V teh dneh veliko slišimo o iskanju krivcev za dvodnevno zamudo s pritožbo na zahtevano vrnitev veèmilijonske subvencije od EU. Že leta iz dnevnih poroèil izvemo, da je menda kar vse opravljeno in poslano šele zadnji dan. Ali je vsa krivda le na enem ali veè ljudeh, prepušèam vpletenim. Menim, da je delo teže dobro opraviti šele v zadnjem trenutku.

Ni treba s prstom kazati na zadnjega v dolgi verigi odloèanja ali celo prelaganja dela na druge ljudi ali službe. Ni kriv nekdo, ki predstojnika npr. vpraša, katera zadeva je najnujnejša, pa dobi odgovor, da prav vse. Potem pa marsikdo od pridnih mravljic odnaša delo še domov, s èimer tudi družina ni zadovoljna.

Najbolj neprijetnega dela se je najbolje lotiti najprej, da nas neopravljeno miselno ne izèrpava, za kar lahko gre v niè celo veè energije, kot je terja zahtevnejša naloga. Tako uèi tudi duhovni svet z obilico praktiènih napotkov za lepše življenje vseh.

Razmišljamo kdaj tudi o svojem prispevku k vse bolj razširjeni (ne)kulturi odlašanja? Prelaganje dela in odgovornosti drugim ali pa na zadnji trenutek je postalo kar samoumevno. Tako se z nevidnimi nitmi vežemo na druge, na skupno slabo; nekoè pa se nam vse vrne.

Odlašanje se zaène že zgodaj – pri odhajanju otroka v posteljo, nato v vrtec ali šolo. Toliko veèernih TV-filmov je opremljenih z opozorilom, da naj jih otroci do 12-ih let gledajo skupaj z odraslimi. Le zakaj? Naj zamujajo najboljši èas za poèitek?! Odrasli tudi sami pred televizorjem ali ob toèilni mizi zakinkajo, le k pravemu poèitku paè ne. Zjutraj so pa za slab zaèetek dneva krivi najprej budilka ali kdo od domaèih, nato soudeleženi v prometu. Prepozen je prihod na delo, zato nepripravljenost na zbrano in zavestno delo in sodelovanje.

Nelepega odlašanja na zadnji trenutek bi se naj odvadili tudi zato, ker se Zemlja vse bolj upira zaradi izèrpavanja z vse bolj pogostimi in obsežnimi naravnimi nesreèami, katerih povzroèitelj je èloveštvo. Takrat so lahko prekinjene vseh vrst zveze, unièene poti in še kaj.
Kaj vse bo tedaj zamujeno!

Tudi na smrtni postelji se ob zadnjih izdihljajih ne da èudežno izbrisati kar vseh slabih poèetij. Èe nekdo od prizadetih ni bil seznanjen z obžalovanjem in sta tudi morebitna poprava krivic ali odškodnina izostali, nam tudi Bog ne oprosti. Bil bi namreè nepravièen. Èe bi se vsak dan vedli, kot da je naš zadnji, ne bi životarili in pušèali za seboj sledi svoje sebiènosti, temveè živeli za dobro nas vseh.