Ko sem v osnovni šoli, hodil proti domu s součenci, se mi je večkrat ob veselem čebljanju, pot proti domu zdela kratka in vesela.

Tako je bilo dan na dan, in nekega dne, sem se odpravil z sosedo po gozdni poti domov.
Vse je bilo tako naravno, kar postavila sva se eden ob drugega in se napotila proti domu.
Hodila sva, se ustavljala, vonjala občudovala rože, travo, se pogovarjala in tako prišla domov.

Bilo je kot nekaj vsakodnevnega, a vendar, je v tem bilo nekaj čudežnega, ki se je skrilo in vtkalo
v to mojo tako kričeče barvito, a vendar medlo vsakodnevnost.

Minila so leta in čez nekaj let sem se nenadoma spomnil ravno te poti domov, čeprav sva samo enkrat šla tako skupaj domov.

Po 20 letih.

Človek ne more verjeti, kako se doživetje resnične sreče, v nas tako globoko vtisne, ne da bi vedeli.

Čebljanje, nerganje, vsakodnevne neumnosti, so ostale kot nekaj povprečnega, ta vsakodnevna sreča, ki veliko pove in tako malo doživi, čeprav je za naš uk najverjetneje tudi to potrebno.

Ta odhod domov, pa je bil vtisnjen kot doživetje tako globokega miru in sreče, čeprav sem takrat vse to bolj samo doživljal, kot se tega v vsej polnosti zavedal.

Spoznal sem, kako globoko se vtisnejo v nas dogodki, ne da bi vedeli.

Vedite, da se to, kar je od resnične ljubezni in miru, kljub vsemu trušču in nesreči, ki nas spremlja velikokrat v življenju, v nas tako globoko vtisne, da tega ne pozabimo.

To za zmeraj v nas ostaja kot neka tiha obljuba, ki nas navdahne, da si upamo rasti k novemu drugačnemu in resnično dobremu.

Če daje takšno srečo že čisto malo zavedanje vsega tega, kakšna sreča je šele ob zdravem polnem zavedanju resnične biti h kateri se resnično na pravi način splača rasti.

To ni zahtevanje zunanje tišine, ampak življenje v ljubeči zdravi tišini.

Komaj ko to izpolnimo, lahko komu, ki to išče tudi resnično pomagamo.

Ampak poudarjam in v tem ne izvzemam nobenega niti sebe, ne ko samo o tem govorimo, ampak kadar to je.

Zato tudi vsem ostalim pri tem želim vso srečo.