NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Hrepenenje me žene naprej   
    sobota, 26. september 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Darja Zgonc v Vivi www.viva.si

    Viki Grošelj, vrhunski alpinist, športni pedagog in publicist

    »Spomnim se, da sem se, ko sem si kot mladostnik zaželel videti Himalajo, kar malce ustrašil samega sebe, saj je bilo to takrat zelo drzno razmišljanje. Doslej sem bil tam že več kot štiridesetkrat; enajstkrat sem stal na vrhovih osemtisočakov in s tem presegel svoje najdrznejše sanje,« pripoveduje Viki Grošelj, vrhunski alpinist, ki je osvojil tudi najvišje vrhove vseh celin. Zdaj ima pred sabo nov izziv – prehoditi ves Nepal: »S tem sem se pravzaprav ukvarjal petintrideset let, le da tega nisem počel načrtno. Osredotočen sem bil na alpinistične cilje, ki jih sedaj želim povezati med seboj.« Del tega načrta je bila tudi njegova aprilska pot v Nepal, ki se je začela s potresom.

    Vaše življenje je tesno povezano z Nepalom, himalajsko državo z najvišjimi gorami sveta. Obiskali ste jo več kot štiridesetkrat, nazadnje ste bili tam med potresom konec aprila. Kako ste doživljali ta uničujoči potres, ki je zahteval več kot osem tisoč življenj?
    To je bila izkušnja, kakršne še nisem doživel – in upam, da je ne bom nikoli več. Najbolj sta me presenetila ter prevzela sočutje in solidarnost, ki sta se po prvi grozi, obupu in brezupu naselila med ljudi. Nepal je dežela na robu sveta, neprimerno revnejša in manj razvita kot naša, vendar se lahko od tamkajšnjih ljudi ves čas samo učiš. Že tako živijo na robu, potres pa je njihove življenjske razmere še poslabšal. Za sabo je pustil opustošenje: več kot osem tisoč mrtvih, skoraj dvajset tisoč poškodovanih, več deset tisoč ljudi brez strehe nad glavo … Toda v teh skrajnih razmerah se je v ljudeh prebudilo tisto najboljše – solidarnost, povezanost in celo optimizem. Tudi sami smo ves čas skušali pomagati prizadetim ljudem. V prvi fazi, v prvih dneh, je bilo seveda najpomembneje, kako se rešiti na varno, takoj zatem pa – kako pomagati. Izkušnja je bila resnično pretresljiva, vendar je ne bi zamenjal za nobeno drugo, saj mi je v človeškem smislu dala veliko.

    Kakšne so bile razmere v Nepalu dva meseca po potresu? 
    Obnova je v deževnem obdobju zahtevnejša, vendar v Nepalu s tem računajo, saj z monsuni živijo tako kot mi živimo z zimo. Monsuni jih na eni strani ogrožajo, na drugi pa jim prinašajo vodo in s tem življenje. Ta hip tudi potrebujejo močno deževje, da se bo vse, kar je še nestabilno, dokončno podrlo. Ko bo to mimo, se bo sredi septembra začela obnova, njen glavni del pa naj bi bil zaključen do naslednjega monsunskega obdobja. Do začetka obnove pa je treba pripraviti načrte, predvideti, kaj je treba podreti in kaj popraviti, ter oceniti škodo.

    Ali v Nepal še vedno prihaja pomoč? Se svet še odziva ali pa je – kot smo že velikokrat videli – začel pozabljati na ljudi, ki jih je prizadel potres?

    Do hitre pozabe žal pride vse prepogosto … Tudi sam sem že opozarjal, da je treba tem ljudem pomagati predvsem takrat, ko novice o katastrofi izginejo z naslovnic. Ljudje v Nepalu trenutno potrebujejo predvsem streho nad glavo in hrano, po monsunskem obdobju pa konkretno pomoč pri obnovi. Trinajstega oktobra v Nepal odhajamo tudi mi. Prav letos praznujemo štiridesetletnico prvega slovenskega vzpona na osemtisočak, ki jo bomo praznovali delavno. V Sloveniji pa zdaj zbiramo denarna sredstva, s katerimi bomo v Nepalu neposredno pomagali ljudem na prizadetih območjih.

