Idealiziranje tradicionalne družine

torek, 14. december 2021 @ 05:02 CET

Piše: Vesna Godina v Vivi www.viva.si

Družina. Družine.
Da je družina vroča tema med Slovenci in Slovenkami, smo se lahko znova prepričali ob debatah, povezanih z novim družinskim zakonikom. Enako smo se lahko prepričali tudi, da je družina izjemno politično zanimiva tema.

Tako tisti, ki se imajo za liberalne, kot tudi tisti, ki zastopajo izrazito konservativna, celo jasno katoliško obarvana stališča, so namreč svoje argumente za in proti politično ostrili. In ne samo to. Oboji so brez slehernih zadržkov prirejali dejansko evidenco, samo da bi dokazali, da imajo prav oni, ne pa nasprotniki.

A če pustimo ob strani politizirane in na videz strokovne razprave o družini na Slovenskem, ostaja dejstvo, da je tema vsekakor izjemno boleča tudi za povsem običajne državljane in državljanke. Komentarji tipa "A zdaj bosta pa dva vodovodarja imela družino in še otroke!" – komentarji, ki sem jih poslušala na lastna ušesa – so namreč kazali ne le na to, da imajo Slovenci in Slovenke izjemno senzibilen odnos do družine, ampak tudi, da si kot "pravo" predstavljajo praviloma le tradicionalno monogamno družino: torej očeta, mater in otroke. Pluralizaciji družinskih form večinoma niso naklonjeni. In označevanje tovrstne nenaklonjenosti Slovencev in Slovenk do novih tipov družine kot oblike nestrpnosti v resnici ne reši ničesar. S tovrstnimi oznakami ničesar ne razložimo. In prav tako tudi ničesar ne razrešimo. Tovrstne oznake prej zbujajo vtis, da gre tistim, ki jih podeljujejo, za diskvalifikacijo drugače mislečih in za dokazovanje lastne večvrednosti, superiornosti. In to ni ravno nekaj, na kar bi lahko bil kdor koli ponosen.

Boj proti drugačnemu
Torej, zakaj imajo Slovenci in Slovenke tolikšne težave s pluralizacijo družinskih form?
Pisala sem že, da so Slovenci in Slovenke na večini področij svojega življenja izjemno opredeljeni s tradicijami, torej z načini življenja iz preteklosti, oziroma bolj natančno, s standardi normalnosti, ki so se na te načine vezali in jih opredeljevali ne toliko v praksi kot idealno tipsko. Močna zavezanost tradicijam je bila povezana s posebnimi zgodovinsko nujnimi in funkcionalnimi oblikami preživetja majhne, šibke in revne etnične skupnosti v situaciji asimilacijskih pritiskov. Ohranjati to, kar je etnična skupina bila, v vseh vidikih socialnega in kulturnega življenja, od jezika do kuhe, od oblačenja do družinskega življenja, je bila zgodovinsko nujna in produktivna strategija, ki je naše prednike ohranila kot etnično skupino skozi stoletja. Ohranjanje razlike, meje, ki jo je Barth označil kot ključni proces oblikovanja in obstoja etničnih skupin, je bilo torej na delu stoletja. Na ta proces se veže tudi odklanjanje in razvrednotenje tujega in drugačnega. Nemška gospoda s svojimi oblikami življenja je v slovenski literaturi smešena od Županove Micke dalje. Smešenje in razvrednotenje drugačnega sta bila torej stoletja bistvena vezna člena in preživetveni strategiji prednikov današnjih Slovencev. Ohranjala sta jih kot etnično skupino v preživetveno izjemno težkih okoliščinah. Tudi na to bi morali pomisliti vedno, ko kritiziramo tradicije in tradicionalne oblike vedenj. Dolgujemo jim namreč naš današnji obstoj. To, da smo danes tukaj in zdaj.

