NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 16-dec
  • Stephen Turoff – Individualne terapije
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 17-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo
  • Čas obdarovanja

  • sreda 18-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 19-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • petek 20-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • sobota 21-dec
  • X-mas Artish v Kuchi
  • Pohod z baklami in 3 kralji

  • nedelja 22-dec
  • Božični Artish v Radovljiški graščini

  • ponedeljek 23-dec
  • Likovnost je kul! v čamcu

  • torek 24-dec
  • Galerijska umetniška promenada

  • sreda 25-dec
  • Božični ples v Festivalni dvorani

  • četrtek 26-dec
  • ANA MRZLA MARIBORSKA - Vragolije uličnih gledališč

  • petek 27-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • sobota 28-dec
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto

  • nedelja 29-dec
  • Družabni plesni večer v Ljudskem domu Šentvid

  • ponedeljek 30-dec
  • Galerijska umetniška promenada

  • torek 31-dec
  • Otroško Silvestrovanje Velenje 2019

  • sreda 01-jan
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 02-jan
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • petek 03-jan
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 04-jan
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto

  • nedelja 05-jan
  • Novoletna predstava Zgodba o Lipici

  • ponedeljek 06-jan
  • Čitalnica igralnica - Branje, igranje, druženje, pravljice

  • torek 07-jan
  • Mačje drsališče - ustvarjalna delavnica

  • sreda 08-jan
  • Maribere: Štoparski vodnik po galaksiji

  • četrtek 09-jan
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • petek 10-jan
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zdrav in nezdrav občutek krivde   
    ponedeljek, 3. julij 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Kaj je krivda?
    Krivda je neprijetni občutek, ki ga oseba občuti, ko oceni, da je naredila nekaj škodljivega, kar odstopa od njegovih osebnih norm, načel. (dr. Zoran Milivojević)

    Krivda spada med t.i. neprijetna, negativna čustva. Zato nekateri menijo, da je občutek krivde vselej nekaj škodljivega za človeka – če bi tega občutka ne bilo, bi torej živeli bolj mirno, zadovoljno, osvobojeni travm, pritiskov, nočnih mor. Želja po osvoboditvi od tega občutka krivde je razumljiva. Nezavedno se lahko zgodi, da ta občutek krivde potlačimo (kot 'negativnega čustva'), se mu izognemo, se ne soočimo.

    Gre za vprašanje: kako se osvoboditi, oz. še preje: kakšno je sploh mesto krivde, smisel občutka krivde. Psihiatrija pravi, da je krivda pomemben dejavnik zdrave psihe ter da je zdravo poznati ves razpon čustev, od prijetnih do neprijetnih.

    Najdemo diametralno nasprotna stališča: nekateri trdijo, da je občutek krivde vselej nekaj škodljivega (ker greni, otežuje, blokira). Drugi pa pravijo, da je danes premalo občutka krivde, ker je moralno-etično gledano vse dovoljeno. Vse je tako relativno, da ni več trdne in jasno postavljene meje, stališča med pravim in nepravim, dobrim in slabim. Oziroma: itak ima vsak zase svoje prepričanje, vrednotenje, stališča. Nič več ne velja za objektivno napako, vse je dovoljeno.

    Psihiatrična stroka pravi, da brez občutka krivde ni psihičnega zdravja.

    Stališče psihiatrične stroke: Krivda je potreben občutek, saj je gonilo za spremembo, za spreobrnjenje. Ne da bi v krivdi človek ostal, pač pa šel naprej. Če ni občutka krivde, potem verjetno ta oseba dá krivdo nekomu drugemu in se ne sooči in se ne spremeni. Zdrav občutek krivde vodi skozi bolečino (sočutje s tistimi, ki jih je prizadel) k sebi in k Bogu. Skozi obžalovanje ter sprejetje odgovornosti za popravo krivice (kolikor je mogoče).

    Ali je možno, da človek doživlja občutek krivde, pa sploh ni nič objektivno hudega storil? Da! Npr. da je eden nekomu rekel eno malo manj prijazno besedo, a nič posebej hudega, pa se že sekira kot da bi ga prizadel za vse življenje.

    Ali je možno, da človek čisto nič ne doživlja občutka krivde, pa ga zelo lomi, dela kaj zares slabega (sebi ali drugim)? Da! Npr. da je mož stalno v službi in ni kaj dosti s svojo družino, pa ne zaradi potrebe po zaslužku, pač pa, ker mu tako bolj paše.

