Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega pet letnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

»Ati, te lahko nekaj vprašam?«
»Ja. Kaj je?« je odgovoril oče.
»Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?«
»To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?« je oče odgovoril jezljivo.
»Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?« je prosil mali dečko.
»Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.
»Oh,« je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, »Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?«
Oče je postal zelo nejevoljen. »Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice.«

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj denarja. Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.
»Ali že spiš, sine?«
»Ne ati, zbujen sem,« je odgovoril deček.
»Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe,« je dejal oče. »Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč tolarjev, ki si jih želel.«
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal, »O hvala ati« je zaklical.
Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje že nekaj zmečkanih bankovcev. Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen. Deček je počasi preštel svoj denar, potem pa pogledal očeta.
»Zakaj pa si želel še več denarja, če pa ga že imaš?« je ostro vprašal oče.
»Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,« je vedro odvrnil deček. »Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?«

Podelite dva tisoč tolarjev vreden čas nekomu, ki ga imate radi…samo kratko opozorilo vsem nam, ki tako trdo delamo za preživetje. Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki nam resnično nekaj pomenijo.

Prispelo po E-pošti