Tukaj, zdaj, kristalno zavedanje sebe, trenutka. Naenkrat se prostor prekril v meglico in zrla sva si iz oči v oči. Še kako je živ, velik, mogočen in rdeč zmaj. Še preden sem se prav zavedala njegove prisotnosti, je z vso silo bruhnil ogenj vame.

Njegov ogenj je ciljal naravnost v prsni koš, kjer je tudi ostal. Sprejela sem njegovo moč, brez kančka strahu. Toliko vprašanj, občutij in spoznanj te spreleti, a življenje je šlo naprej s svojim tokom. Nekega dne doživim videnje.

Razkrila mi je svojo preteklost. Svoje nezaceljene rane, obup, ki še vedno visi nad njo, kot prepad, iz katerega ni rešitve. Saj ne, da je ni. Zamislim se. Nad tem kar preživlja, nad njenim zakonom, ki se mu samo tako reče, še posebej nad njenim razmišljanjem, da je to karmična zveza, brez katere ne bi nikoli toliko zrasla in toliko zase naredila.

Vmes me razjezi, ker ne razmišlja s svojo glavo, saj polaga vse svoje življenje v roke osebi, ki vidi njene vzorce, prejšnja življenja in ji na ta način vsiljuje svoje mnenje, češ da se v tej zvezi mora učiti sprejemanja in dajanja ljubezni. Da mora odplačati kazen…

S kakšno lahkoto predramiš razburkano morje v navalu vseh čustev, ki udarjajo proti meni.

Dvig vreden jemanja diha, brez ustrahovanj, saj ne želim prestopiti mejo v kateri izbrišem svoj obstoj.

Dvig je le odprta rana, katera se pripravlja na celjenje s svojim spuščanjem.

V iskanju izgovorov, da dokažeš, kako vso to lepoto zmore izbrisati tvoj dotik prepričanj, da nič ni večno.

Ko bledi tvoja senca v moji svetlobi, šele takrat uzreš tudi sam božansko prisotnost tega kar si.

Vrsto let sta bila skupaj. Kot mož in žena namreč. On gospod z višjim položajem, ona krasotica v najlepših letih. Saj. Vse je bilo »super« dobro, na zunaj še posebej, če ti dober status pomeni imidž vzgleda vsem ostalim, ki se sprašujejo» kaj imaš?«. Torej nič takšnega razen nekje, ko ni bilo prav nič »super«. Tam v postelji ni šlo. In to nikoli. Vso kolono let je bilo vse skupaj nič od nič ali pa samo obvezna domača naloga, ki ti gre že vnaprej na bruhanje.

To ravno ni najbolj navadno, tudi naravno ni, zdravo še manj, razlog je pa lahko takoj jasen. Ker narava zahteva svoj svet, ga je tudi našla. Pri vsakem posebej in na svoj način. In ta svet je končno po toliko in toliko letih razdelila tako, da je začel živeti vsak po svoje v različnih mestih. Sedem let se nista videla, tudi slišala ne, razen pisane sms-besede.

Da sem se spomladi leta 2009 znašla v bolnici in potem cel teden ležala na Očesni kliniki, je zgodba za prisluhniti.

Na svoji zemlji imam vodnjak odprtega tipa.

Od leta 2004, kar sem zemljo kupila. Nevedoč, da vanj zlivajo ostanke škropljenja trt, pa še druge pesticide in strupe, sem vodo uporabljala večnamensko.

Tudi za pranje sadja, zelenjave, tuširanje.

Učil jo je ljubezni – tiste, ki prihaja iz srca in od Boga, da se je njeno srce stopilo že samo ob besedah, ki so prihajale k njej. Dotikale so se vsakega atoma njenega telesa in se razlezle v vsako žilo njenega hrepenenja po življenju, v katerem se počutiš živ. Čeprav je njeno življenje navidezno zavidljivo, njen standard pa nad običajnim povprečjem. Vendar je vse skupaj nično v primerjavi s tem, kar ji je ponujal on.

A bil je samo človek mirnega značaja in preproste zunanjosti, ki je izstopal zaradi božjih vrlin, ki niso na dosegu vsakomur, četudi bi takšne vrline hotel imeti. Kajti vrline srca so božji dar neprecenljive vrednosti z neskončno močjo in katerih v običajnem svetu ne moremo kar tako zajeti. Zajame jih lahko le tisti, ki je za ljubezen povsem odprt, njegovo srce pa se dotika točke univerzalne ljubezni, ki se spoji s točko življenja tukaj in zdaj.

