Lepo pozdravljeni vsi. V tukajšnjem spletnem prostoru se oglašam prvič z nekim člankom. Pred tem sem objavljala na netlogu, nato se 10. marca preselila v RTVjev blogerski spletni prostor, saj netlog, odkar so zamenjali software, ne daje več poudarka na blogiranju.

Na RTVjev zato, ker se mi je estetsko dopadel in upala sem, da bom tam našla en prijeten kotiček za zapisovanje svojih misli. Nisem raziskovala kam bom prišla, samo butnila sem se in upala v najboljše. Niti dva meseca nista minila, ampak toliko sovraštva koliko sem ga v mnogih tamkajšnjih blogih in komentarjih vidla in zaznala, že dolgo nisem. In zato prišla do sklepa, da je najbolje, da odidem iz tistega sveta, sovraštvo mi ni ljubo.

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo: Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila.

Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam “za oka tren”. 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Morda bo mnogim pomagal ogled niza oddaj TV-postaje NATIONAL GEOGRAPHIC (s podnaslovi v slovenščini).

Cesar Milan (ZDA), šepetalec psom, poklicno dresira pse in prevzgaja ljudi k spoštljivemu medsebojnemu odnosu. Pomaga ljudem, ki ljubijo ali se boje živali, da spoznajo, kaj delajo narobe s svojimi ali tujimi ljubljenci ali velikimi nadlogami.

Njegov pouk v živo se zelo približa temu, kar ljudi uči tudi duhovni svet. NGC celo večkrat ponavlja te oddaje, ki imajo v napovednikih programa v tisku včasih besedi "šepetalec psom", ali pa samo pasja imena ipd.

Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

Intimno sovraštvo do drugačnosti
V Sloveniji vlada homofobija. "Posameznik, pri katerem je opaziti homofobijo, bi se moral osredotočiti na nevtraliziranje sovraštva do česarkoli ter razumevanja samega sebe …," poudarja dr. Klemen Jelinčič Boeta, zgodovinar, sociolog, antropolog, prevajalec in pisatelj.

Vsi vemo, da v skovankah beseda fobija pomeni nerazumen strah. Nič drugače ni pri homofobiji, ki po osnovni definiciji pomeni strah pred homoseksualnimi oziroma istospolno usmerjenimi ljudmi, vendar se izraz pretežno nanaša na sovraštvo in nestrpnost do teh družbenih skupin, torej gejev, lezbijk in biseksualcev.

Eden od Vodnarjevih vplivov se kaže v želji, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Vsakdo je avtoriteta samemu sebi, vsakdo ima enake pravice in seveda tudi dolžnosti kot vsi ostale. Načeloma so torej vsi ljudje enakopravni.

Tako je o splošnih pravicah določila OZN. To so pogoji, ki omogočajo človeka vredno življenje. Načelo:" Veljam prav toliko kot drugi in sem povsem normalen človek", pa ima poseben pojav. Tako npr. učitelj med poukom vedno težje postavlja učencem zahteve zgolj z uporabo svoje avtoritete, ampak se mora učiti, kako ravnati s svojimi učenci. Vsiljeno spoštovanje do "starejših" in "velikih" ne velja več, velja le še medsebojna pozornost in priznanje.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

SPREJEMAM, KAR MI PONUJA ŽIVLJENJE
Ko načrtujemo svoje življenje, si želimo verjeti, da lahko nadziramo (ali pa vsaj predvidimo) večino tega, kar se nam bo zgodilo. Toda fizično in družbeno okolje, v katerem živimo, v veliki meri pa tudi mi sami, vse to oblikuje zapleten sistem, podvržen raznolikim vplivom. Zaradi njih je življenje znatno manj predvidljivo, kot bi si želeli. To dobro povzema tudi znana misel Johna Lennona: Življenje je tisto, kar se nam zgodi, medtem ko smo zaposleni z drugimi načrti.

Življenje ima vzpone in padce; včasih nadzira nas, včasih mi njega. Prav vsakdo med nami pa se vsaj enkrat znajde v obdobju krajše ali daljše negotovosti v zvezi s sedanjostjo, s prihodnostjo, z življenjskimi odločitvami in s prelomnicami.

Spletni časnik Žurnal24 piše, kaj smo po naravi monogamni? Nekateri bi želeli biti, drugi trdijo nasprotno. Iz interesov, prepričanja … niti ni pomembno, enotnega odgovora ne bo nikoli, lahko pa imamo vsak svoje mnenje. In se vedemo v skladu z različnimi načeli in nazori.

Na primer s tem, da je treba uživati življenje in izkoristiti vsako priložnost za meseno (ali drugačno) naslado. Če si sposodimo izrek legendarne igralke Mae West: "Grešiti je človeško, občutek pa je božanski," ali pa "Skušnjavam se na splošno izogibam, razen če se jim ne morem upreti". Iz ženskih ust je to slišati sprejemljivo in seksi, kajne?

