Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031226160257595

Ti si moja ljubezen sreda, 2. marec 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: rozman Spočet si bil v telesu, in v ta svet si se rodil skozi telo, da bi izkusil bivanje v telesu. Svojo prvo hrano si prejemal iz materinega telesa, in potreboval si prisotnost nekoga, da si v zgodnjem obdobju tvojega prihoda na ta svet lahko preživel. Telesna bližina nekoga je postala zate simbol ljubečega sprejemanja in tvojega obstoja. Ko si odraščal, je raslo tvoje telo, večalo pa se je tudi tvoje zavedanje. V svoji okolici si videl oblike in videl glasove, ki so pritegovali tvojo pozornost. Predmete okoli sebe si si želel dotakniti, jih okusiti, in jim dati nek pomen. Osebe so ti dajale hrano, te oblačile, previjale, in te sprejemale, zato si čutil njihovo telesno bližino kot nekaj prijetnega. V primeru, ko si začutil kakšno neprijetnost, si to vidno in slišno pokazal z jokom, vendar so te marsikdaj napačno razumeli. Največkrat je bilo tvoje nazadovoljstvo utišano na ta način, da so ti v usta potisnili dudo, ali tvojo pozornost preusmerili s kakšno barvito, migajočo ali zvoke proizvajajočo stvarjo. Ko so ti na tvoja notranja vprašanja odgovarjali z dajanjem predmetov v tvoje roke, si se navadil, da lahko tvoje notranje pomanjkanje zadovolji nek predmet iz tvoje okolice. Tvoje zgodnje življenje je bilo tako sestavljeno v glavnem iz spanja, hranjenja in raziskovanja. Če dalj časa v svoji bližini nisi videl kakšne osebe, si pričel čutiti notranjo praznino in planil si v jok. Ko si zopet čutil sprejemajočo telesno bližino nekoga, si se ponovno počutil izpolnjenega in si se pomiril. Vendar pa se osebe v tvoji okolici niso vedno hitro odzvale na tvoj klic, in pričel si z ugotavljanjem, kako bi pritegnil njihovo pozornost. Ko so te sprejemali, so se ti nasmihali, in tudi ti si se jim pričel nasmihati nazaj. Dajali so ti predmete, in tudi ti si jim pričel dajati predmete. Pogovarjali so se s tabo, in tudi ti si jim pričel govoriti. Začel si postajati mojster v pritegovanju pozornosti. Vendar pa si njihovo bližino potreboval le v omejen obsegu, le toliko, da se nisi počutil osamljen. Večino časa si želel raziskovati, in njihova bližina te je pri tem omejevala. Predmete, ki si jih jemal v roke, so ti vlekli iz rok, z besedami in udarci so ti preprečevali, da bi počel tisto, kar si želel. Spraševal si jih zakaj, in oni so ti pojasnjevali. Učiti so te pričeli njihovega prepričanja, kaj je prav in kaj narobe, kaj lahko počneš in česar ne smeš. Ker si se počutil odvisen od oseb v tvoji okolici, si pričel sprejemati in upoštevati te omejitve. Največkrat pa na vprašanja nisi dobil odgovora, oziroma so ti odgovorili, da je to tako zato, ker tako pač je. Vendar pa te takšen odgovor ni zadovoljil. Ko si vse bolj odraščal, si pričel ugotavljati, da te krog ljudi v tvoji okolici preveč utesnjuje pri tvojem raziskovanju sveta, in da ti ne more več nuditi odgovorov na vsa tvoja vprašanja. Zaželel si si spremembo okolja, prostora, kjer te nihče več ne bo omejeval in govoril, kaj je prav in kaj narobe. Pričel si iskati okolje in prostor, kjer te bodo sprejemali takšnega kot si, in ti omogočili priti do odgovorov na večna vprašanja. Morda si se vključil v kakšno družbo, morda si se napotil iskati odgovore širom po svetu, morda pa je postal tvoj cilj lasten prostor, omejen z zidovi, kjer te drugi ne bodo omejevali. Morda si se zgledoval po svoji okolici, in sklenil, da bo še najbolje priti do lastnega stanovanja, kar