Pred slabim letom so v ZDA uradno zabeležili prvi primer smrti zaradi izgorelosti. Ženska v poznih tridesetih je po dlje časa trajajočih hudih službenih obremenitvah nenadoma umrla. Znano je, da zaradi stresa na delovnem mestu ljudje obolevajo, vendar se je tokrat prvič zgodilo, da je smrt nastopila neposredno kot posledica burnouta. Kaj nas torej čaka v prihodnosti? Smo res dosegli mejo, prek katere ne moremo več, ne da bi nas izdalo telo? Se bomo iz služb začeli vračati v krstah?

Burnout oziroma sindrom adrenalne izgorelosti lahko prizadene vsakega, vendar so ljudje, ki delajo v poklicih, pri katerih imajo v rokah življenje drugih, v večji nevarnosti. Poklici z večjim tveganjem so kontrolor letenja, pilot, taksist, glasbenik, medicinska sestra, učitelj, pravnik, predvsem pa zdravnik. Pri zdravnikih je tveganje za burnout za kar 40 odstotkov večje kot pri drugih.

Kaj povzroči izgorelost v telesu

Burnout povzročata dolgotrajni stres in strah, zaradi česar pride v telesu do pomanjkanja kisika in mineralnih snovi. Zaradi nenehne tesnobe začnejo možgani izločati benzodiazepine, snovi, ki odpravljajo tesnobo in sproščajo mišice. Pri tem porabljajo velike količine kisika, kalcija, magnezija, kalija, natrija, zaradi česar pride do pomanjkanja mineralov in zakislitve. Trebušna slinavka začne izločati srčnozaviralni faktor, ki zmanjša delovanje srca. Temu sledita upočasnjena prebava in zmanjšana razstrupljevalna sposobnost jeter. Biokemičnih reakcij, ki potekajo v telesu, se ne zavedamo. Da je nekaj narobe, ugotovimo šele, ko se zaradi porušenega ravnovesja v telesu pojavijo bolezenski znaki: napetost, utrujenost, motnje v delovanju srca in prebavil, glavobol, težave s krvnim tlakom, kožo, očmi, izguba energije, motnja koncentracije, nemir, nespečnost, izguba spomina, negativno razpoloženje… Če se črpanje zalog mineralov in zakislitev nadaljujeta, nastopi prizadetost srca, pljuč in možganov.

Burnout je infarkt naše duše

Vloga psihoterapije pri preprečevanju sindroma izgorelosti je večplastna in odvisna od dogovora med stranko in psihoterapevtom, razlaga Gregor Žvelc, specialist klinične psihologije z Inštituta za integratovno psihoterapijo in svetovanje. »Po eni strani skušamo vplivati na avtonomni živčni sistem, da stranke razvijejo zmožnost za sprostitev in umiritev tako na telesni kot psihični ravni. Da se naučijo vzeti si čas zase in se sprostiti. Po drugi strani pa lahko psihoterapija deluje tudi globlje, da stranke spremenijo svoje predispozicije za stres – govorimo o osebnostnih spremembah. Cilji terapije so vedno individualno določeni glede na posameznika. Vsak človek je svet zase in ima specifično psihološko ozadje in specifično situacijo. Psihoterapijo skušamo vedno prilagoditi individualnim značilnostim stranke, ne skušamo je tlačiti v vnaprej definiran okvir. Psihoterapija je uspešna tako pri preventivi kot pri zdravljenju izgorevanja. Če naredi stranka določene osebnostne spremembe in razvije zmogljivosti za boljše spoprijemanje s stresom, jo to seveda ščiti pred možnim izgorevanjem. V psihoterapiji se usmerjamo na vsa področja delovanja, tako na spremembe na miselni, čustveni, telesni in vedenjski ravni.«

Nadrejeni in tveganje za izgorelost

»Pogosto pridejo stranke na psihoterapijo ravno zaradi težav, ki jih imajo na delovnem mestu,« pojasnjuje Gregor Žvelc. »Nekateri nadrejeni so lahko sicer profesionalno in strokovno zelo uspešni, vendar imajo mnoge primanjkljaje za učinkovito komunikacijo in vodenje ljudi. Tako se lahko pojavijo izkoriščanje podrejenih, obtoževanje, poniževanje, nejasna navodila, pretirane zahteve… Nadrejeni, ki imajo ustrezno zmogljivost za vodenje tudi v psihološkem smislu, lahko pomembno vplivajo na ugodnejšo organizacijsko ozračje in posledično zmanjšanje stresa. Seveda je pomembno tudi individualno reagiranje podrejenih na vedenje nadrejenega. Nekoga bo na primer verbalno agresivni šef spomnil na pretekle dogodke, ko je na primer v preteklosti doživljal agresivnost, kar bo seveda zelo močno zamajalo njegovo psihološko ravnotežje. Drugi ljudje pa so lahko bolj odporni, čeprav nikomur ni lahko prenašati takšnega vedenja in to na dolgi rok vpliva na slabše ozračje v organizaciji in zmanjšano učinkovitost podjetja.«

Gregor Žvelc:
»Psihoterapija je zelo primerna za mnoge težave ljudi. Uporablja se pri zdravljenju tesnobe, depresivnosti, psihosomatskih bolezni, psihoseksualnih težav, partnerskih težav… Vse več ljudi se za psihoterapijo odloča tudi zaradi težnje bolje spoznati samega sebe, kar vpliva na kvaliteto življenja in spopadanje z vsakdanjimi življenjskimi okoliščinami. Mnogim psihoterapija ni več tabu in se vse več tudi z drugimi pogovarjajo o različnih načinih psihološke pomoči. Še več, v zadnjem času postaja psihološko poznavanje sebe tudi na družbeni ravni vse bolj priznana kvaliteta.«

Izgorimo takrat, ko za preveč dela dobimo premalo priznanja

Sodobni čas nam nalaga vse več obremenitev. Kako jih bomo prenesli, je odvisno predvsem od tega, ali v njih uživamo in ali zanje prejemamo ustrezno nagrado. »Izgorelost na delovnem mestu izvira iz pomanjkanja ravnotežja med vloženim in prejetim,« pojasnjuje mag. dr. Nena Kopčavar Guček, specialistka družinske medicine.

