Kaos na velikih in majhnih bojiščih po vsem svetu. Univerzalna svetloba pa se nasprotno izraža v glavah in srcih tistih, ki bi se radi osvobodili pritiska življenja nasprotij. Kaos podira trhlo zgradbo utvare in prevare. Vseprežemujoča svetloba pa nasprotno vselej omogoča jasno prepoznati, kateri smeri je treba slediti, da bi lahko zavzeli svoje mesto v novi stopnji razvoja Božankega načrta.

Živimo v zelo čudnem času. Kdor pomisli na vse grožnje orožja, ki ga kljub pogovorom in načtrnem razorožitvi, še veliko, se ga v srcu poloti tesnoba. Vendar ta strah lahko premagamo. Lahko se naučimo spoznati relativnost svojega krhkega življenja in se osvobodimo strahu pred smrtjo. Kajti kaj je smrt drugega kot oditi iz prebivališča, v katerem ni več mogoče prebivati?

Tako gledano ne more sila in strah pred uničenjem do živega človeku, ki je sposoben osvoboditi se. Konec koncev se mora osvoboditi. Ni več časa za filozofiranje o zanimivih kulturah, ki razpadajo pred našimi očmi. Ni vač časa za razprave o bolj razumni in manj razumni rešitvi, kajti besede so prazne in številna dejanja nosijo kal uničenja in smrt v sebi. Predvsem misli so velik povzročielj onesnaževanja , verjetno največji na sploh.

Vsakdo se sooča s kaosom, ki se ne kaže samo v daljnih deželah. Je že pred našimi vreti, ni več daleč od našega doma. V mnogih primerih je že v naši hiši in se tako tako rad prepleta z vrednotami, ki jih negujemo. Kdor se vsakdan srečuje z otroci , je prepričan, da danes otroci niso več isto kot otroci "starih dobrih časov". Mladino današnjega časa premetava sem ter tja kot pink ponk žogico in to zelo konkretno doživlja. Je sredi kaosa današnjega časa. Z njo si igrajo sile , izbruhnejo, ko opuščamo stare vrednote in podiramo vse staro. Nima zaščite pred to silo , kar občuti. To tudi jasno pokaže. Pretresena je ob doživljanju čustvenih svetov, ki jo ogrožajo.

Sedanjost je osupliva. Nad človeštvom divjajo poplave in kar ni trdno zakorenijeno v duhovne norme novega časa Javlja se kaos, toda hkrati prodirajoča svetloba trpečim srcem podarja tolažbo in razsvetlenje. To je ogromno bojišče med svetlobo in temo, obupni boj teme z razdovajočo se svetlobo. Vsak človek je prav do zadnje celice priklenjen na kolo nastajanja, razcveta in minevanja. Naraščanje kaosa in preučovanja njegovega ozadja niso optimistični.

Obstaja pa drugačno mišljenje, ki zasluži našo popolno pozornost. Izhajamo iz tega, da obstoja Božanski načrt za naš svet. Denimo, da je ta načrt danes dosegel točko razvoja na kateri se lahko večje število duš reši propada. Naivni bi bilo misliti, da bo sedem milijard prebivalcev Zemlje, ladhko uprlo temu načrtu s svojim denarjem, močjo in tehniko! Pri preboju vseh teh ovir, ki jih je človek zgradil kot posameznik ali kot skupina, bi upiranje predstavljalo za svetlobo le malo več truda. Povzročilo pa bi dodatno katastrofo. Toda do preboja bo prišlo. Vse, kar je Božanskem načrtu na poti, bo odstranila blaga sila ali pa trda roka.

Kaos je nastal zaradi upiranja in zavračanja Božanskega načrta, torej zaviralne reakcije na Svetlobo, ki želi rešiti človeka in dvigniti njegovo življenje na višjo raven. Svetloba postavlja človeka pred izpolnitvijo njegove življenjenske naloge: vstajenje v Svetlobi in s svetlobo ali propad v temi. Nekoč smo slišali reči mlade, ki so soočali s to potjo." To pot smo iskali, toda da smo jo že našli...ne, to je neverjetno. Najprej bomo še nekaj časa opazovali". Kdor tako govori, z vso silo zaluputne vrata in kdo ve kako dolgo bo trajalo do nove priložnosti.

Kaos torej narašča. Vlada negotovost, ker ljudje niso dovolj budni in jih pri zaznavanju ovira zožena zavest. Ne razumite napačno, nikakor ne želimo posploševati. Kdor ni zaprl vrata in je stopil na pot notranje osvoboditve, ne potrebuje vzpodbude. Kdor pa meni, da bo hodil po poti in hkrati živel v uveljavlenju samega sebe in lastnih kvalitet, je človek, ki je sedel pred nebeškimi vrati in čakal, da se odprejo. Zaspal je in se prebudil, ko so se vrata zopet zaprla.

Tisti, ki se še obotavlja, je naš bližnji, ki se ga polotila potrtost. Zanj velja naša vzpubuda ostati buden in se zavedati.

V vsakem življenju pride do kritičnega trenutka prepoznavanje prave poti osvoboditve, razločno pa se kažejo tudi nasprotne sile. Kasneje se pokaže, ali je vera dovolj močna, če je Kristusova preobrazba v človeku rodila sad, če lahko premaga strah in obotavljenje. Tedaj se bo pokazalo, ali je klic Svetlobe nešel odmev, če bo človek šel po poti samospoznanja in bo notranje dovolj močan, vztrajati pri tem. Kajti na poti notranje osvoboditve gre za neomajano zvestobo hoditi slozi kaos in bedo. Kdor se usede, da bi počival, ga lahko zaradi zožene zavesti premaga spanec, ki ugasne tlečo luč v notranjosti.

Kdor pa se z vztranjostjo in na podlagi resnične globoke vere premaga neodločnost, se ne bo zazibal v spanec in s tem povzrožil smrt svetlobe v sebi.

Konec.