    Krivda in sram

    Občutka krivde in sramu se med seboj prepletata. Ko naredimo krivico drugemu ali ga prizadenemo, se počutimo krivi ali nas je sram zaradi tega. Po definiciji pa je občutek sramu bolj vezan na celoto osebe, občutek krivde pa bolj vezan na posamezno naše vedenje, dejanje.

    Sram: Kako sem JAZ lahko to storil! (gnusimo se, se čutimo neprimerne, nepopolne, brezvredne). Spodaj je strah pred zapuščenostjo. Tu je bolj primarni odgovor na fiziološkem in čustvenem področju. Prikriva slabosti in neuspehe.

    Krivda: Kako sem jaz lahko TO storil! (občutje skesanosti, da smo slabi, hudobni). Spodaj je strah pred kaznovanjem. Tu je bolj kognitivno zavedanje odgovornosti. Omejuje razkazovanje in zlorabo moči.

    Sram je bolj vezan na ukvarjanje s samim seboj, kakšni smo pred samim seboj; ukvarjanje s svojimi lastnimi občutki nesprejetosti. Krivda pa je bolj vezana na odnos, na to, kaj smo slabega storili, torej na nekaj bolj oprijemljivega, definiranega, fokusiranega.

    Občutja sramu so v tem smislu bolj egocentrična občutja kot krivda, saj se bolj ukvarjamo s tem, kako smo mi izpadli slabi, kot pa, kako drugi trpi drugi zaradi našega dejanja in kako bi lahko popravili odnos, popravili škodo, delali vnaprej drugače.

    Otroci razvojno različno doživljajo prej eno ali drugo stanje. Deklice bolj sram, fantki bolj krivdo.

    Nezdrav občutek krivde

    1. Odsotnost občutka krivde. Torej sploh ni občutka krivde; otopelost osebe, neobčutljivost osebe.

    2. Pretiran, razpršen občutek krivde. V osebi je vsepovsod prisotna krivda – ob minimalnem prekršku ali pa v splošnem občutju, da oseba ni v redu, da je nekaj narobe z njo.

    Odsotnost občutka krivde

    Oseba ne ve, se ne zaveda, ne prizna, da ga kaj lomi in da dela kaj slabega – sebi ali drugim. Ne sprejme odgovornosti za svoje drže, dejanja. Zatorej se ne bo spremenila. Pa bi bilo zelo potrebno! Lasti si pravico za vse. Ego je v središču – kot edini center gravitacije vse človekove pozornosti. Če gre kaj narobe, so pač drugi krivi; če so drugi utrpeli škodo, so pač oni odgovorni, ker se niso zaščitili.

    Vzroki odsotne krivde: Narcisizem. Neobčutljivost. Asocialne osebnosti, ki naredijo škodo drugemu, a so čustveno tako daleč, da sploh ne čutijo, kako so povzročili drugim krivico in da so za kaj krivi.

    Pot ven iz manjka občutka krivde

    Da taka oseba sploh dovoli, da ji kdo kaj reče, da ji kdo kaj postavi pod vprašaj. Da taka oseba prisluhne, kaj ji nekdo že stalno hoče povedati, pa ona ne more ali noče slišati. Da taki osebi kdo pritisne na vest, objektivno gledajoč.

    Torej, da mi tako delujemo do nekoga, ki je takšen neobčutljivež. Da upamo pokazati, reči, kako se nekje dela krivica. Torej, da se upamo izpostaviti, tvegati.

    Če nekdo dela grdo, ne spoštuje, zlorablja, zganja nasilje: taka oseba se marsikdaj sploh ne zaveda, da dela narobe, da nima pravice. Treba se je odločno postaviti po robu. Ne pa napak razumeti odpuščanja!

    Pretiran, razpršen občutek krivde

    Ko najmanjši prekršek že povzroči, da se oseba doživlja slabo, grdo, pogreznjeno v krivdo ali celo sram. Ko se oseba za vse čuti krivega. Nič ni dovolj dobro narejeno. Nekaj majhnega, pa takšna reakcija! Nesorazmernost. Spodaj je nekaj predhodno prisotnega, kar ob določeni malenkosti oživi. Ko se oseba doživlja kriva, ker je taka kot je, ker ima npr. tako telo kot ga ima. Ker ni boljša, lepša, uspešnejša. Razpršen občutek krivde je v bistvu sram in je trdovraten in je potrebna zelo dolga in vztrajna pot v notranjo ozdravitev.

