Učil jo je ljubezni – tiste, ki prihaja iz srca in od Boga, da se je njeno srce stopilo že samo ob besedah, ki so prihajale k njej. Dotikale so se vsakega atoma njenega telesa in se razlezle v vsako žilo njenega hrepenenja po življenju, v katerem se počutiš živ. Čeprav je njeno življenje navidezno zavidljivo, njen standard pa nad običajnim povprečjem. Vendar je vse skupaj nično v primerjavi s tem, kar ji je ponujal on.

A bil je samo človek mirnega značaja in preproste zunanjosti, ki je izstopal zaradi božjih vrlin, ki niso na dosegu vsakomur, četudi bi takšne vrline hotel imeti. Kajti vrline srca so božji dar neprecenljive vrednosti z neskončno močjo in katerih v običajnem svetu ne moremo kar tako zajeti. Zajame jih lahko le tisti, ki je za ljubezen povsem odprt, njegovo srce pa se dotika točke univerzalne ljubezni, ki se spoji s točko življenja tukaj in zdaj.

Dihala je te besede, živela z njimi in se ljubila z njimi, da so z njo postajale eno. Kar nekam preveč presunljivo so se zasidrale tja, kjer je ponovno začutila, da zmore ljubiti.
Ne da bi tako vede hotela, le njeno čutenje je vzvalovilo v utrip dihanja, ki se zrcali v tisočerih slikah ponovnega rojstva čiste ljubezni.


Na njeno srce je polagal svoj dih tako močno, da je njeno srce plamenelo v neskončnih žarkih svetlobe, ki so se prebijale v njo z vso silovitostjo viharnega razodetja po klicu, ki kliče po več. Njena duša pa se je v napoju čiste resnice in čistega vina opila bližine po njem, ki je bil tik na njenem dotiku in tako daleč stran, da je lahko še bolj hrepenela in še močneje čutila vse tisto, kar je vpilo v njej po predaji čiste ljubezni.

Toda on je ostajal zvest sebi in svojemu čutenju, ki se žal ni skladalo z njenim. Njegova ljubezen je preprosto samo bila, brez misli na to, da bi jo spremenil v tisto kar si je želela ona.
Vendar ljubezen, pa četudi ima še takšne prizvoke čistosti, lahko hitro postane ogenj, ki se dviga vse višje in višje, dokler povsem ne zgori. Ko ogenj dogori in mu zmanjka praktične osnove, da bi lahko še naprej gorel, naenkrat postane prazen. Ogenj namreč lahko živi samo tako, da gori, drugače je mrtev.

Tudi v njej se je prebujal takšen ogenj. Ogenj, ki se je težko sprijaznil s tem, da je zavrnjen glede združitve z ognjem ob njej. Celo zapustil jo je, z vsemi željami in vsemi hrepenenji, s katerimi je tako dolgo živela.

Naenkrat se zagleda povsem takšna, kot dejansko je. Njeno telo je vrba, ki si je želela ljubiti, četudi so njene veje obdarjene z leti, ki so se močno pomaknile v pozno jesen. Toda v njenem jedru je najstniška mladost, ob kateri pa veje le tiho šepetajo, kako lepo bi lahko bilo, a ne more več biti…
Zato se njena dekliškost sprevrže v goreči boj z mečem, ki mu še danes ni kos, tako zelo sta si v nasprotju.