Na spletnem Dobro jutro pišejo, da so umori partnerjev bistveno pogostejši na območjih, kjer je več revščine, več ločitev in hitrega povečanja števila prebivalstva. Zgodovina uči, da je nasilje sestavni del človeške družbe. Sodoben občutek, da ga je več, kot ga je bilo v preteklosti, je predvsem posledica povečane pozornosti na različne tematike nasilja (med vrstniki, na delovnem mestu, med partnerjema) in ne dejanske eskalacije nasilja.

Znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Aleš Završnik tako pravi, da "bi bilo to, kar danes prepoznamo kot strukturno (sistemsko) nasilje, v preteklosti etiketirano kot politična propaganda, kar danes poimenujemo psihološko nasilje med partnerjema, pa kot sestavni del skupnega življenja".

Ljudje se pogosto zalotimo, da nam je bolj pomembno, kaj o nas mislijo tisti, ki nam pomenijo zelo malo ali nič, kot to kaj o nas mislijo tisti, ki so nam najpomembnejši. Za to, da bi nas cenili neznanci smo pripravljeni delati čudeže, vztrajati v službi do onemoglosti, kupovati predrage obleke ali avtomobile, se sprenevedati, da nam je kakšna stvar všeč in podobno. Prepričani smo, da se bo zgodilo nekaj groznega, če denimo sosedje, o nas ne bodo imeli briljantnega mnenja. Za to se je potrebno res potruditi. Hrepenimo po priznanju.

Pogosto pa se prav malomarno obnašamo do tistih, ki so nam najbolj pomembni v življenju, brez katerih si ne moremo predstavljati jutrišnjega dne. Ne le, da nam ni pomembno kaj si o nas mislijo, včasih jih še provociramo in si prizadevamo, da bi se sprli ali spričkali z njimi.

Piše: Oli Lukner, terapevtka in predavateljica v novi Vivi www.viva.si

»Negotovost je negativna čustvena interpretacija neprijetnega dogodka, ki je sicer povsem naravna. Pomembno je, da se ne prepustimo pritoževanju, obtoževanju in strahu, saj s tem sebe postavljamo v vlogo žrtve, ki je brez moči. Kar nas zares osvobodi je, da sprejmemo stvari natančno takšne, kot so.

Tako zadržimo in celo povečamo količino svoje življenjske energije. Ta nam pokaže novo ustvarjalno rešitev, ki je lahko, upam si reči, pogosto natančno tisto, kar smo si vedno želeli biti, delati, storiti, pa si tega nismo upali uresničiti. Težava vsebuje rešitev.

Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Kar oguljena je že fraza, da živimo v precej norem svetu, katerega utrip in s tem tudi stopnja pritiska na posameznika se spiralno dviga. V karmičnem naboru izkušenj, ki ga je predvidel neki človeku neznan princip, katerega lahko poljubno in brez slabe namere imenujemo bodisi "bog" bodisi "superračunalnik" in ki posamezno dušo vodi skozi dolgo vrsto skušnjav na poti čiščenja karmične navlake, je čisto normalno, da so na programu tudi inkarnacije v stresnem in "ponorelem" svetu.

Vzpenjajoča se spirala napredka seveda ne prinaša samo ene vrste potencialov ali možnosti, ampak je vse povezano v nepreglednem labirintu podsistemov, ki pogojujejo drug drugega in s tem povzročajo dodatne težave.

V ameriški pogovorni oddaji OPRAH SHOW smo v petek na HRT1 lahko sledili dialogu med oboroženim roparjem in bančno uslužbenko z delovnega mesta za hitre kredite, ker so lansko resnično dogajanje posnele nadzorne kamere.

Mlad človek, obupan zaradi izgube dela, ki ga je pa že eno leto neuspešno iskal, je bil deležen stalnega oštevanja zaposlene partnerice in tudi materinih pripomb, da ni sposoben preživljati družine, je že prej bil izpeljal en manjši rop. Odločil se je še za enega, da bi razveselil svojo drago vsaj ob rojstnem dnevu dveletne hčerke. Tu pa se je zalomilo. Na srečo!

Ontogenija – nastanek živega bitja
Kaj pravzaprav vemo o tem, kako nastajajo stvari, bitja, pojavi? Kot primer vzemimo neko hišo. Kako nastane hiša? Najprej je potrebna zamisel, tj. ideja hiše. Nato to idejo oblikujemo v načrt, ki predstavlja inteligentni plan, po katerem bomo hišo zgradili, vključno z vsem potrebnim materialom in s sredstvi za izgradnjo. Šele nato lahko pričnemo z gradnjo po prej sprejetem načrtu, in to po določenem vrstnem redu.