Dihala je te besede, živela z njimi in se ljubila z njimi, da so z njo postajale eno. Kar nekam preveč presunljivo so se zasidrale tja, kjer je ponovno začutila, da zmore ljubiti.
Ne da bi tako vede hotela, le njeno čutenje je vzvalovilo v utrip dihanja, ki se zrcali v tisočerih slikah ponovnega rojstva čiste ljubezni.

»Če ne boš priden, te bo bogec štrafal«, se zasliši glas babice, ki hoče nekaj dopovedati svojemu vnuku.

»Kje pa je ta bogec?« je radoveden prelep fantiček približno petih let.
»Vsepovsod je!« odgovori babica.
»Mu bom kamenček v glavo vrgel, da bom videl, kaj mi bo naredil!« draži fantič svojo babico.
»To pač nikoli ne smeš. Bogeca ne smeš nikoli izzivati, je preveč hud!« mu skuša babica glasno prepovedati.
»Potem ga bom pa brcnil«, je odvrnil vnuk in je močno brcnil v zid tik ob izložbi, bolj za šalo, kot zares. Takoj za tem pa je odletel nekaj metrov naprej in čakal, kaj bo. Babico seveda in se ji na ves glas smejal.

Posnetek preteklosti. Smeh, radovednost in živost njenega duha je povedal marsikaj. Spominjam se. Je hči zelo vljudnih in prijaznih staršev, ima pa brata, ki je celostna kopija njih, ona pa je original ali živo nasprotje vseh.

Sošolki sva….le, da so njeni hormoni tako nabiti in tako radoživi, kar se zaljubljenosti tiče, da je ni bilo moč ustaviti. Najrajši se je gibala tam - v moški družbi, da je lahko potem sanjarila, čeprav sem jo zelo težko dohitevala v koga je že…

Zanimivo. Njena radoživost se je nadaljevala tudi v srednji šoli. Večno je bila zaljubljena, nikoli pa nisem mogla vedeti v koliko. Ponavadi jih je naštevala, kot lahko šteješ prste na eni roki. Za mlado punco je bila vsekakor izjema, za žensko pa nepopisno privlačna. Fantje so jo enostavno klicali Črna Vila. Ni bila manekenka, vendar nenavadno čarobno lepa, njeno srce pa je kar naprej prekipevalo od sanjske ljubezni, v katero so jo silili mladostni hormoni. Že takrat sem lahko tako opazila. Skoraj se ne spomnim časa, da mi ni hitela pripovedovati še kaj drugega razen o dobrih tipih, katerih se takoj naveliča, ker jih je preveč. Rada bi bila z vsemi, a kako? Seveda ni zmogla, čeprav se je vsak njen prosti čas ponavadi vrtel okrog organizacije zmenkov.

Veš. Izvedel sem, da si se poročil, da ste dobili tudi naraščaj. Naj bo sreča  z vami!

Veš, me pa zaboli, ker sem pričakoval tvoj klic v bolnico, za obisk bi bilo predaleč,  tega se zavedam in vem tudi, da so te o tem obvestili. Ne vem pa s čim sem si to zaslužil. Spomnim se malo nazaj,  ko smo bili še družina, delal si v Avstriji. Po telefonu so mi sporočili, da si v bolnici v  Filedbahu  v Avstriji, kakor najprej sem te obiskal.  K tebi pa me je popeljal moj prijatelj, sam sem bil preveč pretresen, da bi sam sedel za volan.

Verjamem, da si že pozabil na dan,  ko bi moral iti na zaključni izlet kot  osmošolec. Takrat me je nekaj opozorilo,  da  ti ne smem dovoliti iti na izlet. Doma ste me rotili  ti, mami,  in sestra Jožica….jokali ste, bil sem deležen grdih besed in obtožb,  ker nisem popustil si ostal v šoli pri  pouku.  Tvoji sošolci pa so odšli na izlet. Ti  pa si  v sebi nosil verjetno jezo in sovraštvo za mojo nerazumno prepoved.  Mislim  pa, da ste še isti dan izvedeli v šoli za nesrečo.

Mimogrede sva se srečala, življenje pa, kot da je hotelo nekaj več. Človek včasih pogleda človeka, brez da bi hotel ali pa je to tisto – naključje vendar, ki se mora zgoditi.

V nekaj besedah običajne izmenjave, me človek kar naenkrat vpraša:
»Ali si zaročena?«

Uf, kako daleč in mimo mojega razmišljanja, najprej pomislim, kar tako, da bi imela mir in odšla naprej, pa odgovorim z dvoumnim »Mhm«.

