Razkrila mi je svojo preteklost. Svoje nezaceljene rane, obup, ki še vedno visi nad njo, kot prepad, iz katerega ni rešitve. Saj ne, da je ni. Zamislim se. Nad tem kar preživlja, nad njenim zakonom, ki se mu samo tako reče, še posebej nad njenim razmišljanjem, da je to karmična zveza, brez katere ne bi nikoli toliko zrasla in toliko zase naredila.
Vmes me razjezi, ker ne razmišlja s svojo glavo, saj polaga vse svoje življenje v roke osebi, ki vidi njene vzorce, prejšnja življenja in ji na ta način vsiljuje svoje mnenje, češ da se v tej zvezi mora učiti sprejemanja in dajanja ljubezni. Da mora odplačati kazen…
Toda te ljubezni resnično ni bilo nikjer čutiti, ne otipati, razen stereotipa - »prisilni mus«. Med njima sem opazila le brezčutnost in hladnost, ki te odbije, če si zraven. Dobila sem to priložnost, da sem lahko videla oba in se družila z njima kar nekaj ur. Kakšno nasprotje in suhoparnost besed je lila iz obeh, se ne da opisati. Saj ne da bi polagala besede na prvo mesto, ker dobro vem kaj so samo besede. Ko pa slišiš in vidiš totalno vztrajanje pri svojem, ko se mora ženska na vsak način prilagoditi, če tako hoče ali noče, ker ne zna drugače, pa lahko realno preceniš. Vendar to ni bilo nikakršno prilagajanje temveč samo ugajanje zaradi močnejšega nasprotnega pola, ki je zapovedal. »Tako je in amen!« .
Ta ženska ni bila drugega kot nebogljeni otrok, ki se kremži in dela spake, kakor hitro se ji pokaže ta priložnost. Ko se je njen mož po »zapovedanem« obrnil kam vstran, je ona proti meni začela s takšno »glumo«. Da skoraj nisem mogla dojeti… pri teh njenih letih…., a tako pač je.
Toliko za uvod z nadaljevanjem v naslednji dialog.
»Zadnjič je bil pri nas prijatelj mojega sina..« je začela.
» Poznam ga.«, odvrnem.
»Pokazal mi je slike iz morja. Skoraj me je kap, ko sem videla kakšno »liderko« ima ob sebi.«, nadaljuje.
»Zakaj pa?« mi ni bilo prav nič jasno.
» Samo poglej ga, kakšen je, ona pa takšna suhica. Jaz se takšnega moškega, ki je tako debel še dotakniti ne bi mogla.«
Kar sapo mi je vzelo, kajti dobro poznam povsem obratno sliko. Tudi njene slike se ni dalo spregledati. Njen suhec se je pravkar odpravljal na kolo. Drugega ni bilo opaziti, kot napete kite na kosteh, o mišicah skoraj ni bilo sledu. Se dotikati samih kosti tudi ni najbolj prijetno, mi tečejo misli po glavi. A za tisti hlad, ki ga je vajena, le kaj bi ji človek povedal na to.
»Nekatere ženske imajo rade medvedke. Nežni so in z njimi se lahko »cartaš«, ker so polni ljubezni…« prodiram v njeno temo.
»Jaz tega ne bi prenesla. Že sama misel na to, da bi me nekdo prijel za roko mi gre na živce, kaj šele kaj drugega…«, so padale njene besede.
»Kaj ni med vama nobenih čustev?« jo vprašam po vsem tem.
»Ne. Naju veže samo delo in družina, saj tu dobivam dovolj ljubezni.« odgovori.
Zelo zanimiva interpretacija ljubezni za vse tiste, ki ne vedo ničesar o sebi. Kakšna beda…
Razkrila mi je svojo preteklost. Svoje nezaceljene rane, obup, ki še vedno visi nad njo, kot prepad, iz katerega ni rešitve. Saj ne, da je ni. Zamislim se. Nad tem kar preživlja, nad njenim zakonom, ki se mu samo tako reče, še posebej nad njenim razmišljanjem, da je to karmična zveza, brez katere ne bi nikoli toliko zrasla in toliko zase naredila.