pa je pomenilo zbiranje velike količine denarja. Morda si se izšolal, dobil neko službo, in pričel s prejemanjem plačila za svoje delo. Če si sprejel takšno prepričanje, si se vpisal v neko šolo in poiskal zaposlitev. Polovica tvojega dneva je tako postala opravljanje nečesa zgolj zato, da bi si s tem ustvarij pogoje za tvojo neoviranost. Če je nudila tvoja zaposlitev tudi odgovore na tvoja vprašanja, in so te osebe v tvoji okolici sprejemale, si se v službi dobro počutil. Če pa te je služba omejevala in te utesnjevala, si bil v njej nezadovoljen. Vsekakor si se osamosvojil in postal sam svoj gospodar, pa čeprav si del svojega časa dovolil, da s teboj gospodarijo drugi. Ko si bil obkrožen z ljudmi, ki so te sprejemali, si se dobro počutil, toda v trenutkih, ko okoli tebe ni bilo nikogar, si se počutil neizpolnjenega. Če si deloval na osnovi tistega, kar so te naučili med odraščanjem, si pričel zapolnjevati notranjo praznino s kopičenjem bleščečih, glasnih in premikajočih se stvari iz svoje okolice, da bi na njih preusmeril svojo pozornost iz občutka notranje praznine. Lepi predmeti, glasba in televizija so tej nalogi pričeli služiti do popolnosti. Predajal si se impulzom iz tvoje okolice in tako pozabil na tvojo notranjo praznino. To je bil vzrok za to, da si prenehal z iskanjem odgovorov na svoja notranja vprašanja. Kadar koli si se počutil neizpolnjenega, si pričel početi, nekaj, kar te je premotilo, in takšno početje je postala tvoja vsakdanja navada. Služba je zate postala vir denarja, da si lahko pridobival stvari, s katerimi si sam sebe vlekel za nos. Vendar pa ti nobena stvar v tvoji kolici ni nudila trajne zadovoljitve. Želel si vedno bolj bleščeče stvari, vedno glasnejše zvoke in vedno hitrejše premikanje. Notranjo zapolnitev si lahko iskal tudi v drugih ljudeh. Bližina telesa neke osebe, ki te je sprejemala, je bila v času tvojega odraščanja simbol tvojega obstoja. Kljub temu, da si hotel biti samostojen, pa si misli, da bo tvoje notranje pomanjkanje lahko zapolnila le neka oseba, ki ti bo lahko ves čas nudila bližino svojega telesa. Ozirati si se pričel po obrazih v tvoji okolici, in iskati nekoga, ki ti bo izražal naklonjenost. Videl si, da ima večina ljudi ob sebi neko osebo, ki jo ima samo za sebe. Običajno sta tak par moško in žensko telo, kar pa tudi ni nujno. Tak par si obljubi, da se bosta do konca življenja medsebojno podpirala, si pomagala, in se ljubila, ne glede na okoliščine. Všeč ti je bila ideja, da si lahko za vedno pridobiš nekoga samo za sebe, in v takšnem zakonu si videl popolno rešitev za trajno zapolnitev tvoje notranje praznine. Tako si se podal v svet, da bi si našel primernega partnerja, s katerim boš živel v popolnosti vse do konca vajinih dni. Vse okoli tebe te je podpiralo v tvojem iskanju. Podpirali so te ljubezenski romani, skorajda nisi slišal pesmi, ki ne bi opevala večne ljubezni, in vsak dober film je bil začinjen z idealom dveh ljudi, ki sta se končno našla. Ljudje okoli tebe so nestrpno pričakovali, da boš tudi ti našel ljubezen svojega življenja, kot so si jo našli tudi že sami. Pravili so ti, da ne moreš biti srečen, če ne boš našel nekoga, ki te bo imel rad. Dokler si sam, te nagovarjajo k poroki, in te imajo za ubogega, ker si tako zelo osamljen. Če podležeš takšnemu nagovarjanju, res pričneš verjeti, da ti nekaj manjka, in si zadaš nalogo, da boš našel svojo ljubezen. Ker pa ne veš, kje in kako boš našel pravo osebo, ki te bo izpolnila, poizveduješ o tem v svoji okolici. Pravijo ti, da obstaja