»Potem si pa ti bogata« odgovori.

Idilična belina in spokojna zimska tišina. Tudi jaz počivam, lenobno umirjena in kakor peresce lahkotna - moja krošnja se je vsa otresla, na moje golo vejevje pa kakor tančica nežno sedajo drobceni snežni kosmi.

S ponosom občudujem svoj odsev v bližnjem zamrznjenem tolmunu, kako postajam iz ure v uro čedelje bolj elegantna v svetilkajočih se srebrnobelih kraljevskih oblačilih.

Človeka mora zadeti v srce, ko vidi na bolniški postelji človeka, ki je bil še pred enim letom povsem zdrav, nasmejan in dober človek. Človek predan Bogu, včasih je šel v cerkev tudi med tednom, ker mu je bilo hudo, da vaški župnik opravlja svoje poslanstvo, vendar ni v cerkvi skoraj nikogar, da bi to poslanstvo lahko delil z njim, saj med tednom enostavno ni bilo ljudi.

Človek je naenkrat zbolel, odpovedale so mu mišice, najprej v nogah, pozneje se je bolezen preselila na vse dele njegovega telesa, celo na notranje organe. Vse skupaj v enem samem dobrem mesecu, zdravnikom pa ni uspelo postaviti diagnoze vse do danes. Ker se je odpoved delovanja mišic preselila tudi na njegova pljuča, odvajanje urina in blata, je njegovo telo postalo razvalina za napeljavo cevk skozi usta in to 24 ur na dan.

Spočet si bil v telesu, in v ta svet si se rodil skozi telo, da bi izkusil bivanje v telesu. Svojo prvo hrano si prejemal iz materinega telesa, in potreboval si prisotnost nekoga, da si v zgodnjem obdobju tvojega prihoda na ta svet lahko preživel. Telesna bližina nekoga je postala zate simbol ljubečega sprejemanja in tvojega obstoja.

Ko si odraščal, je raslo tvoje telo, večalo pa se je tudi tvoje zavedanje. V svoji okolici si videl oblike in videl glasove, ki so pritegovali tvojo pozornost. Predmete okoli sebe si si želel dotakniti, jih okusiti, in jim dati nek pomen. Osebe so ti dajale hrano, te oblačile, previjale, in te sprejemale, zato si čutil njihovo telesno bližino kot nekaj prijetnega.

Obstaja izjemno močna sila, za katero do sedaj znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki vključuje in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju in pri nas še ni bila prepoznana. Ta univerzalna sila je LJUBEZEN. Ko so znanstveniki iskali enotno teorijo vesolja, so pri tem pozabili na najmočnejšo nevidno silo.

Ljubezen je Luč, ki razsvetljuje tiste, ki jo dajejo in prejemajo. Ljubezen je gravitacija, ker zaradi nje nekateri ljudje čutijo privlačnost do drugih.
Ljubezen je moč, ker pomnoži najboljše, kar imamo in dovoli človeštvu, da ne ugasne v svoji slepi sebičnosti. Ljubezen razvija in odkriva.
Za ljubezen živimo in umremo. Ljubezen je Bog in Bog je Ljubezen.

Star, slaboten, onemogel mož je živel v hiši svojega sina, njegove žene in štiriletnega vnuka.

Starčeve roke so se tresle, njegov pogled je bil zamegljen in korak opotekajoč in negotov. Vsa družina je jedla skupaj pri isti mizi. Toda dedkove tresoče roke in opešan vid so te obrede napravili zelo težavne.

Kroglice graha so se kotalile iz njegove žlice in hrana se je stresla po tleh. Ko je segal po kozarcu, je s svojimi nemirnimi rokami razlival mleko po mizi, prtu in po tleh. Sina in njegovo ženo je ves ta nered začel močno dražiti in jeziti.

V teh dneh veliko slišimo o iskanju krivcev za dvodnevno zamudo s pritožbo na zahtevano vrnitev večmilijonske subvencije od EU. Že leta iz dnevnih poročil izvemo, da je menda kar vse opravljeno in poslano šele zadnji dan. Ali je vsa krivda le na enem ali več ljudeh, prepuščam vpletenim. Menim, da je delo teže dobro opraviti šele v zadnjem trenutku.

