalje bolj naravno stisnjen, je znanje, kako ohraniti in deliti vire, osnovna zahteva družbene ureditve in blagostanja.

Celo z ustreznimi predpisi, ki družbeno in okoljsko zlorabo zmanjšajo na minimum, zdravje tržnega sistema potrebuje tudi javno posredovanje, da bi finančni kapital nenehno krožil od zmagovalcev k poražencem. V odsotnosti tovrstne reciklaže se finančno bogastvo in moč kopičita v neskončnost in povečujeta bogastvo nekaj družin na račun demokracije, pravice in družbene stabilnosti.

Reciklaža finančnega bogastva za vzdrževanje demokratične razporeditve dostopa k resničnim virom je seveda povsem nasprotna samozadostni logiki korporacijskega kapitalizma. Vendar pa je bistvenega pomena za demokracijo in družbeno zdravje, ki sta oba odvisna od pravične razporeditve moči in nujnega delovanja demokratične vlade.

Gospodarstvo, ki temelji na skupnosti

Iz perspektive načrtovanja sistemov mora zdrava družba bodisi povsem uničiti dobiček, obresti in profitne korporacije ali pa uporabiti moč obdavčevanja in predpisov demokratičnih vlad, ki odgovarjajo javnosti, da strogo omejijo koncentracije gospodarske moči in zmagovalcem preprečijo, da bi stroške svojega uspeha prenesli na poražence. To ustvari še eno vprašanje sistemskega načrtovanja. Ko se vlada poveča in okrepi, skoraj neizogibno postane tudi manj odgovorna in dovzetnejša za korupcijo. Paul Hawkn [ameriški avtor in okoljevarstvenik] je pravilno opazil, da velike kupčije ustvarijo potrebo po tem, da velike vlade omejijo presežke in odpravijo zmešnjavo. Da bi vzdrževali pravičnost in zavarovali internalizacijo stroškov, mora moč javno izvoljene vlade presegati moč ekskluzivnih privatnih gospodarskih interesov. Manjša kot je koncentracija gospodarske moči, manjša je lahko vlada in pri tem še vedno vzdržuje bistveno ravnotežje in poštenost v družbi.

Potrebe po močnem vplivu vlade bo manj v meri, kolikor bomo sami uspešni pri odstranjevanju družbeno patoloških institucionalnih oblik, pri uvajanju gospodarstev, ki temeljijo na skupnosti kot norme in ustvarjanju javnega soglasja, da je plenilsko vedenje v gospodarstvu, ki ga danes jemljemo kot samoumevno in »del človeške narave«, v resnici zmotno in nemoralno. Tedaj lahko odgovorno državotvorno vedenje postane pričakovana poslovna norma. Vedno pa bo obstajala potreba po pravilih in vladnem nadzoru, da bi se ukvarjali z (upati je) čedalje manjšim številom družbeno patoloških posameznikov in institucij, ki želijo ustvarjati dobiček na javne stroške.

Izenačevanje gospodarske moči in njeno usidranje na lokalno raven moč premakne od oddaljenih finančnih trgov, globalnih korporacij in nacionalnih vlad k ljudem in skupnosti. To služi temu premiku dobička od gospodarskih plenilcev h gospodarskim proizvajalcem, okrepitvi skupine, spodbujanju posameznikove odgovornosti, hkrati pa dopušča veliko večji izraz posameznikove izbire in ustvarjalnosti.

Odločilna izbira

Človeška rasa je dosegla odločilen trenutek izbire med hojo naprej po poti h kolektivnemu samouničenju ali združevanju v skupnem sodelovalnem naporu preusmeritve k dramatičnemu obratu v novo človeško dobo. Globoka kulturna in institucionalna preobrazba, ki je potrebna, se dviguje proti kratkotrajnim interesom najmočnejših ljudi in institucij na svetu. Ovire, ki jih ljudje moramo premagati, so zastrašujoče. Po kateremkoli racionalnem izračunu potrebna preobrazba politično ni izvedljiva. Vendar pa je za človeško preživetje in blaginjo nujna, kar pomeni, da si moramo zadati nalogo ugotoviti, kako iz nemogočega ustvariti neizogibno.