Pri nastanku fizičnega organizma se vse začne z aktivirano biološko "idejo" bitja, to je oplojeno jajčno celico, zigoto, ki v sebi nosi "inteligentni" genski zapis, genotip, po katerem se lahko začne izgradnja, tj. embrionalni razvoj bitja.

Na kaj pomislite ob besedi kovček? V moje zavedanje se najprej prikrade poletni čas s počitnicami in potovanji. Lani poleti, ko sem potoval z nahrbtnikom, sem ugotovil, da so ti pravzaprav iz mode in da je veliko bolj udobno imeti kovček na koleščkih - pa četudi gre za potovanje z vlakom in ladjo . No, ker je poletni čas še daleč, se bomo tokrat ukvarjali z malo drugačnimi kovčki. Tistimi, ki jih prinesemo s seboj iz otroštva in nas spremljajo na našem življenjskem potovanju. Saj je celo naše življenje pravzaprav neke vrste potovanje - z različnimi potmi in postajami.

Kot otrok smo se rodili v družino, kjer smo bili fizično in čustveno nemočni in odvisni od svojih staršev. Vse, kar se je dogajalo v našem otroštvu, se je vtisnilo v našo psiho in nas lahko spremlja celo življenje ter deluje kot nezavedni "program" za naše miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Verjetno se je vsakdo izmed nas že zalotil, da je na določeno situacijo reagiral drugače, kot bi si želel.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če dekle na prvem zmenku naroči solato, bo moški takoj pomislil, da je nenehno na dietah. Pa poglejmo še v moški krožnik.

Na njegovem jedilniku je: biftek
Če moški naroči biftek, je to zelo seksi. Še posebej, če daje natakarju natančna navodila, kako naj bo popečen in začinjen. Seveda pa se to ne sliši seksi, če ste vegetarijanka in on nasproti vas žveči na pol spečen, krvav kos mesa.  

Na njegovem jedilniku je: riba
Ah, to je prava stvar. Moški, ki naroči ribo, je poln samozaupanja in se v svoji koži dobro počuti. Rad ima lepe stvari in pazi na svoje zdravje – vendar pri tem ne pretirava.

»Ljubezen je vrsta norosti« je dejal Platon, Božanska norost. Danes govorimo o ljubezni, kakor da bi bila vidik razmerja in obvladljiva. Ubadamo se s tem, kako naj pravilno ravnamo z njo, kako naj bo uspešna, kako naj premagujemo njene stiske in preživljamo njene poraze. Jasno je, da ljubezen nikoli ni preprosta, saj prinaša s seboj bitke iz preteklosti in upanje v prihodnost in je obremenjena s stvarmi, ki bi komaj – če sploh – mogle biti povezane z osebo, ki je njen objekt.

Včasih lahkotno govorimo o ljubezni, kakor da nebi želeli prepoznati, kako močna in vzdržljiva zna biti. Vedno pričakujemo, da bo dobrodejna in popolna in vedno znova smo presenečeni, ko odkrijemo, da prinaša tudi razočaranja. Ločitev je največkrat dolg in boleč proces, ki se nikoli resnično ne dopolni. Velikokrat nikoli točno ne vemo ali smo ravnali prav in čeprav nam odločitev prinese nekaj notranjega miru, spomini in navezanost ne minejo. Mnogokrat trpimo tudi zaradi neizpovedane ljubezni.

Velika večina je že slišala za pojem reinkarnacije in ima do njega določeno stališče glede na stopnjo izobrazbe, versko pripadnost in svetovni nazor. Ljudje pojem reinkarnacije pogosto bodisi z navdušenjem sprejemajo bodisi odločno zavračajo, ne da bi pri tem resno razmišljali.

Raziskave so pokazale, da so mišljenja o vprašanju reinkarnacije v glavnem razdeljena, kar je povezano predvsem z verovanjem. Tisti, ki sprejemajo možnost reinkarnacije, verjamejo v določeno obliko nesmrtnosti duše in evolucijskega izpopolnjevanja človeka. Tisti, ki reinkarnaciji nasprotujejo, pa običajno ne sprejemajo ponovnega rojstva istega telesa.

Malce odštekani pogovori

(Tomaž:) Stari, tole mi ne gre v glavo. Razloži mi, kako to, da smo ljudje takšne riti, da nam je malo mar za trpljenje sočloveka, umiranje tisočev, stradanje milijonov, iztrebljanje narodov in take v nebo vpijoče reči. Ne govorim o terorističnih žrtvah ampak o vseh drugih, ki so žrtve ameriškega »širjenja demokracije« na primer v Iraku, ali pa brezbrižnosti - v Afriki in drugod. Zakaj je človek tako otopel? Saj je tako kot v pravljici o cesarjevih novih oblačilih! Vsi vidijo, da je cesar gol, a nihče nič ne reče.