    Epicenter potresa je bil prav na območju Himalaje, in to v času vrhunca pohodniške sezone. Posledično je bilo veliko žrtev tudi med pohodniki in alpinisti. Ali bo to kakorkoli vplivalo na pohodništvo v Himalaji – bo to odslej drugačno?

    Mislim, da ne, čeprav so nekatera območja zelo prizadeta. Za plezalce v visoki Himalaji je nevarna predvsem velika nestabilnost zaradi potresa, vendar bodo še naprej prihajali in se skušali kar najbolje znajti. Sicer pa monsunsko obdobje vsako leto dodobra načne stabilnost celotne dežele, tako da so prebivalci vajeni nenehnega popravljanja svojega življenjskega okolja, alpinisti pa nenehnega prilagajanja.

    V Himalaji se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo, najvišje gore sveta so postale dostopnejše kot so bile nekoč. V kolikšni meri so se razmere spremenile od leta 1975, ko ste se prvič povzpeli na osemtisočak – na Makalu?
    Spremenilo se je ogromno, predvsem v infrastrukturnem pomenu. Pred štiridesetimi leti smo do vznožja Makaluja, ki je precej oddaljeno od naselij, hodili osemnajst dni, zdaj pa ta pot traja le še deset dni. Osemnajst dni smo hodili tudi pod Everest, zdaj hodimo le še šest dni … Čas za pot se torej krajša, čas plezanja pa ne. Hribi so namreč tako visoki, da je potrebna aklimatizacija – telo je treba prilagoditi razmeram na velikih višinah. Tega časa pa ni mogoče skrajšati. Če bi se brez slehernih priprav in prilagajanja zagnal v goro, bi na višini 7000 metrov nadmorske višine umrl. Potrebni so najmanj trije tedni intenzivnega dela na gori, da lahko telo sploh deluje na višini 8000 metrov. To, da se čas prihoda do gore krajša, pa je za nas dobro, saj tako prihranimo veliko časa. Če so nekoč odprave trajale tri mesece, zdaj trajajo le še poldrugi mesec in celo manj.

    Zaradi lažje dostopnosti je odprav vse več, narašča tudi število komercialnih odprav. Danes si lahko turisti za 65 tisoč evrov kupijo bližnjico na Mount Everest. Kako gledate na ta visokogorski ekstremni turizem?
    Tovrstnega ekstremnega turizma, ki ga poganja predvsem denar, ne sprejemam. Ljudje se iz zgodovine očitno naučimo bolj malo. Pred stotimi leti je bil vzpon na Triglav vrhunsko dejanje plezalcev, zanj so bili potrebni znanje, vztrajnost in spretnost. Nato smo Triglav prilagodili širokim ljudskim množicam, poravnali teren, razbili težka mesta in jeklene vrvi dvignili na višino ograje. Na Everestu se sedaj dogaja nekaj podobnega s to razliko, da so v igri še velike vsote denarja. S kitajske in nepalske strani vsako sezono šerpe napnejo plezalne vrvi, tako da je pot na Everest opremljena podobno kot pot s Kredarice na Triglav. Poleg tega poskrbijo za višinske tabore, kisik ter drugo podporo. Pri vsem tem smo še najmanj prizadeti alpinisti; na Triglavu smo se preprosto umaknili v severno steno, kjer nas še vedno čakajo novi izzivi in samota. Tudi v stenah Everesta je še veliko vrhunskih ciljev. Prepričan sem, da moraš svoje sposobnosti dvigniti na nivo izziva, ki ti ga ponuja gora in ne obratno. V nasprotnem si bomo ves svet preoblikovali v adrenalinski poligon. Človek za svoj osebni napredek potrebuje izzive, ki mu jih v največji meri ponujajo neokrnjena naravna področja.

