Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dopustim-Prepustim-Odpustim

Dopustim, prepustim in odpustim petek, 31. december 2021 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Veliko smo se že naučili o naših vibracijah. V svojem srcu čutimo svoje želje, čutimo jih z vso dušo in srcem, vemo, da je to vse, kar si želimo, zahvaljujemo se Vesolju, ker nam daje prav to, kar si želimo, vizualiziramo in občutimo, kot da se je vse to že zgodilo, obnašamo se, kot da je vse to že v naših rokah, uživamo v neskončni Ljubezni in Hvaležnosti, ker imamo vse, kar si želimo. A ko odpremo oči, se zgodi…NIČ. Še vedno sedimo v svoji mali sobici in kruta realnost nas prikuje ob tla, občutek hvaležnosti in ljubezni v trenutku zamenjajo razočaranje, žalost, jeza, nemoč, izgubimo vso voljo in se drsajočih korakov podamo v svoj vsakdan, kjer je vse, le tistega ne, kar si tako zelo želimo. Preplavljeni s svojimi nižjimi čustvi zamrmramo sami zase, da vse to niti najmanj ne deluje, zamahnemo z roko in sklonimo glavo. Nikoli ne bomo dosegli, kar si tako zelo želimo. Pojdimo lepo po vrsti, dragi moji. Zakaj ste vrgli puško v koruzo? Ne bom napisala, da vsaka stvar zahteva svoj čas, da za vse obstaja božanski čas, ko nam nebo vendarle položi v naročje tisto, za kar prosimo, da v vas ne izzovem še večje jeze. Nekdo je nekoč zapisal, da se zaveda, da za vse obstaja čas, ki nam nameni, kar si želimo. Ampak, morda kdo ve, koliko časa je treba čakati? Navajeni smo, da vse analiziramo, vse držimo pod kontrolo. Ko sem nekako osvojila lekcijo potrpežljivosti, sem že mislila, da sem na konju. To je to, bila sem »pridna«, naučila sem se čakati, neskončno zaupati. Poglej me, Vesolje, ne sitnarim več. Zdaj končno bo tisto, kar si želim? Začutim posmeh Vesolja. Odgovori mi: »Preberi si, kaj si pravkar izrekla!« Berem, enkrat, dvakrat, tisočkrat. Grem v analizo svojih misli, besed. V Vesolju beseda »NE« ne obstaja. Torej sem pogrnila že na prvem koraku. Se pravi, da Vesolje sliši samo moje sitnarjenje. Naučil-a sem se ČAKATI. Vesolje sliši besedo »čakanje« in mi jo pomnoži. Rad-a čakaš? Dobro, dajem ti čakanje. Vesolje sliši besedo ŽELJA. Imej želje, ne bom ti jih odvzelo. Če ti izpolnim zahteve, ne boš imel-a več želja. In zakaj sprašuješ? Zakaj ponavljaš svoja naročila? Mi ne zaupaš? Vesolje nam daje točno tisto, na čemer je naš fokus. Ljudje si želimo vse takoj. Tako smo naučeni, tako delujemo. Ko si lačen, si vzameš iz hladilnika. Če ni tam, greš v trgovino in si kupiš. Če nimaš denarja, greš na bankomat. Če ga ni tam, dobiš hitri kredit v nekaj minutah brez dokumentacije. Vse nam je dosegljivo. In tako se vedno bolj prilagajamo novim, udobnim načinom življenja. Tako smo si zamislili tudi, da če se nekaj naučimo, je to dokončno in velja za vedno. Uspeh zagotovljen. Obstaja pa majhna, a ne nepomembna razlika med naučenim in kako to uporabljati v praksi. V šoli smo se učili tujega jezika, torej imamo to znanje sedaj do konca življenja. Nekaj let ga ne uporabljamo, se ne pogovarjamo in ne beremo v tem jeziku. In kaj se zgodi? Kot bi se prvič srečali z njim. Tako je tudi z našim duhovnim znanjem. Kaj nam koristijo vi tečaji, kupi prebranih knjig, če ne vemo, kako to živeti. Čudovit je slogan templja MyChi, »živeti duhovnost v praktičnih čevljih«. A le malo jih resnično dojame pomen. Ko nam duhovnost postane vsakdanja navada, praksa, je vse tako enostavno A če vas vse to ubija, utruja, sili v naprezanje, potem to pomeni samo eno, namreč, da niste dojeli bistva. In v tem je smisel prepuščanja in dopuščanja. Dopuščanja in odpuščanja se ne naučimo iz teorije, bistvo je v praksi. Ko začutimo to moč v sebi, šele lahko rečemo, da