V zadnjem času se vse več govori o pregoretju na delovnem mestu. Kdaj lahko govorimo o burnoutu in kdaj gre samo za pretirano obremenjenost?
Izgorelost, uporabljata se tudi izraza pregorelost in burnout (angleški originalni izraz), se pokaže po pretirani angažiranosti. Življenje postaja zaradi hitrega tempa vse bolj zahtevno, zato  je tudi izgorelost bolj pogosta. Prepoznamo jo po treh znamenjih: po čustveni izčrpanosti, padcu storilnosti in tem, da se pojavi občutek odtujenosti od dela. Jonannes Siegrist, profesor za medicinsko sociologijo in direktor Instituta na univerzitetni kliniki v Düsseldorfu, pravi, da izgorelost oznanja, da se je posameznik izjemno žrtvoval in naprezal, pa za svoj trud ni prejel pričakovanega priznanja. Izraziti primer so ljudje, ki veliko več dajejo, kot za to dobijo.

Ali ljudje, ki jih služba izčrpava, sploh poiščejo zdravniško pomoč oziroma ali jo poiščejo pravočasno?
Raziskovanje področja, kot je izgorelost, kar zadeva teorijo in meritve, je zelo neoprijemljivo. Pri raziskovanju stresa, ki ga marsikdo zmotno zamenjuje s pregorelostjo, imamo trdnejšo znanstveno osnovo in lahko natančno pokažemo, katere posledice povzroči bolezenski stres v telesu. Izgorelost izvira iz pomanjkanja ravnotežja med vloženim in prejetim. Od tod motnje spanja, notranji nemir in drugi bolezenski znaki, ki so nespecifični in jih lahko povezujemo z različnimi stanji, tudi s telesnimi boleznimi (na primer motnje delovanja ščitnice itd.). Ljudje si take težave razlagajo na različne načine, in ko postanejo težave nevzdržne, se zatečejo k zdravniku. Prepoznavanje vzrokov zahteva veliko medsebojnega zaupanja, pravilnega sporazumevanja, natančnega tolmačenja.

Kako zdravniki pomagate tistim, ki se jim zgodi burnout?
V primerih pregorevanja je prepoznava pravega vzroka težav in povezava s posledicami že skoraj več kot pol poti do rešitve. Čudežnega zdravila ni: če najdemo pravi vzrok, ga moramo odstraniti. Seveda je zdravnikov dolžnost, da izključi telesno bolezen kot možni vzrok takega počutja. Pravi burnout nima enoznačne rešitve. Zato poglejmo še enkrat možne vzroke, rešitev se skriva prav v njih: preobremenjenost z delom, pomanjkanje občutka nadzora nad svojim delom, neustrezna stimulacija (posameznik je premalo cenjen, vrednoten, upoštevan), konflikti vrednot, pomanjkanje poštenosti v delovnem okolju. Zdravnik lahko posamezniku pomaga opredeliti vzroke, rešitev pa je v rokah tistega, ki izgoreva. Težko bo spremeniti lastna moralna merila (na primer v zvezi s poštenostjo, konflikti vrednot). Lahko spremenimo način obnašanja, v skrajnih primerih je treba pomisliti tudi na zamenjavo delovnega mesta. Zdravnik ponudi podporo, svetuje, usmerja... Tudi posvet s psihologom in/ali psihiatrom ni odveč.

Kaj lahko storimo sami, da preprečimo izgorevanje na delovnem mestu?
Delo, ki nas zapolnjuje, osrečuje, je redko vzrok za izgorelost. Naporno delo ni vzrok za bolezen. Nasprotno. Obstaja študija o pričakovani življenjski dobi igralcev in igralk, ki so dobili oskarja: dobitniki oskarjev živijo v povprečju tri leta dlje kot njihov vrstniki, ki so bili nominirani, pa oskarja niso dobili. Večkrat si vzemimo čas za presojo, iskreno in brez olepšav, o svojem zadovoljstvu na delovnem mestu. To je najpogostejše torišče za izgorelost. Zveni naravnost bogokletno, a drži: če niste zadovoljni v službi, če ste poskusili z vsemi možnimi prilagoditvami in če ste se kar najbolj potrudili, vendar brez uspeha, potem razmislite o zamenjavi službe. Do izgorevanja pride zaradi velikih neskladij med naravo dela in naravo človeka. Tu se skriva pravi odgovor. Navsezadnje delamo za to, da lahko živimo, in ne obrnjeno.

Ali imajo ljudje, ki se jim zgodi burnout, kakšne skupne značilnosti (demografske, značajske…)?
Res je med njimi več žensk. Ljudje, ki so podvrženi izgorevanju, so tisti, ki si postavljajo (pre)visoka pričakovanja, norme, so storilnostno naravnani, se ženejo prek meja. Mislijo, da morajo delati še več in boljše. Visoka storilnost, perfekcionizem in deloholizem lahko imajo uničujoče posledice za vse življenje. Izgorijo lahko ljudje vseh poklicev. Najbolj izpostavljeni so posamezniki, ki imajo veliko odgovornost do drugih ljudi: zdravniki, negovalke, gasilci, paramediki, negovalci bolnikov, učitelji, psihoterapevti, socialni delavci...
www.dnevnik.si