ljubezen na prvi pogled, da prava ljubezen traja večno, da ljubezen začutiš, da takrat preskoči iskrica, da te prične ščemeti v trebuhu, da postaneš ves mehek, da se ti ustnice topijo, in da boš že sam vedel, katera osebe je zate prava. Prava oseba se ti bo zdela neskončno lepa, njene besede bodo pesem za tvoja ušesa, in v njeni prisotnosti boš pozabil na vse okoli sebe. Dopolnjevala te bo in podpirala ter tako postala tvoja muza, vir navdiha in energije za življenje. Ko si bil v družbi, si postal pozoren na znake, ki bi razkrinkali tvojo pravo ljubezen. Vsaka naklonjenost, vsak nasmeh, vsak lep obraz bi bil lahko to, kar iščeš. In tako nekega dne zagledaš osebo, ki je tako lepa, da ti srce pade v hlače. Sčasoma zbereš dovolj poguma, da jo ogovoriš, in razvije se pogovor, v katerem ne čutiš kakšnega pretiranega nasprotovanja. Če se s to osebo srečaš večkrat, in se pogovor konča brez vidnih nasprotij, je to zate dober znak za nadaljavenje. Počasi se besedam pridružijo še dotiki, in če ne naletiš na odpor, prerastejo v poljube, in nato v intimnejše telesno zbliževanje. Ob tej osebi doživiš popolno sprejemanje, in s tem so izpolnjeni vsi pogoji, ki kažejo to osebo v popolni luči kot kandidata za partnerja tvojega življenja. S takšnim partnerjem se običajno nato kmalu poročiš, in s tem te družba obravnava drugače, celo dodeli ti nekaj posebnih pravic. Preselita se v stanovanje in si spleteta udobno ljubezensko gnezdece. Če že doslej z vajinim združevanjem teles spočela otroka, pa vaju k temu kmalu začnejo nagovarjati osebe v vajini okolici. Morda pa si se odločil za partnerstvo ravno iz tega razloga, ker si si zaželel imeti otroka, in ti je tvoj partner pomenil zlasti pogoj, da prideš do lastnega otroka. Kakor koli že, sčasoma setebi in tvojemu partnerju pridruži še tretja oseba, ki pa pride na ta svet popolnoma nebogljena, in zahteva vajino popolno pozornost. Odločitev, da boš imel otroka, je odvisna, kaj zate ideja otroka predstavlja. Lahko si ga zamišljaš kot svojo reprodukcijo, kot neizoblikovano surovino, ki jo boš oblikoval po svoji podobi, in boš tako ustvaril duplikat samega sebe. V njegov um boš prelil vse svoje miselne vzorce, vse svoje prepričanje, na njem boš izživel vse svoje strahove, in strogo ga boš kaznoval, če bo želel odstopati od tistega, kar ti želiš, da postane. Posvetil mu boš ves svoj čas, in ker se boš za njega žrtvoval, boš pričakoval, da se bo tudi on žrtvoval za tebe. Morda se boš odločil za otroka, ker boš v njem videl nežno, nepokvarjeno in nedolžno bitje, nemočno in ubogo, ki se ga boš lahko dotikal, ga božal, se z njim igral, skratka, živa igračka, ki te ne zmožna prizadeti. Popolnoma ga boš sprejemal, mu nakanjal ljubezen, in tudi ona te bo sprejemal in te ljubil nazaj. S tem te bo odvračal od tvojega notranjega pomanjkanja, zapolnjeval tvojo praznino in pregnal tvoj občutek nemoči in osamljenosti. Vedno ti bo na voljo, vedno se boš lahko z njim igral, skratka, postal bo še večja ljubezen tvojega življenja, kot pa je to zmožen postati tvoj partner. V odnosu s svojim partnerjem, nedolgo po odločitvi za skupno življenje, pričneš doživljati nekaj, kar v času začetne zaljubljenosti nisi opazil. Partnerja, ki si ga ožigosal kot vir svojega zadovoljstva, ne moreš imeti ob sebi ves čas, oziroma tako pogosto, kot si to želiš. Kadar koli se razideta, se počutiš, kot da te je nakaj zapustilo, in ves čas, ko ga ni ob tebi, pa čeprav si obkrožen z drugimi osebami, si ga želiš nazaj, stalno misliš na njem, hrepeniš po njegovih