Prežitki
Da se tradicionalne oblike percepcij in vedenj ohranjajo tudi, ko niso več funkcionalne, so socialni in kulturni antropologi vedeli že v 19. stoletju. V družbah in kulturah se namreč praviloma zmeraj ohranjajo določeni vidiki in določene oblike življenja iz preteklosti, tudi če so v sedanjosti že nefunkcionalni ali celo moteči. Temu so rekli prežitki. Socialnim in kulturnim antropologom iz 19. stoletja so predstavljali evidenco o preteklih družbah in kulturah in so zato do njih gojili sentimentalen odnos. In ne glede na to, da so nato v 20. stoletju antropologi vlogo in pomen tradicij, kot tudi sam koncept tradicij, večkrat preizpraševali in redefinirali, se dejstvo, da se v družbah in kulturah oblike življenja iz preteklosti in/ali predvsem standardi normalnosti, ki zadevajo to družbeno in kulturno bivanje posameznikov iz preteklosti, normalno ohranjajo tudi v novih spremenjenih razmerah, ni spremenilo. Gre za trajno družbeno in kulturno danost, ki obstaja, ne glede na to, da z njo velikokrat nimamo kaj početi, in ne glede na to, da je velikokrat tudi moteča.

Sentimentalna navezanost na monogamno družino
In nekako v tej optiki, se zdi, je treba gledati tudi na sentimentalno navezanost na tradicionalno monogamno družino pri večini Slovencev in Slovenk. Ta sentimentalna navezanost je v resnici navezanost na standarde normalnosti, ki opredeljujejo bivanje v družinski sferi, in je toliko večja, ker se v praksi praviloma ni uveljavljala brez težav. Zgodovinski podatki, pa tudi literarni opisi namreč pričajo, da se v praksi ta standard normalnosti pogosto ni mogel realizirati. Mati brez moža, nezakonske matere, sicer poročene matere, katerih možje so delali v tujini, da so lahko preživeli družino – ti in podobni družbeni fenomeni kažejo, da je bila klasična monogamna družina velikokrat bolj želja kot resničnost, bolj ideal kot stvarnost. In v tem je tudi njena moč med Slovenci in Slovenkami. Če nečesa ne živiš, pa bi to rad, če nečesa ne izkusiš, pa bi to rad – to, se zdi, je najboljši recept za nerealistično idealizacijo želenega in hotenega. To konec koncev vedo tudi moderne strategije trženja in oglaševanja. Hrepenenje in idealiziranje je jamstvo trajnosti. Izkušanje in življenje je namreč vedno povezano z dezidealizacijo. Če nekaj živiš in izkusiš, se namreč lahko prepričaš, da ni idealno. Celo več. Prepričaš se lahko, da tega sploh nočeš. In se temu lahko odrečeš. In sentimentalizacija monogamne družine pri Slovencih in Slovenkah ima vsaj pri meni izjemno pogosto natančno ta priokus. Najbolj se je oklepajo tisti, ki je nimajo, je niso izkusili ali pa je niso uspeli uresničiti.

Neobstoječi objekt zadovoljitve želje
Družina pri Slovencih in Slovenkah torej funkcionira natančno kot lacanovski objekt mali a, kot namišljeni in v resnici neobstoječi objekt zadovoljitve Želje. Dejstvo, da ga ni, ga ne dela, kot bi se to zdelo zdravemu razumu, nemočnega, ampak nasprotno – močnega. In večnega. Kot je močno in večno hrepenenje Slovenk in Slovencev po srečni monogamni družini.

