Zgodba sega nazaj, ko sem delala z romskimi otroci in na domu izvajala učno pomoč. Projekt se je izvajal preko javnih del preko centra za socialno delo.

V začetku so mi celo rekli, če ne zmoreš ni problema. Zato sem si rekla.. poskusna doba 3 mesece do takrat vztrajaj ne glede na vse .. potem pa ali pusti ali nadaljuj. In je šlo brez kakih večjih vznemirjenj.
Našli so se takšni in drugačni komentarji znancev, prijateljev in naključnih oseb, ki so imele svoje mnenje o Romih že izoblikovano in od njih prejela marsikateri »koristen« nasvet.

Takim sem lahko z veseljem odvrnila, da me zavezuje pogodba, da o razmerah tam ne govorim.
Jaz pa se na to takrat nisem kaj dosti ozirala .. delo sem izkušala kot eksperiment, kot izkušnjo, kot del vseživljenjskega učenja.

Sposodila sem si romsko slovenski slovar in odšla v romsko »vas«.

Res je, tudi Romi so ljudje. In tako kot v vsaki družbi tam vidiš marsikaj. Edina razlika, ki se mi zdi smiselna je da oni ne šparajo na besedah in čustvih. Ko so jezni to pokažejo in kričijo vsevprek ne glede na to kdo je zraven ali kdo bi lahko to slišal, ko so žalostni zaskrbljeni pokažejo tudi to. Ko so veseli, no takrat pa je veselja kolikor ga hočeš. In tudi družine ne glede na to koliko so skregane še zmeraj najdejo čas da se obiščejo. Z otroci enim na ramenih z drugim pod roko pa »ajd gremo k sosedi na kavo« na pogovor in kmalu domov. In ja socialno podporo jih večina dobro izkoristi in najdejo se tudi primeri ko to nekateri jemljejo za samoumevno in zahtevajo še več.

In kot sem to ugotovila na koncu leta je bilo, da bi pravzaprav učno pomoč in izobraževanja potrebovali bolj starši in ne otroci. Izobraževanja o vzgoji, vedenju, aktivnemu poslušanju, o sodelovanju z otroci, vzpodbujanju svojih otrok... žal sem ugotovila da bo zaradi napačne vzgoje in neposredne okolice marsikateri učenec le bleda senca, radoživega in bistrega otroka kot je bil.
Za slabo integracijo smo krivi tudi »civili«

Delijo nas namreč na civile in rome oz. marsikdaj en drugemu rečejo tudi cigani.

Bombardirani s strani šole da iz njih itak nič ne bo, da bi bilo bolje zanje da gredo v posebno šolo, zmerjani s strani ostalih sošolcev »civilov« vso osnovno šolo preživijo v poslušanju teh informacij.

Ko niso v šoli svoj prosti čas preživijo v »čudovitem« domačem okolju kjer je večina mamic že v rosnih 20ih ali še prej, živijo večino časa samo za to da kuhajo možu in otrokom z denarjem od socialne podpore.. Edina najhitrejša rešitev za osamosvojitev se mladim dekletom pokaže ko spoznajo prvega primernega fanta s katerim bi se lahko poročile ali imele svoje otroke.. ker službe tako ali tako ne bodo dobile. Saj so ciganke, tako da se šolo tudi sploh ne splača naredit. Pa tako ali tako niso dovolj pametne.

Ena bolj grozljivih izjav, ki sem jo slišala je bila iz ust 13letnice.. »Ne splača se mi učit itak ne bom naredila osnovne šole«

Kdo v osnovni šoli je kdaj pomislil, da je ne bo naredil.. Jaz že ne. Še za srednjo šolo ni bilo vprašanja če boš ali ne boš. Enostavno moraš. Vzpodbude so letele z vseh strani.

Verjamem pa da ko otrok posluša že od vrtca dalje da iz njega pa ne bo nič ker je cigan, da otrok to ponotranji, zavedno ali nezavedno, ko ne vidi od življenja nič drugega kot "zatiranja" v šoli in življenja v romskem naselju.. postane ali ostane brez ambicij, nezadovoljnež, nič se mu ne splača in nič noče, saj ne vidi smisla. Pozitivnih vzpodbud ne dobi ne od staršev ne od učiteljev.
Pa vendar si rečem kaj so za to krivi otroci in vztrajam.

Otroci pa so otroci kot vsi drugi.. sanjajo velike sanje .. in nekje do 4. razreda še večina njih z veseljem hodi v šolo, radi se učijo, pridno delajo domače naloge, včasih se strmajo, a jih hitro pridobiš na foro dobiš bonbon če dokončaš nalogo.

To pa naj bi bila zgodba o fantu. Brihten fant med najboljšimi v razredu pri matematiki.
Ko so se pričele katastrofalne poplave v Bosni so med drugim zbirali tudi učenci v vsakem razredu. Vsak naj bi prinesel nekaj denarja.

Ko je to povedal doma mi je mama takoj dala 1 evro, da ga spravi in odda v šoli. Ta pa jo je kratko malo zavrnil z stavkom. »imam našparanih 5 evrov v šparavčku, bom to dal za reveže. » In tudi je. Vse svoje prihranke je namenil revežem, ki so izgubili domove zaradi poplav.

Da kaj takega pove otrok, ki hodi v 2 razred z takim zanosom in odločnostjo da bo pomagal revnim je bil tudi zame šok. Tu bi nekateri dodali "sploh pa romski otrok". Saj tudi sami s tremi otroci in še dedom pri hiši in očetom, ki dela na komunali niso bili nobeni bogataši.

Na mojo žalost je ta isti otrok ob naslednjem rojstnem dnevu za darilo dobil pištolo s slepimi naboji.. ker se je to njegovemu dedku očitno zdelo fajn saj je tudi on v lovski družini. Pa kot pravim izobraževati bi bilo treba predvsem odrasle.

Otroci tu prekašajo marsikaterega »odraslo razmišljujočega«.