(starec:) Vedeti moraš, da ljudje, ki vidijo, da je cesar gol, niso bedaki. Molčijo zato, ker o resnici ne upajo ali nočejo spregovoriti. Danes živimo v svetu moralnih strahopetnežev. V strahu za svoj relativno dober položaj (tako vsaj mislimo) se marsikdo raje ugrizne v jezik kot da bi tvegal obsodbo s strani velikih in »tradicionalno misleče« večine.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

KAKOR IZGLEDAM, TOLIKO VELJAM
"Kakšna sem videti?"
"Kakšen se ti zdim v teh hlačah?"
"Ali tudi ti misliš, da sem predebela?"

To so le tri od kopice z lepoto povezanih usodnih vprašanj zadnjega desetletja, morda dveh. In četudi se odgovor glasi "čudovito", je lahko že čakanje na odgovor vir stresa in slabe volje. Sodobna zahodna kultura je namreč kult telesa povzdignila nad vse. To, kakšni smo videti navzven, dandanes sporoča, kakšni smo kot oseba, kakšni so naš življenjski slog, premoženje, zdravje in poslovna uspešnost.

Varljivi blišč materialnosti
Po kratkem in preprostem razmisleku smo torej prišli do zanimivih gotovitev: v življenju so najpomembnejše ideje, odnosi in čustva. Materialnost je pomembna kot domena pripomočkov, s katerimi lahko vse prve tri razvijamo, se tako bogatimo in s tem duhovno rastemo. To pa je ugotovitev, ki sedaj prevladujoči materialistični miselnosti ni blizu. Prizadevanje za materialno torej ni tisto, kar bi ozaveščeni človek postavljal na prvo mesto.

Kdor materialnost uvršča najvišje na spisku vrednot, naj premisli še nekaj: vsak človek teži k doseganju tistega specifičnega stanja duha, ki mu rečemo »sreča«. Uživati srečo je najpomembnejši in najbolj zaželeni cilj vseh prizadevanj človeka. A sreče nam ne more zagotoviti nekaj materialnega. Lahko nam prinese udobje, a to ni isto kot sreča.

Zakaj obstajajo angeli?
Bili so ustvarjeni, da pomagajo vsem bitjem na Zemlji. So božji posredniki, ki prevajajo jezik Boga v jezik Zemlje. Predstavljajte si, da imate podjetje. Vsako podjetje potrebuje direktorja, ki vse usmerja in zaposlene, ki izvajajo vsa dela potrebna, da se podjetje zdravo razcveta in raste.... Bog je v tem primeru direktor, angeli pa zaposleni, ki pridno pomagajo, da je vse tako, kot mora biti.

Vse poteka po božjem planu. Vsaka še tako majhna stvar, kot je kamenček ali las, dišeči cvet ali riževo zrno ima svoj mesto in svoj namen. Za vse to je poskrbljeno in urejeno. Ker pa ima človek um in sposobnost razmišljanja, se ves čas sprašuje in skrbi ter razmišlja o strahovih. Vedno bolj razmišlja o negativnostih, ki ga obkroža in s tem samo še povečuje takšno izkušnjo.

Ideja ali snov?
Očitno je treba začeti pri najbolj osnovnih gradnikih stvarnosti, ki je dostopna človeški zavesti. Razčistimo najprej preprosto dilemo: kaj je pravzaprav primarno - ideja ali snov oz. materija? To vprašanje je razdelilo svet na idealiste in materialiste. Zmagali so, kot vemo, slednji. Upravičeno? Odgovor nam bo jasnejši, če si zastavimo podvprašanje: kaj je na svetu najpomembnejše? Je to denar kot instrument moči in nadvlade? Je to človek kot materialno bitje? Je to človeško življenje? Ali so to ideje, (nematerialne) miselne forme, ki so le »pojav v naših glavah«?

Odgovor je nedvoumen: najpomembnejše na svetu so ideje. V imenu idej (npr. krščanstva, luteranstva, komunizma, fašizma, stalinizma, znanstvenih tez…) so skozi vso zgodovino človeštva umirale mase nedolžnih ljudi, med drugim tudi učenjaki in znanstveniki.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je večina od nas odrasla v veri, da nam življenje vrne, kolikor vanj vložimo. Zaradi tega pogosto takšen koncept uporabljamo tudi, ko gre za romantiko.

Prepričujemo se, da moramo ljubezen iskati – tako kot službo –, če jo želimo najti. Težava pri iskanju ljubezni je ta, da ste vnaprej obsojeni na razočaranje. Mnogo bolje bi bilo za vsakogar, če bi se osredotočil nase in svojo rast. Konec koncev, najprivlačnejši so samozavestni moški in ženske, ki vedo, kaj hočejo, čeprav niso ravno stopili z manekenske brvi.