V tej luči se zdi nestrpnost do relativiziranja monogamne družine kot oblike družinskega življenja ter uvajanje novih oblik družinskega življenja, posebej tistih, ki evidentno kršijo idealno monogamno družino, razumljivo in logično. Ne zato, kot trdi katoliška cerkev, ker te nove in drugačne oblike družinskega bivanja kršijo naravni red stvari (ki ga seveda sploh ni – kar je, so samo različni kulturni in simbolni redi), ampak zato, ker zanikajo obstoj objekta mali a. Če kdo, bi morala prav katoliška cerkev to dejstvo nadvse dobro razumeti, saj katoliški, pa tudi krščanski Bog nista nič drugega kot obljubljeno mesto zadovoljitve Želje, torej še en objekt mali a. Ukinitev tega objekta je namreč vezana na pristanek posameznika, da biva brez prave in končne zadovoljitve. Pomeni med drugim tudi zahtevo po radikalni desentimentalizaciji bivanja na ravni posameznika, kar pa je nekaj, česar v Sloveniji nočejo niti katoliki in katoliška cerkev niti istospolno usmerjeni. Paradoksalno namreč prav slednji najbolj sentimentalizirajo družino in družinsko bivanje. Če se heteroseksualci hočejo ločevati, se homoseksualci hočejo poročati. Prišlo je torej do zgodovinskega preskoka: idealizacije družine danes v Sloveniji ne izvaja le katoliška cerkev, ampak prav tako istospolno usmerjeni. Torej je treba oboje videti kot nosilce tradicije in kot tradicionalne akterje. Le v različnih preoblekah. V tej luči bi morala katoliška cerkev, če bi razumela, za kaj gre, in če bi razumela socialne, zgodovinske in kulturne generatorje lastne moči, istospolno usmerjene podpreti. Bolj, kot si misli, je namreč z njimi na isti strani.

Odrekanje sanjam
Iz povedanega tudi sledi, da je iluzorno pričakovati, da bo prepričevanje in razglabljanje o enaki upravičenosti in naravnosti različnih tipov družine kdaj rodilo pričakovane rezultate. Polje razuma je omejeno. In prav tako polje prosvetiteljskih in pedagoških aktivnosti. In ne samo to. Je tudi naddoločeno z logiko nezavednega in zato tudi z logiko Želje ter njenega imaginarnega objekta zadovoljitve. Ljudje lahko vemo, da določena oseba ni dobra za nas, a jo kljub temu – oziroma natančneje, prav zaradi tega – ljubimo. Noben argument proti te ljubezni ne more ukiniti. Praviloma je prav nasprotno: argumenti proti jo le še poglabljajo, okrepijo in delajo bolj stabilno. Enako je v razpravljanjih o enakovrednostih različnih tipov in oblik družine. Argumenti, ki naj bi dokazovali, kako so družine med na primer istospolno usmerjenimi enako dobre, funkcionalne ipd., ne odpravljajo idealizacije klasične monogamne družine, ampak jo predvsem in vsakokrat znova krepijo. Če obstaja kakšno zdravilo zoper to idealizacijo, je to konkretna izkušnja. Tisti, ki imajo za sabo grenko izkušnjo bivanja v na videz idealni monogamni družini, so prav gotovo manj nagnjeni k njeni idealizaciji kot tisti, ki te izkušnje nimajo.
Negativna izkušnja je argument za to, da se človek odreče svojim sanjam. Ne nujno zadostni, vsekakor pa bistveni argument.

Družina pri Slovencih in Slovenkah funkcionira natančno kot namišljeni in v resnici neobstoječi objekt zadovoljitve Želje. Dejstvo, da ga ni, ga ne dela, kot bi se to zdelo zdravemu razumu, nemočnega, ampak nasprotno – močnega. In večnega. Kot je močno in večno hrepenenje Slovenk in Slovencev po srečni monogamni družini.

Idealizacije družine danes v Sloveniji ne izvaja le katoliška cerkev, ampak prav tako istospolno usmerjeni. Oboje je treba videti kot nosilce tradicije in kot tradicionalne akterje. V tej luči bi morala katoliška cerkev, če bi razumela, za kaj gre, in če bi razumela socialne, zgodovinske in kulturne generatorje lastne moči, istospolno usmerjene podpreti. Bolj, kot si misli, je namreč z njimi na isti strani.

Tradicionalne monogamne družine se najbolj oklepajo tisti, ki je nimajo, je niso izkusili ali pa je niso uspeli uresničiti.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Idealiziranje-Tradicionalna-Druzina