nam je jasno, za kaj gre. Razumeti je potrebno, da nič, kar se ne zgodi čez noč, ni mogoče urediti čez noč. Če so se nam kilogrami nabirali leta in leta, ne moremo pričakovati vitkosti v nekaj dneh. Tako ni dovolj, da izrečemo željo, da bi se nam uresničila. V neki meri je dovolj. Je vse, kar lahko v danem trenutku naredimo. Da začutimo, kaj je tisto, kar si želimo. Tudi če to pomeni, da ozavestimo, česa si ne želimo. A se za to ne zapenjamo. Ne želimo si npr. nasilnega partnerja. Stop. To je dovolj. Ne ponavljamo več tega, ker Vesolje je začutilo našo vibracijo. Ob tem, ko smo ozavestili, da ne želimo nasilja, smo poslali v Vesolje željo po miru in harmoniji v odnosu. In začnemo vibrirati v tej smeri. Ne ozaveščamo več nasilja, ker s tem, ko se osredotočamo na vibracijo nasilja, ga še več privabljamo k sebi. Se spomnite: na čemer je naš fokus, to privabljamo. Za nas je pomembno samo to, da vemo, da je naša želja že tam, kjer mora biti. In tukaj se začne DOPUŠČANJE. Popolno zaupanje, da bo za nas poskrbljeno, da bomo dobili to, kar si želimo. Takrat, ko bo to za nas najboljše. Na način, ki je za nas najboljši. Da se dobesedno odmaknemo in dopustimo, da se to zgodi brez našega vpletanja. Kot bi naročili npr. čistilni servis in se umaknili iz prostora, da nam ga oni očistijo. Logično. Ali nam je bolj logično, da stojimo pri čistilcih in jim s prstom kažemo, kaj narediti, kako in predvsem v kakšnem času? To je dopuščanje. Na nas je samo to, da oddamo naročilo, se umaknemo in prevzamemo naročeno. Vmes pa se ne vpletamo, ne sprašujemo kako in kaj bo urejeno. Kaj pa pomeni potem ODPUŠČANJE? To pa je najvišja oblika, ki jo zakon privlačnosti ima. Pomeni pa dobesedno to, da se vedemo, kot da nam je čisto vseeno, če željeno dosežemo ali ne. Pa ne na tak način, da skušamo prelisičiti Vesolje kot lisica v basni o Lisici in grozdju, ko se lisica, ki vidi, da je bila opazovana pri kraji grozdja obrne, češ, saj je tako ali tako prekislo. Vse, česar ne začutimo v sebi, ne moremo realizirati. In Vesolje ne bere naših misli, temveč vibracije. Če razmišljam o tem, da mi je vseeno za tisto kislo grozdje, v meni pa vse kriči po njem, Vesolje to zazna. Če mi je nekako uspelo doseči popolno zaupanje, da mi bo Vesolje namenilo, za kar sem prosila (dopuščanje), kako naj ga sedaj prepričam še to, da tega pravzaprav ne potrebujem? Najprej razčistimo, zakaj si pravzaprav nekaj želimo. Običajno zato, ker smo prepričani, da nas bo to osrečilo, spremenilo življenje, da bomo s tem izpopolnjeni in srečni. To pomeni, da se bodo naša čustva dvignila na višje vibracije. V sebi bomo čutili, da smo srečni, hvaležni, ljubljeni, izpopolnjeni. Ampak samo, če dobimo, za kar smo prosili. Premislimo, če morda obstaja še kaka druga pot, da to dosežemo? To notranjo srečo in izpopolnjenost. Seveda obstaja. Ljubezen do sebe, hvaležnost do drobnih stvari, ki nam bogatijo naše življenje. Meditacija, vizualizacija, ko v srcu in duši začutimo vse to, kar si želimo. Ta čustva nam pokažejo, kako je vse to imeti v svojem naročju. Takoj, ko zapremo oči in se potopimo v svoj notranji svet. Na ta način lahkotno in sproščeno v sebi čutim vse tisto, kar bi mi sicer prinesla moja izpolnjena želja. In če to lahko doživim že samo tako, da preprosto zaprem oči, zakaj bi mi bilo potem sploh pomembno, da se moja želja izpolni? To pa je bistvo odpuščanja. Ko nam naša želja postane tako zelo »nepomembna«, da nič hudega, tudi če se ne uresniči, ker čustva, ki bi mi jih pričarala, lahko dosežem tudi drugače – takrat sem pa popolnoma pripravljena, da odprtih rok sprejmem realizacijo svoje želje. Namaste, Romana Kos Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net