Kaj se zgodi, če naše znanje samo izpustimo iz svoje glave? Vse, kar smo prebrali, se naučili, si pisali in zapomnili, se trudili ne pozabiti, si urejali v miselnih vzorcih, vse postopke, naučene besede, stavke, vrstne rede, rode in družine, vzorce, tehnična navodila, strokovne izraze, povezovalne člene in vse ostale stvari, s katerimi si pomagamo graditi hišo, da bi v njej lahko uživali življenje. Vse, kar so nam rekli in pokazali eni, vse kar so nam rekli in pokazali drugi in vsi tretji vmes.

Si upamo vse to odvreči, izpustiti in spustiti? Hm, le kaj bi se zgodilo? Bi izgubili vse?
Odgovor je – ja, bi. Izgubili bi popolnoma vse. In skočili bi v popolno praznino. V trenutek Nič. Ker ne bi bilo ničesar več, na kar bi se lahko oprli, nobene opeke, s katero bi lahko gradili, nič, bi tam za trenutek zaprli oči in od strahu zadržali dih. In sploh ne bi vedeli, kam smo skočili, ali bomo ta skok sploh preživeli in če ga bomo, kje se bomo znašli, kaj bomo tam, kako bomo, kdo sploh bomo. Kar nekoliko strašljivo.

A če ne poskusimo, potem nikoli ne bomo vedeli, kaj in kako je tam, na drugi strani naše poznane in na videz trdne obale. Morda pa nas skok v neznano lahko privede do nove obale, ki se po svoji lepoti ne more primerjati prav z nobeno tu. Morda ugotovimo, da je naš skok v Nič pravzaprav le polet ptice v neskončno obzorje, trenutek, ki sicer vzame dih, trenutek popolne tišine, ko se vse ustavi in ničesar več ni. In naenkrat opazimo, da v tej tišini, lahkoti našega uma, zdaj svobodnega vsega, kar nam je prej okupiralo misli, jasno slišimo svoj utrip srca. Živi smo. Zadihamo.

Vse je mirno, vse je tiho, srce bije v enakomernem ritmu in naenkrat začutimo utrip vsega okoli nas, vse utripa enako kot naše srce, vse diha, vse vibrira, Vse Je. Slišimo svoj glas. Kristalno jasno slišimo vsako svojo misel in z vedno večjim zaupanjem odpremo oči. Pred nami se odpira svetloba, mi pa dihamo svež, čist zrak, veter nam boža obraz in čutimo, da smo Živi. In ne le to. Popolnoma svobodni smo, vse je tam, vse kar potrebujemo, nam je na dosego roke. Je trenutek in mi smo ga ujeli, zdaj pa z njim jadramo skozi čas. Vemo, da vse kar smo se kdaj naučili, ne more nadomestiti enega samega trenutka te, nam lastne, izkušnje.

Morda ugotovimo, da ko odvržemo vse, kar smo se kdaj naučili in skočimo v Nič, najdemo Vse…

Andreja Cepuš