    Zgodbe vrhunskih alpinističnih odprav so polne izjemnih izzivov, naporov, tveganja in doživetij, predvsem pa velikega tovarištva. Kako pomembno je tovarištvo v skrajnih visokogorskih razmerah?
    Zame in za mojo generacijo je izjemnega pomena. Preden sem začel plezati in hoditi v Himalajo, sem bil prepričan, da imam kup prijateljev, vendar se je izkazalo, da so bili samo dobri znanci. V Himalaji moramo drug drugemu zaupati skoraj bolj kot sami sebi. Tvoje življenje je odvisno od sočloveka, od prijatelja, zanj si tudi ti pripravljen tvegati življenje. Tudi zato je tako lepo hoditi v Himalajo. Tam se razvijajo vrednote, ki dajejo žlahtnost vsemu našemu delovanju, življenju in odnosu do sveta.

    Toda cena za to je visoka – v Himalaji je ostalo triindvajset slovenskih alpinistov, sami ste izgubili sedem soplezalcev. Kdaj se ustaviti, da te Himalaja ne vzame za vedno?
    Dejstvo, da na gori lahko ostaneš za vedno, je pri večini vrhunskih alpinistov prisotno ves čas, tam nekje zadaj … Sam kljub temu zavedanju hodim v Himalajo z enako voljo in navdušenjem. Na poti proti vrhu sem večkrat odnehal. Čeprav je kazalo, da bi lahko nadaljeval, sem sledil notranjemu občutku. Ne morem trditi, da sem se vselej pravilno odločil, vendar to, da danes sedim z vami, samo po sebi dokazuje, da so bile odločitve pravilne. Ob tem pa moraš imeti tudi srečo, saj obstajajo objektivne nevarnosti, na katere ne moreš vplivati.

    Alpinizem je šport, filozofija, ljubezen … in še veliko več. Za nas, staromodne romantične alpiniste, je tudi način življenja, ste mi dejali, ko sva se pogovarjala pred približno desetimi leti. In še – da ste odvisni od alpinizma. Ste še vedno?

    Še vedno, v povsem enaki meri. To je zelo pozitivna odvisnost, ki jo zlahka nadziram. Pravzaprav je alpinizem zelo velika želja, ki jo vedno znova uresničujem. Z leti, ko prilagajaš načrte svojim sposobnostim, se porajajo vedno novi načrti. Navdušenje in predanost ostajata ves čas enaki.

    Stali ste na vrhu desetih od štirinajstih osemtisočakov. Nameravali ste preplezati vse, vendar ste se po rojstvu sina zavestno ustavili. Vam je kdaj žal? Vas tisti preostali štirje osemtisočaki še vedno vlečejo?
    Projekt sem poimenoval 8000 plus in ne 14-krat 8000, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno. Moj namen je bil preplezati čim več osemtisočakov. To je bilo takrat za Slovence nadvse pomembno. Na koncu je bil »rezultat« za Slovenijo 10 : 14, kar niti ni tako slabo (smeh). Po rojstvu sina sem nezavedno manj tvegal. Sicer pa moram poudariti, da je vsak osemtisočak zgodba zase in vsaka je izjemno intenzivna. Bolj kot osvojitev vrha je pri tem pomemben način plezanja (prvenstvena smer, alpski slog …). Preden je Reinhold Messner splezal zadnjega, je na štiri splezal dvakrat po novih smereh in na različne načine. Tudi sam sem na Čo Oju plezal dvakrat. Enkrat po prvenstveni smeri in drugič, ko sem smučal z njega. Ne, nobenega obžalovanja ne čutim, pač pa sem vesel, da sem živ in zdrav. Spomnim se, da sem se, ko sem si kot mladostnik zaželel videti Himalajo, kar malce ustrašil samega sebe, saj je bilo to takrat zelo drzno razmišljanje. Doslej sem bil v Himalaji že več kot štiridesetkrat; enajstkrat sem stal na vrhovih osemtisočakov in s tem presegel svoje najdrznejše sanje. Hkrati sem zelo ponosen, da sem pomembno pripomogel, da je Slovenija deveta država na svetu, ki je to dosegla. Pri tem smo bili inovativni, plezali smo po prvenstvenih smereh, marsikaj presmučali in vnašali prvine, ki štejejo daleč največ. Nikoli namreč ne gre le za število.