Ni treba s prstom kazati na zadnjega v dolgi verigi odločanja ali celo prelaganja dela na druge ljudi ali službe. Ni kriv nekdo, ki predstojnika npr. vpraša, katera zadeva je najnujnejša, pa dobi odgovor, da prav vse. Potem pa marsikdo od pridnih mravljic odnaša delo še domov, s čimer tudi družina ni zadovoljna.

Življenje je izziv in enkratna priložnost, zato je prav, da ga vzamemo zares. Skoraj vse je odvisno od mene: kaj bom napravila iz okoliščin in danosti, v katero smer bom krenila, kako bom svoj potencial razvijala, koliko se bom iz tujih in lastnih izkušenj naučila. Vsepovsod, kamor se ozrem, vidim veliko topline in lepote. Vidim sadove življenja.

Vidim angele brez kril. Še so svetniki med nami. Sleherni ima vsaj kanček svetniškosti v sebi in verjamem, da v slehernem prej ko slej prevlada njegova dobra stran. Niso toliko važna leta, važno je, da si zraven, da čutiš pripadnost. Pojdi za notranjim glasom, odkrij svojo poklicanost, ne ravnaj se samo po občutku in ne stavi vsega na razum.

Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega pet letnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

»Ati, te lahko nekaj vprašam?«
»Ja. Kaj je?« je odgovoril oče.
»Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?«
»To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?« je oče odgovoril jezljivo.
»Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?« je prosil mali dečko.
»Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.
»Oh,« je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, »Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?«
Oče je postal zelo nejevoljen. »Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice.«

Skozi zgodovino Slovenije lahko vidimo vedno več korupcije, klientelizma, mafijske velekraje našega skupnega premoženja, nedelovanje policije in sodstva, antisocialno politiko vladajočih struktur, skratka popolno razgradnjo in pogreb države.

Vsi protesti civilnih združenj na predstavnike oblasti niso imeli nobenega vpliva.
Kar te ljudi na oblasti res zanima so zgolj njihove lepe plače, privilegiji in provizije za karkoli.
Ali obstaja kak legalen način kako jih prisiliti, da začnejo delovati v naše skupno dobro?.
V to sploh ne dvomim.

Dojenčka v maternici se pogovarjata:
- A verjameš v življenje po rojstvu?
- Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
- To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?
- Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
- To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
- Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.

Piše: Darja Zgonc v Vivi www.viva.si

»Spomnim se, da sem se, ko sem si kot mladostnik zaželel videti Himalajo, kar malce ustrašil samega sebe, saj je bilo to takrat zelo drzno razmišljanje. Doslej sem bil tam že več kot štiridesetkrat; enajstkrat sem stal na vrhovih osemtisočakov in s tem presegel svoje najdrznejše sanje,« pripoveduje Viki Grošelj, vrhunski alpinist, ki je osvojil tudi najvišje vrhove vseh celin. Zdaj ima pred sabo nov izziv – prehoditi ves Nepal: »S tem sem se pravzaprav ukvarjal petintrideset let, le da tega nisem počel načrtno. Osredotočen sem bil na alpinistične cilje, ki jih sedaj želim povezati med seboj.« Del tega načrta je bila tudi njegova aprilska pot v Nepal, ki se je začela s potresom.

Zgodba sega nazaj, ko sem delala z romskimi otroci in na domu izvajala učno pomoč. Projekt se je izvajal preko javnih del preko centra za socialno delo.

V začetku so mi celo rekli, če ne zmoreš ni problema. Zato sem si rekla.. poskusna doba 3 mesece do takrat vztrajaj ne glede na vse .. potem pa ali pusti ali nadaljuj. In je šlo brez kakih večjih vznemirjenj.
Našli so se takšni in drugačni komentarji znancev, prijateljev in naključnih oseb, ki so imele svoje mnenje o Romih že izoblikovano in od njih prejela marsikateri »koristen« nasvet.

Ko sem v osnovni šoli, hodil proti domu s součenci, se mi je večkrat ob veselem čebljanju, pot proti domu zdela kratka in vesela.

Tako je bilo dan na dan, in nekega dne, sem se odpravil z sosedo po gozdni poti domov.
Vse je bilo tako naravno, kar postavila sva se eden ob drugega in se napotila proti domu.
Hodila sva, se ustavljala, vonjala občudovala rože, travo, se pogovarjala in tako prišla domov.

Bilo je kot nekaj vsakodnevnega, a vendar, je v tem bilo nekaj čudežnega, ki se je skrilo in vtkalo
v to mojo tako kričeče barvito, a vendar medlo vsakodnevnost.