dotikih, in se veseliš ponovnega snidenja. Ker je s tem neko telo postalo nekaj, kar misliš, da zapolnjuje pomanjkanje v tebi, postaneš nezadovoljen, ko te nekaj ovira, da bi ga imel ob sebi. Tako svojega partnerja pričneš klicati in ga vabiti, da je čim pogosteje ob tebi. Pričneš se bati, da bi te zapustil, in bi tako zopet postal neizpolnjen. Stalno ga nadziraš, postaneš ljubosumen, in paziš, da se ne bi preveč zbližal z drugo osebo, ki bi v njem videl to, kar vidiš ti. V tebi se prične porajati notranji nemir, in v paničnem strahu pričneš ljubezen tvojega življenja omejevati v njeni svobodi razmišljanje in gibanja, saj jo želiš popolnoma obladovati, da jo ne bi izgubil. V vajino življenje se prikrade ritual izkazovanja medsebojne naklonjenosti, ki krepi vajino navezanost drug na drugega. Govoriš mu lepe besede, opevaš njegovo lepoto, povzdiguješ vse njegove značilnosti, mu poklanjaš darila, ga krasiš z draguji, uslišiš vse njegove želje, in ga na tisoč in en način prepričuješ, da se mu splača ostati ob tebil. Če lepa beseda ne pomaga, si pomagaš tudi z grožnjami in udarci, in vse skupaj opravičuješ, da si ne moreš pomagati, da je to vse samo zato, ker jo imaš tako zelo neskončno rad. Dodaten problem pa nastane zato, ker si se z navezanostjo na neko osebo še dodatno omejil. Že služba te omejuje, sedaj pa je tu še ena osebe, ki ima prav tako zahteve do tebe. In ko nisi v službi, in se dobolj notranje potešiš, si zaželiš nadaljevati z raziskovanjem sveta in izvedeti vse, kar je izvedeti možno. Toda tvoj partner te večkrat pri tem omejuje. Tako si želita biti hkrati skupaj, hkrati pa želita imeti tudi čas samo zase. S tem postaneta mojstra v manipuliranju drug drugega, in se pričneta boriti za prevlado. Tako vsak od vaju zavzame vodilno vlogo na tistem področju, kjer se izkaže kot najmočnejši. Pride do klasične delitve dela na ženska in moška opravila. Običajno vaju takšen odnos tako zaposluje, da se popolnoma odcepita iz okolice. Počneta samo tisto, in takrat, ko vama ustreza, da ohranjata tisto, kar drug od drugega hočeta. Izogibata se vsemu in vsakemu, ki bi ogrozil vajino navidezno srečo. Utapljata se drug v drugem, si lažeta, zavajata, in se družita samo z osebami, ki vaju pri tem podpirajo. Rečeta si, da tako pač je, da je tako povsem normalno v družbi, katere del sta, in tako živita srečno do konca vajinega življenja. Za iskanje odgovorov na vprašanja smisla tega sveta nimata več časa, saj sta smisel življenja našla drug v drugem. Vajin otrok je že v času nosečnosti pričel vplivati na vajin ustaljen ritem. Nalaga vama še dodatne omejitve in prilagoditve, in vidva se pokorita, saj bo vajino odrekanje poplačal. Ko se rodi, postane center vajine pozornosti. Da preživi, potrebuje vajin čas in denar, toplino in ljubezen. Toda on to vse vrača s svojo angelsko nedolžnostjo, prisrčnim nasmeškom in nebeško ljubkostjo. Kdo bi si želel še kaj več, kot takšno bitje v svojem naročju. In z njim ravnata in ga vzgaja točno tako, kot so vzgajali vaju vajini starši, saj si še nista dovolila, da bi premagala lastnih spon potreb, želja, strahu in nevednosti. Lahko pa med iskanjem sebi primernega partnerja prideš do nekaterih spoznanj. Ko iščeš nekoga, ki bi ustrezal tvojim idealom lepote, se lahko zaveš, da ti sam postavljaš merila za to, kaj je lepo in kaj ni. Nekdo, ki je nekomu všeč, se bo zdel drugemu grd. Torej je od tebe odvisno, ali boš ljudi videl lepe ali pa grde. Poleg tega pa z očmi vidiš le zunanjo lepoto, samo telo. Telo pa se stara, spreminja, postaja