    Vzroki pretiranega, razpršenega občutka krivde – primeri:

    Zavrnjenost otroka v tem, kar on je (spol, šolski uspeh). Če otrok ni sprejet, bo skušal vse, da bi to dosegel. In če ne bo, se bo čutil krivega – princip otroške psihe, ker je otrok tako zelo odvisen od drugega. Ne more poskrbeti zase in bo vse naredil za odnos, kakršen koli že pač je ta »odnos«. Otrok zelo močno jemlje krivdo na sebe. Zaradi tolike želje po odnosu: raje vzame krivdo nase, da je on kriv, samo da bi ostal v pripadnosti staršem. Otrok je s tem sam in se krivda samo nalaga vanj. Nobenega ni, ki bi bil z njim v teh občutjih in mu pomagal ubesediti, ovrednotiti, poimenovati, predelati, odložiti ter iti naprej.

    Vzrok je lahko čustveno izsiljevanje: npr. »Če bi me zares imel rad, bi ne šel ven s svojim prijateljem.«; ali npr.: »Mi smo vse naredili zate, ti vse nudili, ti pa si takšen/takšna.«.

    Včasih je vzrok nekaj neodžalovanega – kaka smrt, kaka nesreča, kak odhod, itd. Saj v odhodu oz. smrti ljubljene osebe gre za doživetje krivice, za proces odpuščanja.

    Kjer se je zgodila krivica, tam oseba čuti krivdo. Toda pozor: ni nujno, da je bila ta oseba povzročitelj slabega dejanja! Lahko da je oseba utrpela krivico – a občutek krivde je tam prisoten.

    Kako se zgodi krivica, od koga, od česa? Lahko od drugega človeka (slaba beseda, zloraba, nasilje), lahko od »slučaja«, lahko od narave (plaz, ki zasuje, poplava, ki odnese ljudi in material), lahko od ne vem česa vse. Od Boga tudi?! Previdno, da ne mešamo Boga kar v vse, saj Bog daje avtonomijo človeški in zemeljski stvarnosti.

    V preteklosti je bilo v Cerkvi marsikdaj prisotno pretirano krivdanje (vzbujanje občutka krivde, ker nisi tako popoln, kot bi moral biti). Ni čudno, da se danes zato poudarja Bog ljubezen, celo do nasprotnega ekstrema, ko Bog nima več jasne besede kaj gre in kaj ne.

    Kaj lahko v tem najdemo dobrega v Cerkvi? Pot očiščevanja podobe Boga: od hudobnega Boga (policaj, sodnik, kontrolor) do ljubeče podobe Boga (prijatelj, dobri oče in mati, sprejemajoč sopotnik). Nadalje je dana možnost spovedi kot osebna pomoč pri vzgoji vesti. Ena od funkcij spovednika je pomoč k zdravemu občutku krivde. Kolikokrat je spovednik tisti, ki pomaga ven iz skrupuloznosti (krščanska duhovna terminologija za pretiran občutek krivde).

    Pasti pretiranega občutka krivde

    Pretiran občutek krivde, ki je dolgo časa prisoten, lahko vodi v depresivnost, ali pa v obsesivno-kompulzivno nevrozo.

    Ni moči za spremembo, saj se niti ne ve, kaj je dejansko tako narobe – pač vse.  Kdor se za vse čuti krivega, pomeni, da se v resnici za nič ne čuti krivega – v smislu, da bi prepoznal, kaj dela narobe in kaj naj spremeni. Po eni strani je kar komodna taka drža: jamram, a obenem se čutim tako nesposobnega spremembe, da se sploh ne soočim.

    Oseba včasih naredi nezavedno tako, da je lahko kriva – npr. izbira tako visoke in zahtevne cilje, da bo stalno v občutju krivde.

    Pride lahko do paničnega strahu pred občutkom krivde – ko se nekdo sploh ne upa biti kriv, ker bi bilo preveč hudo, nevarno, neobvladljivo. Oziroma: kjer je tveganje preveliko, da kaj narobe naredi, da ga kaj polomi, bo oseba reagirala defenzivno: raje ne bo nič naredila. To vodi v pasivnost in umiranje osebnosti.

    Pot ven iz pretiranega občutka krivde

    Da si upaš povedati, kaj te teži – pogovor, odprtost, zaupanje. Da se zaneseš na nekoga, ki ima bolj zdrav občutek kot ti. Priznanje, da si na tem področju potreben pomoči, zdravljenja.