    Osvojili ste najvišje vrhove vseh celin. Kakšni izzivi so še pred vami?

    Eden mojih načrtov je, da bi s povezovanjem preteklih poti in vzponov prehodil ves Nepal – to je približno devetsto kilometrov zračne črte najvišjega gorstva sveta. Med potjo sem se večkrat povzpel več kot osem tisoč metrov visoko in se nato znova spustil na samo nekaj sto metrov nad morjem. To sem nenačrtovano počel ves čas mojega plezanja v Himalaji. Takrat sem bil osredotočen na alpinistične cilje, ki jih zdaj želim povezati med seboj. Del tega načrta je bila tudi naša aprilska pot v Nepal, ki pa se je začela s potresom.

    »Doma sanjarim o Himalaji, v Himalaji pa o domu,« pogosto poudarjate. Kako sestavljate v celoto ti povsem različni izkustveni okolji?

    V gorah vladajo skrajne razmere, vendar tudi doma živim zelo intenzivno – pomembna je namreč intenzivnost doživljanja. Ko si v Himalaji podhlajen in lačen ter se počasi vračaš proti domu, te razveseli že pogled na tekočo vodo. Ko se pozneje vrneš domov, še veliko bolj ceniš vse drobne stvari, ki bi se ti sicer zdele samoumevne. V svoji glavi zelo intenzivno živim tako v Himalaji kot doma, le da se moram v Himalaji spoprijemati tudi z velikimi telesnimi napori. V šali večkrat rečem, da sem razcepljena osebnost, ki nujno potrebuje Himalajo na eni in dom na drugi strani. Nasploh se mi zdi, da je v življenju zelo pomembno, da po nečem hrepeniš, kajti prav to nas žene naprej. V nasprotnem primeru postanemo apatični in otopeli.

    Zdi se, da ste alpinisti neuničljivi, da vam celo leta ne morejo nič … Kaj vas ohranja tako duhovno in telesno močne?
    Vse je odvisno od tega, kako dojemaš stvari. Odhod v Himalajo sem vedno doživljal kot privilegij. Nikoli nisem bil zagrenjen, če mi ni uspelo. Neuspehe sem analiziral, vendar me niso potrli. Intelektualna in telesna moč sta zelo povezani, duh mora namreč imeti tudi dobro ohišje. Pri tem je zelo pomembno gibanje. Danes, pri triinšestdesetih letih, bolj skrbim za redno gibanje, kot takrat, ko sem vrhunsko plezal. Preprosto čutim, da je to za moje telo zelo pomembno.

    Se tega zavedajo tudi mladi? Kaj opažate pri svojem delu šolskega športnega pedagoga?
    Športni kartoni kažejo, da so bili otroci pred dvajsetimi leti v znatno boljši kondiciji, kot so zdaj. Primerjave so pokazale, da bi povprečen fant iz leta 1992 v teku na 600 metrov za kar 40 metrov premagal tistega iz leta 2012, kar je – milo rečeno – katastrofa. Življenjska raven se izboljšuje, zato bi se morali tudi ti rezultati, vendar se ne. V časopisih lahko zasledimo novice o velikem številu raznoraznih prireditev, na katerih naj bi se vsi skupaj gibali, tekli … Toda zdi se mi, da se jih udeležujejo bolj ali manj isti ljudje. Mladina se žal nanje ne odziva množično. Svet gre v smer računalništva in pametne telefonije, ki mlade obremenjuje s preveč informacijami. V moji generaciji je veljalo, da je super, če ima človek veliko informacij, zato smo jih iskali v šoli in zunaj nje, danes pa je dostop do informacij tako rekoč neomejen. Zato je najpomembnejša sposobnost znati izbrati pomembne informacije. In tudi to mora otroke učiti moderna šola.

    Foto: Grega Žunič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Viki-Groselj-Hrepenenje-Alpinist

    No trackback comments for this entry.
    Hrepenenje me žene naprej | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,57 seconds