Posnetek preteklosti. Smeh, radovednost in živost njenega duha je povedal marsikaj. Spominjam se. Je hči zelo vljudnih in prijaznih staršev, ima pa brata, ki je celostna kopija njih, ona pa je original ali živo nasprotje vseh.

Sošolki sva….le, da so njeni hormoni tako nabiti in tako radoživi, kar se zaljubljenosti tiče, da je ni bilo moč ustaviti. Najrajši se je gibala tam - v moški družbi, da je lahko potem sanjarila, čeprav sem jo zelo težko dohitevala v koga je že…

Zanimivo. Njena radoživost se je nadaljevala tudi v srednji šoli. Večno je bila zaljubljena, nikoli pa nisem mogla vedeti v koliko. Ponavadi jih je naštevala, kot lahko šteješ prste na eni roki. Za mlado punco je bila vsekakor izjema, za žensko pa nepopisno privlačna. Fantje so jo enostavno klicali Črna Vila. Ni bila manekenka, vendar nenavadno čarobno lepa, njeno srce pa je kar naprej prekipevalo od sanjske ljubezni, v katero so jo silili mladostni hormoni. Že takrat sem lahko tako opazila. Skoraj se ne spomnim časa, da mi ni hitela pripovedovati še kaj drugega razen o dobrih tipih, katerih se takoj naveliča, ker jih je preveč. Rada bi bila z vsemi, a kako? Seveda ni zmogla, čeprav se je vsak njen prosti čas ponavadi vrtel okrog organizacije zmenkov.

Zanimiva ženska. Vedno sem jo lahko samo tako dojela. V mojih očeh je bila na vsak način veliko več od drugih, ne da bi pravzaprav vedela zakaj. Kot da je tako preprosto moralo biti.

Žal se je poročila zelo mlada ali premlada. Z nekom, ki je ni ne cenil, ne spoštoval. Kar zgodilo se je, kot je bilo v njeni navadi. Rodila je hčerko, od takrat naprej pa se nisva nikoli več videli.

Obletnice osnovne šole smo vsakič preživeli brez nje. Kako žal nam je bilo. Spraševali smo njenega brata, v odgovor pa dobili ravno toliko, kot če bi bili tiho. Bila je nekje, še sam ni vedel kje. Nikoli ni vedel, ker ni hotel ali ni zmogel vedeti. Tako skrivnostno je bilo vse skupaj.

Tako zelo skrivnostno, da ni bilo v naši moči, da bi izvedeti karkoli več. Včasih sem pomislila na njo. Ne vem, toda leta preprosto zbežijo, ne da bi vedel kdaj. Vedno sem mislila, da imam še dovolj časa, da se bom že kdaj potrudila, ko bo prava priložnost za to. Vendar do te priložnosti nisem nikoli prišla, ker je bilo vmes toliko ne – jev, ki so mi enostavno prekrižali takšno pot.

Za njo, da je bil že drugi zakonski zlom in drugi otrok… Ni zmogla preživeti niti sebe, kaj šele oba otroka. Hčerko je prepustila svojim staršem, s sinom, da je živela nekje bolj zase…Pač nekje….. Iznenada je umrla. Od prevelikega stresa, da jo je zadela srčna kap…

Prišla je v moje sanje. Videla sem jo, kot angela, ki mi želi samo dobro. Kjerkoli že je, tudi sama ji želim enako, ker je tako zapisano v mojem srcu.

In……Srečala sva se tam nekje v bližini njegovega doma. Še vedno je težek »frajer«, kot vedno, nekoč pa je bil zelo zaljubljen v njo.

»Vsa tri zadnja leta osnovne šole sva bila »zatrapana«, oba tako zmešana, da nisva vedela kaj bi še lahko. Od vse tiste zmešanosti sva začela gledati še za drugimi. Saj veš…Potem, ko je odšla v mesto, me še poznati ni hotela več. Obrnila se je vstran. In skoraj bi me kap. Srečal sem jo, videl sem jo, mi verjameš, v živo sem jo lahko videl, tako zelo sta si podobni. Petnajst jih ima, kot ona takrat….«

»Kaj če bi skupaj odšla na njen grob?« ga nehote vprašam.
Vzvišen, kot je vedno bil, sem skoraj pričakovala, da ne bo šel. In ni! Odšla sem sama in komaj dojela, da je življenje tudi samo takšno. Kruto in amen.