    Nadalje zdrav antropološki pogled: dovoliti si, da si kot človek omejeno bitje. Torej, da imaš tudi kako šibkost, da storiš kako napako, ter da ni treba vse biti brezpogojno tipi top. Da omejenost in šibkost ne pomeni moralne slabosti. Človek je omejen v svojih fizičnih in psihičnih sposobnostih in v tem ni treba imeti slabega občutka, moralnega mačka, občutka krivde. Bivanjska omejenost je drugo kot moralna zgrešenost: bivanjska omejenost je tvoja danost, moralna zgrešenost pa je človekovo svobodno odločeno in storjeno slabo dejanje.

    Pomembna je zdrava ljubezen do sebe: saj smo pogosto do sebe izredno trdi in zahtevni, kaznujemo sami sebi, si dajemo krivdo. Še drugim je ne bi tako grdo naprtili. Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, pravi Jezus!

    Včasih je na mestu vprašanje: Katere krivice so se ti zgodile? Jih upaš začutiti? Se jih sploh zavedaš? Ali pa misliš, da si pač ti itak kriv in da ni bilo nobene krivice tebi storjene?

    Pozor: drugo bi bilo ostati v nedogled v očitanju, v iskanju krivca. Treba je iti naprej. Ne more pa se iti naprej brez soočenja, ne da bi se šlo skozi občutek krivde in se videlo kaj je na stvari. Dokler krivda ni ubesedena, dokler ni poimenovana, je tako močno prisotna, da smo čisto ujeti. Ko je mogoče zavedati se, sprejeti, poimenovati, odreagirati – tedaj nisem več ujetnik, ustvarja se zdrava distanca (ki ni pozabljanje na silo), in takrat je mogoče iti korak za korakom naprej, predelano – čas pa je vsekakor potreben.

    Pot k zdravemu občutku krivde

    Vzgoja otrok: v družini se največ dá narediti pri vzgoji, od samega začetka: jasnost dogovora z otrokom. Da ga otrok sprejme in če se ga ne drži, naj sprejme posledice.

    Razlikovanje med osebo in med dejanjem. Npr. otroku, ki je med tekanjem padel v lužo: »Kako nemogoč si, vselej si tak, vedno imam delo s teboj.«, bolje: »Rada te imam, ni mi pa všeč, da tako tekaš in padeš v lužo.«

    Bodi notranje pozoren: kdaj prihaja občutek krivde? Ali nikdar ne pride – pozor! Ali zelo pogosto pride – pozor!

    Povečati kapaciteto za sprejemanje dobronamerne kritike.

    Znati poimenovati napako, zgrešenost. Le tako se lahko sprejme odgovornost in oseba lahko kaj spremeni. Poznati oz. naučiti se razmejitve: za kaj sem odgovoren in za kaj ne.

    Da se ne izgovarjamo in ne krivimo v nedogled drugih, pač pa sprejmemo situacijo in prevzamemo naš delež odgovornosti. Npr. lahko, da od doma nisi dobil vse dobre dote, ki bi si jo želel; a nekaj si dobil, sedaj je treba iti naprej in izgovarjanje na napake staršev ti ne more biti alibi za ne vem koliko časa.

    Iskrena in pristna prijateljstva. Da se lahko nekomu zaupaš, da se moreš zanesti na nekoga – jasno zdravo, posebej v tem, kjer rabiš pomoč. Da lahko npr. koga povprašaš: »Ne vem čisto, v dvomu sem, ali sem res napak ravnal v tej in tej situaciji. Kaj bi ti rekel?«

    Zdrav občutek krivde

    Čemu služi občutek krivde? Pove, da sem nekaj naredil napak in mi je kot indikator ter motivacija za spremembo.

    Zdrava krivda je sorazmernost med težo napake (kako veliko škodo sem povzročil) ter med intenzivnostjo občutka krivde.

    Zdrava reakcija na krivdo je: prosim odpuščanja, prevzamem odgovornost za storjeno škodo; obžalujem dejanje in sem odločim nehati s tem (če je še aktualno) ter sem pripravljen kolikor je mogoče poravnati krivico – kadar in kolikor je mogoče.

    Pri tem je pomembno upoštevati, da je odpuščanje druga dinamika in druga kategorija kot prevzeti odgovornost ter poplačati škodo . Odpustiti nekomu, da mi je naredil krivico ne pomeni, da on ne bi poravnal krivice. Poravnava krivice ni nujna, je pa naravna dinamike odpuščanja.

    Pripravil po različnih virih: p. Milan Bizant DJ, študentski duhovnik; kot delovni osnutek predavanja študentom na KŠC Sinaj, post 2008.

    Vir: www.sinaj.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.sinaj.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Zdrav in nezdrav občutek krivde | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,69 seconds