V teh dneh veliko slišimo o iskanju krivcev za dvodnevno zamudo s pritožbo na zahtevano vrnitev večmilijonske subvencije od EU. Že leta iz dnevnih poročil izvemo, da je menda kar vse opravljeno in poslano šele zadnji dan. Ali je vsa krivda le na enem ali več ljudeh, prepuščam vpletenim. Menim, da je delo teže dobro opraviti šele v zadnjem trenutku.

Ni treba s prstom kazati na zadnjega v dolgi verigi odločanja ali celo prelaganja dela na druge ljudi ali službe. Ni kriv nekdo, ki predstojnika npr. vpraša, katera zadeva je najnujnejša, pa dobi odgovor, da prav vse. Potem pa marsikdo od pridnih mravljic odnaša delo še domov, s čimer tudi družina ni zadovoljna.

Najbolj neprijetnega dela se je najbolje lotiti najprej, da nas neopravljeno miselno ne izčrpava, za kar lahko gre v nič celo več energije, kot je terja zahtevnejša naloga. Tako uči tudi duhovni svet z obilico praktičnih napotkov za lepše življenje vseh.

Razmišljamo kdaj tudi o svojem prispevku k vse bolj razširjeni (ne)kulturi odlašanja? Prelaganje dela in odgovornosti drugim ali pa na zadnji trenutek je postalo kar samoumevno. Tako se z nevidnimi nitmi vežemo na druge, na skupno slabo; nekoč pa se nam vse vrne.

Odlašanje se začne že zgodaj – pri odhajanju otroka v posteljo, nato v vrtec ali šolo. Toliko večernih TV-filmov je opremljenih z opozorilom, da naj jih otroci do 12-ih let gledajo skupaj z odraslimi. Le zakaj? Naj zamujajo najboljši čas za počitek?! Odrasli tudi sami pred televizorjem ali ob točilni mizi zakinkajo, le k pravemu počitku pač ne. Zjutraj so pa za slab začetek dneva krivi najprej budilka ali kdo od domačih, nato soudeleženi v prometu. Prepozen je prihod na delo, zato nepripravljenost na zbrano in zavestno delo in sodelovanje.

Nelepega odlašanja na zadnji trenutek bi se naj odvadili tudi zato, ker se Zemlja vse bolj upira zaradi izčrpavanja z vse bolj pogostimi in obsežnimi naravnimi nesrečami, katerih povzročitelj je človeštvo. Takrat so lahko prekinjene vseh vrst zveze, uničene poti in še kaj.
Kaj vse bo tedaj zamujeno!

Tudi na smrtni postelji se ob zadnjih izdihljajih ne da čudežno izbrisati kar vseh slabih početij. Če nekdo od prizadetih ni bil seznanjen z obžalovanjem in sta tudi morebitna poprava krivic ali odškodnina izostali, nam tudi Bog ne oprosti. Bil bi namreč nepravičen. Če bi se vsak dan vedli, kot da je naš zadnji, ne bi životarili in puščali za seboj sledi svoje sebičnosti, temveč živeli za dobro nas vseh.