nagubano, zboli in umre. Zakaj bi torej hrepenel po telesu, ki je minljivo? Kaj te torej privlači na obrazih nekaterih ljudi? Vidiš morda nedolžnost, iskrenost, podobnost nekomu, ki predstavlja zate ideal, ki ga skušaš doseči? Takšna oseba pritegne tvoj pogled, pričneš jo občudovati, nato pa si jo poželiš. Začutiš sladkobo in popolnost, na katero te ta oseba spominja, hkrati pa se ti zaradi poželenja pojavi tudi intenziven strah, da tega ne boš mogel doseči. Začutiš vozel v trebuhu, in obstojiš kot paraliziran. Spominil si se nečesa, toda ne veš kaj, in iz svoje nevednosti pripišeš vzrok za takšne občutke osebi, ki si jo zagledal. Toda ti si videl samo obliko, ki je minljiva, in zato takšno telo ne more biti trajen vir, oziroma ni vir tistega, kar ti morda sprva misliš, da je. Ko si zaljubljen, na svojem partnerju ne vidiš nobene napake. Popolnoma ga ljubiš in nekritično sprejemaš popolnoma vse, kar misliš, da on je. Toda kaj hitro ga lahko nehaš ljubiti, se z njim spreš, in celo razideš za vedno. Kaj se je torej na njem spremenilo? Na njem si pričel videti njegove napake, ki pa niso nič drugega kot le njegove značilnosti, ki tebi ne ustrezajo. Ker si pričel ugotavljati, da ne ustreza vsem tvojim idealom, si ga pričel zavračati. Nehal si ga sprejemati takšnega, kot je, vendar si to ne priznaš. Zatrjuješ mu, da ga na ljubiš več zato, ker se je spremenil, v resnici pa si le ti spremenil svoj pogled na njega, oziroma si šele sedaj pričel videti tisto, kar sprva nisi hotel videti. In prav nobeno telo ne bo ustrezalo tistemu, kar ti iščeš, zato tega ne boš nikoli našel v nekem drugem telesu. In sedaj pomisli, kaj je povzročilo tisti občutek prijetne ljubezni, da si se počutil tako notranje izpolnjen, tako blažen in popoln. Ta občutek se je pojavil v trenutku, ko si pričel nekoga ali nekaj občudovati. Občudovanje pa je gledanje na tak način, da v tistem, kar gledaš ne vidiš nobenih pomanjkljivosti. Z drugimi bededami, kar občuduješ, to nekritično sprejemaš, oziroma ljubiš. Torej se občutek notranje izpolnjenosti ne porodi zaradi nekega predmeta, temveč zaradi tvojega načina pogleda, oziroma načina zaznave tega predmeta. Vzrok za ljubezen torej ni izven tebe, temveč v tebi. Kar pomisli, koliko stvari ti je bilo sprva neznansko všeč, sedaj pa te nezadovoljujejo več. Pa vendar se oblika te stvari ni spremenila, le ti si jo prenehal občudovati, ti so jo sedaj naredil manj lepo in nevredno občudovanja. In prav z vsem, kar vidiš je tako. Kar koli vidiš grdo, je to zato, ker si lepoto v tistem prenehal občudovati. Ni pomembno, kdaj se je to zgodilo, pomembno je le, da se ti tega zavedaš. In moč, da to stvar narediš ponovno lepo, je le v tebi. Le ti lahko vse kar vidiš, ponovno vidiš v popolni lepoti. Če želiš doživeti občutek ljubeče notranje izpolnitve, moraš zato samo neko stvar pričeti občudovati. In če želiš, tak občutek ohraniti, moraš občudovati vse, kar vidiš okoli sebe. Prehaj z ocenjevanjem ljudi, in v vsakem uglej božansko lepoto. Ne deli ljudi na lepe in grde, na slabe in dobre, na prijatelje in sovražnike, na ljubeče in neljubeče. Takšne jih ustvarjaš ti, dokler jih gledaš skozi očala tvoje nenehne presoje. Zato v tem svetu ne boš našel ničesar, kar te lahko izpolni. Izpolni te lahko le tvoje zavedanje, da je svet že je popoln. Ljubezen zato ne boš našel v nekom izven sebe. Ljubezen je v tebi, na plan pa jo boš privabil takrat, ko jo osvetliš z žarki popolnega sprejemanja celega sveta. Anže Rozman Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog